31 marec 2021

Obisk Jazbine v Rovnjah, Jame v Jezerini in Jame Dimnice

Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah

Kot ljubitelj fotografije sem že razmeroma zgodaj občudoval jamske mojstrovine Gedei Petra. Ena izmed njegovih fotografij je bila napravljena v Jazbini pri Rovnjah. Pred kratkim, ko sem pričel pogosteje zahajati v jame in se pričel učiti jamske fotografije, sem se spomnil na Petrovo mojstrovino. Na spletu sem našel veliko njegovih fotografij, prevzeli so me tudi posnetki Uroša Kunaverja. Vsled teh mojih občudovanj sem jamarja Maksa Petriča malce pobaral o tej lepotici na Primorskem. Sicer je od takrat preteklo kar nekaj Savinje, toda Maks ni pozabil na mojo željo. Na koncu uvoda morda še to – Jazbina v Rovnjah je brezno z jamo, ki je dolgo 2232 m, in globoko 160 m in ne gre za turistično jamo.

Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah

Malce pred ponovnim zaprtjem na regije oziroma na občine zaradi korona virusa smo se najprej dogovorili, nato pa odpotovali na Primorsko. Lahko rečem, da je bila kar prava mala ekspedicija Šaleškega kluba »Podlasica« Topolšica. Tokrat sem bil sopotnik Urošu Cestniku, ki stanuje v Šempetru. Pome se je pripeljal s prekrasnim modrim BMW-jem Z4, ki ga je kupil pred kratkim. Domnevam, da so mi nekateri kolegi malce zavidali udobno vožnjo, toda s tem se nisem obremenjeval, kajti moje misli so že bile v jami. Najprej smo se ustavili v Kozini, da smo lahko malce pretegnili okončine, nato smo se odpeljali v Rovnje, kjer se omenjena jama nahaja. Na zasilnem parkirišču ob cesti smo se ustavili, toda po nekaj minutah se je mimo pripeljal policijski avtomobil. Možje v modrem so bili zelo prijazni, svetovali so nam, naj svoje jeklene konjičke prestavimo z glavne ceste. Območje je poznano tudi po beguncih, ki tam blizu prehajajo mejo. Peljali smo se dobrih 100 m po makadamu in že smo bili varni pred radovedneži in policisti. Kaj kmalu se nam je, kot vodič in dobrotnik, pridružil Albert iz Ilirske Bistrice. Peljal nas je do vhoda jame, kjer je odklenil rešetko. Svetoval nam je, naj si najprej pogledamo zgornji del jame, ki je najlepši. Priznam, da sem se močno začudil tem besedam, kajti Peter Gedei in Uroš Kunaver sta mi svetovala drugače, da je spodnji del jame bolj slikovit, za kar sem jima zelo hvaležen. Običajno je tako, če se kam odpravljam, se prej temeljito pripravim, tudi tokrat je bilo tako. Ker gre za brezno z jamo, se je bilo potrebno spustiti po vrvi, ki je bila že nameščena. Pri tem opravilu sta mi malce pomagala Lea in Simon, kajti moje jamarsko znanje je še vedno zelo skromno. Na nekaj mestih sem se lahko spustil s polbičevim vozlom, kar mi je iz alpinizma precej bolj poznano. Po približno 60 m smo prišli do zloglasne prečnice, tudi tu mi je pomagalo znanje, ki sem si ga pridobil pri obiskih ferat. Dokaj hitro sem bil na drugi strani, kjer so se končale vrvi. Imeli smo srečo, kajti pred časom so to prečko obogatili jamarji z dodatnimi vrvmi, tako da je bilo prečenje precej bolj varno. Sledil je sestop po rovu navzdol, a brez kakšnih večjih težav, le na enem mestu se je bilo potrebno malce splaziti preko ožine. Stranski rovi in niše so bili vse bolj zasigani, kar opravičuje sloves te jame.

