Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Kot ljubitelj fotografije sem že razmeroma zgodaj občudoval jamske mojstrovine Gedei Petra. Ena izmed njegovih fotografij je bila napravljena v Jazbini pri Rovnjah. Pred kratkim, ko sem pričel pogosteje zahajati v jame in se pričel učiti jamske fotografije, sem se spomnil na Petrovo mojstrovino. Na spletu sem našel veliko njegovih fotografij, prevzeli so me tudi posnetki Uroša Kunaverja. Vsled teh mojih občudovanj sem jamarja Maksa Petriča malce pobaral o tej lepotici na Primorskem. Sicer je od takrat preteklo kar nekaj Savinje, toda Maks ni pozabil na mojo željo. Na koncu uvoda morda še to – Jazbina v Rovnjah je brezno z jamo, ki je dolgo 2232 m, in globoko 160 m in ne gre za turistično jamo.
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Malce pred ponovnim zaprtjem na regije oziroma na občine zaradi korona virusa smo se najprej dogovorili, nato pa odpotovali na Primorsko. Lahko rečem, da je bila kar prava mala ekspedicija Šaleškega kluba »Podlasica« Topolšica. Tokrat sem bil sopotnik Urošu Cestniku, ki stanuje v Šempetru. Pome se je pripeljal s prekrasnim modrim BMW-jem Z4, ki ga je kupil pred kratkim. Domnevam, da so mi nekateri kolegi malce zavidali udobno vožnjo, toda s tem se nisem obremenjeval, kajti moje misli so že bile v jami. Najprej smo se ustavili v Kozini, da smo lahko malce pretegnili okončine, nato smo se odpeljali v Rovnje, kjer se omenjena jama nahaja. Na zasilnem parkirišču ob cesti smo se ustavili, toda po nekaj minutah se je mimo pripeljal policijski avtomobil. Možje v modrem so bili zelo prijazni, svetovali so nam, naj svoje jeklene konjičke prestavimo z glavne ceste. Območje je poznano tudi po beguncih, ki tam blizu prehajajo mejo. Peljali smo se dobrih 100 m po makadamu in že smo bili varni pred radovedneži in policisti. Kaj kmalu se nam je, kot vodič in dobrotnik, pridružil Albert iz Ilirske Bistrice. Peljal nas je do vhoda jame, kjer je odklenil rešetko. Svetoval nam je, naj si najprej pogledamo zgornji del jame, ki je najlepši. Priznam, da sem se močno začudil tem besedam, kajti Peter Gedei in Uroš Kunaver sta mi svetovala drugače, da je spodnji del jame bolj slikovit, za kar sem jima zelo hvaležen. Običajno je tako, če se kam odpravljam, se prej temeljito pripravim, tudi tokrat je bilo tako. Ker gre za brezno z jamo, se je bilo potrebno spustiti po vrvi, ki je bila že nameščena. Pri tem opravilu sta mi malce pomagala Lea in Simon, kajti moje jamarsko znanje je še vedno zelo skromno. Na nekaj mestih sem se lahko spustil s polbičevim vozlom, kar mi je iz alpinizma precej bolj poznano. Po približno 60 m smo prišli do zloglasne prečnice, tudi tu mi je pomagalo znanje, ki sem si ga pridobil pri obiskih ferat. Dokaj hitro sem bil na drugi strani, kjer so se končale vrvi. Imeli smo srečo, kajti pred časom so to prečko obogatili jamarji z dodatnimi vrvmi, tako da je bilo prečenje precej bolj varno. Sledil je sestop po rovu navzdol, a brez kakšnih večjih težav, le na enem mestu se je bilo potrebno malce splaziti preko ožine. Stranski rovi in niše so bili vse bolj zasigani, kar opravičuje sloves te jame.
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jama Dimnice
Najprej sem se osredotočil na fotografiranje ponvic z vodo, kjer so enkratni motivi za ustvarjanje. Pri osvetljevanju sem imel kar šest pomočnikov – Tea in Mateja sta mi občasno pozirali, prav tako tudi ostali. Nato je sledil sestop v veliko dvorano, kjer prav tako ni manjkalo jamskega okrasja. Določen predel se mi je zdel pravljičen – kot da sem zašel v gozd prelepih kapnikov. Dvorana je res velika, zato jo je bilo kar težko ustrezno osvetliti. V enem izmed stranskih rovov, ki je bil prav tako kapniško bogat, sem napravil posnetek »osvajalcev nekoristnega sveta«. Nekatere kapniške oblike v tej Jazbini so spominjale na različne posebnosti, kot so: mati z otrokom, razni obrazi, kakšna žival itd.
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Po kakšnih petih urah fotografiranja in raziskovanja jame sem postal nekoliko nestrpen, kajti nismo še odkrili ene izmed večjih znamenitosti jame: velik bel baldahin. Kolegi so mi pokazali nekaj kapnikov, ki pa niso bili to, kar sem iskal. Že na povratku se je Simon spustil na orjaško belkasto gobo, od tam pa do tako želenega baldahina, ki je bil skrit v drugi dvorani. Kapniška tvorba je res enkratna in sem prepričan, da zadosti še tako zahtevnega jamskega »popotnika«. Zaradi beline sige sem imel kar nekaj težav pri fotografiranju, kajti hitro se zgodi, da je posnetek »prežgan«. Ko sem se poslavljal od te naravne mojstrovine, se nisem pozabil zahvaliti Stvarniku. Povratek nazaj je bil zopet poglavje zase. Najprej sem brez večjih težav zmogel prečko, malce več težav je bilo pri žimarjenju, kajti tovrstnih izkušenj mi res manjka. S pomočjo Teje in Leje sem to zmogel in že v trdi temi sem se pridružil kolegom, ki so nas čakali pri vhodu. Omeniti je potrebno, da je preostala skupina z Albertom in Maksom odšla v drugo jamo, kjer se ni bilo potrebno spuščati po vrvi. Sledila je vožnja do Ilirske Bistrce, kjer smo prevzeli pizze in se odpeljali do Albertove hiše. »Velika družina« se nas je zbrala ob mizi, mastili smo se z odlično italijansko specialiteto. Naš pogovor o jamah in planinah se je zavlekel pozno v noč.
