Veternica presegla 600 m



28.10.2018, nedelja.

Po sušnem obdobju je le prišel dež. Tako je bilo v nedeljo napovedano, da prihajajo močne padavine. A mi smo rekli, da nas ne bo ustavila voda iz neba. Tako smo se odločili, da gremo v Veternico, razen če bo res hudo, pa v Škadavnico, ki je vedno najboljša opcija za zelo slabo vreme. Ponoči iz sobote na nedeljo je že močno začelo padati in potok Globočka, ki teče mimo Veternice, se je dvignil in lahko bi že tekel v Vhodni rov. A je Alenka v ta namen naredila pred jamo dober globok jez, ki je služil svojemu namenu in preprečeval izlivanje potoka v jamo. Še preden sta prišla Tilen in Simon, sem v Vili Veternici nakuril, da bo toplo, ko pridemo iz jame in že med samo menjavo oblačil.
Dež je v času našega odhoda v jamo prenehal, tako smo do jame prišli suhi, med vstopanjem pa je ponovno začelo močiti zemljo. Ko smo se premikali mimo Kapelice, po kateri je teklo, so mi začeli v glavi delati zobniki, da mogoče pa današnji plan ni tako pameten. Zakaj? Plan smo imeli kopati v Jamski masaži, kjer se nahaja najvišja točka v jami, to je od vhoda višje za 27 metrov. Zato, pa tudi zaradi prepiha in glede na lego v hribu, smo predvidevali, da more biti nekje tu stik s površjem in možnost, da najdemo drugi vhod. Ker je to blizu površja, bo pronicala voda v jamo in mi se ne bomo umaknili dežju, ampak se mu še dodatno nastavili in nismo ravno na pozitivni nuli. Ampak dobro, zdaj smo se že pomikali po Giljotini, ko sem to premleval v glavi in ni bilo druge, kot riniti naprej. Jezero je imelo še vedno nizek vodostaj in čisto, neskaljeno vodo, kar pomeni, da voda še ni pritekla iz površja. Nato smo splezali nad vodo in prišli do vhoda v rov Jamska masaža, kjer je rahlo tekel potok in dajal vedeti, kaj nas čaka.
Simon se je splazil naprej, jaz sem mu sledil, Tilen pa si je našel varno mesto za sedet in meditirat. Nadaljevanje se nahaja na koncu rova na vrhu stopnje. Ko smo sistematično merili jamo in odkrili to nadaljevanje, je iz njega pihal res svež zrak. Takrat se mi je zdelo, da je zelo ozko in bo kar nekaj dela za napredovanje. Ko pa smo bili na zadnjem obisku, je Simon rekel, da ni tako kritično, da bo šlo, zato smo se kar kmalu vrnili z vso potrebno opremo. Prvi buhtelj je odletel in Simon je že čistil rov, ki je bil poln drobnega kamenja. Kamni so padali, kot bi deževalo mimo mene, ki sem bil skrit v mali kamrici sredi tega rova. Voda je vztrajno tekla in močila jamarske kombinezone. Potem je sledil tisti dober krik »jaz grem naprej« in se je zbasal v 2-metrski rov in prišel do večjega kamna, ki ga je ustavil. Za njim se je videl prostor. Poskušal ga je razbiti, ampak je bila močnejša skala in se ni dala razpoloviti. Po vrnitvi iz nadaljevanja smo se vsi zamenjali. Moje skrivališče v kamrici je napolnil Tilen in jaz sem zlezel v nadaljevanje. Nekako sem se zvil mimo kamna in se znašel v prostorni kamrici. Za nadaljevanje nisem mogel pogledati. Prepiha ni bilo v jami, tako da je ves nadihan zrak med kopanjem in tlačenjem mimo kamnov naredil meglo. Rajši sva se lotila tistega kamna in sva ga skupnimi močmi uspela obrniti tako,da se je prehod odprl v malo bolj prijaznih dimenzijah.
Tilen je za vsak slučaj ostal nižje, če se mogoče kamen odloči premakniti in zapreti pot. Stala sva v kamrici, ki je imela en zelo ozek kamin, iz katerega je tekla voda in drugega, dovolj velikega ter primernega, da nadaljujeva. Simon je vzel macolo, si utrl pot in priplezal po 3 metrih do še ene malo manjše kamrice, kot je bila spodnja. Od tam se vidijo manjši kanali, kjer v jamo priteče v voda. Česa večjega, čemur bi lahko rekla: »to je pot do drugega vhoda«, ni bilo. Naslednjič, ko bo prepih, bo mogoče se lažje orientirati. Spodaj v kamrici pa sva se prekopala še v eno malo kamrico, ki je nekakšen prostor v podoru. Podor je zelo stabilen, saj so se skale med seboj že zlepile delno s sigo. Med kamni ni bilo opaziti nobenega smiselnega nadaljevanja. Raziskovanje Jamske masaže smo tako končali z veseljem, da je uspelo Veternico podaljšati za cca. 25 metrov. Iz jame smo prišli čisto namočeni in blatni. Koliko meri pa Veternica po novem, pa bo povedala merilna ekipa, ki se bo verjetno svojega poslanstva lotila v bolj suhem vremenu.

 Tilen pa je domov odšel z roza balerinah, ker je vedno na akcijo prišel z enimi čevlji, ki so bili kasneje umazani od jame. Njegova mama se je ob njegovim prihodu smejala še dve uri temu vzgojnemu ukrepu.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar