19 avgust 2021

Kratka zgodovina Golarjevega Pekla

08.08.2021, nedelja

Leta 1972 so na Alpinistični odsek PD Celje prišli preboldski jamarji vabiti nove člane. Palir Andrej in jaz sva se pridružila. Oba sva imela rada naravo izven uhojenih poti. Plezanje in jamarstvo sta se lepo skladala. Drejc je leta 72 obesil strojno šolo na klin, jaz sem prišel iz JNA. Vzela sva si teden dni za pohajkovanje po Zg. Savinjski dolini. Tako sva našla Klemenškov in Golarjev Pekel. Oboje je do konca razburkalo najino domišljijo.

Vrvi so bile izjemna dragocenost in še danes me stisne, ko vidim, da kdo stopi na njo. Tudi kupiti se jih ni dalo. Bila sva tudi skoraj brez denarja. Na odseku sva posvojila staro, debelo trdo Amerikanko. Tudi klinov sva nekaj imela. Kako sva prišla do Tomaža Planine se ne spomnim. Veliko nama je pomagal. Priskrbel nama je tudi vodenje Belgijcev in Avstralcev. Kapnilo je nekaj opreme, ki je bila nedosegljiva. Spoznali smo se tudi s Tonetom Novakom, ki je delal na IZRK-ju. Akcija s kombijem inštituta je bila presežek v vseh pogledih. Pripeljali smo se do jame. Tone je vodil merjenje in fotografiral. Narisal je načrt.

V nasprotnem bi nam tisti, ki so nas osirali na JZS, da smo samomorilci (ker smo hodili okoli z vrvmi), ukradli tudi Golarja, kot so nam Klemenška! Enkrat greš zraven in potem pelješ svoj klub; z vitlom narediš glavno brezno!? V časopisih to napihneš in si prisvojiš. Marca 2015 sem v Jamarju opisal, kako so si poskušali prisvojiti Bezgečevo jamo. V Golarju se to ni izšlo.

Kar nekaj akcij je bilo v Golarjev Pekel. Vedno nam je dala misliti ožina, kjer je bila tudi škatlica cigaret v prsnem žepu preveč. In čelada tudi. Na neki akciji pridem in ožine ni več. Zeva luknja vsaj 2 metra velika. Potem pokličem Toneta in pove mi, da so bili v spodnji dvorani, ko je hišnik premaknil nekaj skal in vse se je porušilo. In je šla selekcijska ožina.

Po 45 letih sem dočakal pravo družbo , da ponovno obiščem tega našega otroka. Maks je šel opremljat brezno za Balkansko jamarsko srečanje. Seveda sem z obema rokama pograbil to enkratno priložnost. Moram reči, da mi je brezno še lepše oz. je krasno. Upam, da je nekaj slik dovolj dobrih, da to predstavi. In to ti da prava družba - prijatelji; KLUB. O klubu nasploh naslednjič kaj več.

Zapisal: Risto Sovčev ; Foto: Risto Sovčev