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice |
| Franci Horvat - Jama Dimnice |
Franci Horvat - Jama Dimnice
Voznik Francija Horvata
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah vhod
Naslednje jutro sem se dokaj zgodaj spravil iz postelje in šel na jutranji sprehod po Ilirski Bistrici, med drugim sem obiskal tudi slap Sušec. Ker že nekaj časa ni izdatno deževalo, je bila struga suha, pri izviru pa je bilo obilo mahu. Pravljična podoba je bila izjemna, toda žal sem bil brez fotoaparata, ki je ostal v Albertovi hiši. Po dobri uri sem se vrnil h kolegom in nekaj malega pojedel ter se pripravil na novo dogodivščino. Pred odhodom mi je Albert popravil navoj na vijaku, ki sodi k fotografskemu stojalu, in dodal krilno matico. Po nekaj jutranjih zapletih smo se odpeljali proti jami Dimnice. Poznana je po tem, da se v zimskih mesecih iz nje kadi. Nekoč so verovali, da jo ima zlodej za prekajevalnico mesa oziroma dimnico. Pred spustom v jamo sem napravil še skupinski posnetek, kajti naši skupini se je pridružilo še nekaj kolegov iz našega jamarskega kluba. Že sam spust v jamo je izjemno zanimiv, kajti na dno vodijo spiralasto zavite in v živo skalo izklesane stopnice. Občudoval sem pogum in vztrajnost mojstrov, ki so opravili to zahtevno delo. Jama je dolga 6 km in globoka 180 m. Najprej sta nas pozdravila, domnevno najbolj mogočna, kapniška stebra v Sloveniji, imenovana Kiklopa. Gre res za izjemne dimenzije, zato ju je bilo kar težko ustrezno osvetliti. Jama je kapniško zelo bogata, nekatere kapniške tvorbe bi lahko sodile v Guinnessovo knjigo rekordov. Sigaste tvorbe so sila različne, mimo njih vodi trasirana pot. Spustili smo se do nekdanjega vodovodnega zajetja, kjer me je prevzelo zasigano prodno kamenje in kapniški steber. Sledil je vzpon v suhi del jame, na enem mestu se vidi dneva svetloba, ki pade na dno brezna. Pri lepem kapniškem stebru sem poizkušal zadostiti želji Valerije in njenega izbranca, da ju slikam ob njem. Omenila sta mi, da ko sta se poročila, nista bila zadovoljna s poročnim fotografom. Čez čas sem ponovno postal nestrpen, kajti nismo še odkrili druge velike znamenitosti te jame, to je največja jamska zavesa v naši deželi. V roke sem vzel močno čelno svetilko in pričel sistematično pregledovati dvorane, kjer smo hodili. Prepričan sem bil, da mi je Stvarnik tokrat obrnil hrbet, toda temu ni bilo tako. Lea me je kar hitro razveselila, da pod potjo vidi neko zaveso. Ko sem si jo ogledal od blizu, sem zavriskal od veselja. Mateja je dejala, da se ponavlja zgodba iz Jazbine v Rovnjah, ko smo prav tako na koncu ogleda odkrili beli baldahin. Zaveso je bilo potrebno osvetliti z nasprotne strani. To delo je izvrstno opravila Lea, pri zavesi sta mi pozirali Mateja in Tea. Napravil sem številne posnetke velike zavese, pod njo pa se je nahajala še ena zavesa, ki se je vila po sigasti steni navzdol. Tudi ob tej lepoti nisem ostal ravnodušen, prav tako sem nanizal kar nekaj fotografij.
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Moja sreča je bila popolna, kajti uresničila se mi je še ena dolgoletna želja. Tudi pri povratku proti izhodu sem fotografiral, kljub temu da sem pri zavesi dejal, da je tega opravila konec. Kolegi so me nato hitro spomnili, kaj sem dejal, toda zarečenega kruha se poje največ. Res je, da ne morem iz svoje fotografske kože, kar se vidi tudi po tem, da sem pri vsakem fotografiranju pozerjev, dejal, da ne smejo dihati. Sedaj ko me poznajo, se le sladko nasmehnejo in me ubogajo. Pri izhodu nas je čakal Albert, da je lahko zaklenil »peklenske duri«, kajti v drugem primeru bi se lahko zgodilo, da kakšen mladi Lucifer pobegne iz jame. Pri avtomobilih smo se preoblekli in se poslovili od Alberta. Na kratko smo se ustavili v Postojni, kjer so nekateri nabavili kruh in burek. Vožnja domov je bila ena sama poezija, kajti počasi sem pričel dojemati, kaj mi je bilo dano.
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Za mano je res čudovito jamarsko doživetje, kajti, poleg fotografiranja, sem se družil s prekrasnimi ljudmi, ki so mi po svojih močeh pomagali uresničiti moje fotografsko poslanstvo. Na tem mestu se vsem še enkrat lepo zahvaljujem in želim, da še kdaj gremo na kakšen podoben potep.