 
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Franci Horvat - Jama Dimnice

Najprej sem se osredotočil na fotografiranje ponvic z vodo, kjer so enkratni motivi za ustvarjanje. Pri osvetljevanju sem imel kar šest pomočnikov – Tea in Mateja sta mi občasno pozirali, prav tako tudi ostali. Nato je sledil sestop v veliko dvorano, kjer prav tako ni manjkalo jamskega okrasja. Določen predel se mi je zdel pravljičen – kot da sem zašel v gozd prelepih kapnikov. Dvorana je res velika, zato jo je bilo kar težko ustrezno osvetliti. V enem izmed stranskih rovov, ki je bil prav tako kapniško bogat, sem napravil posnetek »osvajalcev nekoristnega sveta«. Nekatere kapniške oblike v tej Jazbini so spominjale na različne posebnosti, kot so: mati z otrokom, razni obrazi, kakšna žival itd.

Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice

Po kakšnih petih urah fotografiranja in raziskovanja jame sem postal nekoliko nestrpen, kajti nismo še odkrili ene izmed večjih znamenitosti jame: velik bel baldahin. Kolegi so mi pokazali nekaj kapnikov, ki pa niso bili to, kar sem iskal. Že na povratku se je Simon spustil na orjaško belkasto gobo, od tam pa do tako želenega baldahina, ki je bil skrit v drugi dvorani. Kapniška tvorba je res enkratna in sem prepričan, da zadosti še tako zahtevnega jamskega »popotnika«. Zaradi beline sige sem imel kar nekaj težav pri fotografiranju, kajti hitro se zgodi, da je posnetek »prežgan«. Ko sem se poslavljal od te naravne mojstrovine, se nisem pozabil zahvaliti Stvarniku. Povratek nazaj je bil zopet poglavje zase. Najprej sem brez večjih težav zmogel prečko, malce več težav je bilo pri žimarjenju, kajti tovrstnih izkušenj mi res manjka. S pomočjo Teje in Leje sem to zmogel in že v trdi temi sem se pridružil kolegom, ki so nas čakali pri vhodu. Omeniti je potrebno, da je preostala skupina z Albertom in Maksom odšla v drugo jamo, kjer se ni bilo potrebno spuščati po vrvi. Sledila je vožnja do Ilirske Bistrce, kjer smo prevzeli pizze in se odpeljali do Albertove hiše. »Velika družina« se nas je zbrala ob mizi, mastili smo se z odlično italijansko specialiteto. Naš pogovor o jamah in planinah se je zavlekel pozno v noč.

Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice
Franci Horvat - Jama Dimnice

 
Franci Horvat - Jama Dimnice
Voznik Francija Horvata
Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah vhod

Naslednje jutro sem se dokaj zgodaj spravil iz postelje in šel na jutranji sprehod po Ilirski Bistrici, med drugim sem obiskal tudi slap Sušec. Ker že nekaj časa ni izdatno deževalo, je bila struga suha, pri izviru pa je bilo obilo mahu. Pravljična podoba je bila izjemna, toda žal sem bil brez fotoaparata, ki je ostal v Albertovi hiši. Po dobri uri sem se vrnil h kolegom in nekaj malega pojedel ter se pripravil na novo dogodivščino. Pred odhodom mi je Albert popravil navoj na vijaku, ki sodi k fotografskemu stojalu, in dodal krilno matico. Po nekaj jutranjih zapletih smo se odpeljali proti jami Dimnice. Poznana je po tem, da se v zimskih mesecih iz nje kadi. Nekoč so verovali, da jo ima zlodej za prekajevalnico mesa oziroma dimnico. Pred spustom v jamo sem napravil še skupinski posnetek, kajti naši skupini se je pridružilo še nekaj kolegov iz našega jamarskega kluba. Že sam spust v jamo je izjemno zanimiv, kajti na dno vodijo spiralasto zavite in v živo skalo izklesane stopnice. Občudoval sem pogum in vztrajnost mojstrov, ki so opravili to zahtevno delo. Jama je dolga 6 km in globoka 180 m. Najprej sta nas pozdravila, domnevno najbolj mogočna, kapniška stebra v Sloveniji, imenovana Kiklopa. Gre res za izjemne dimenzije, zato ju je bilo kar težko ustrezno osvetliti. Jama je kapniško zelo bogata, nekatere kapniške tvorbe bi lahko sodile v Guinnessovo knjigo rekordov. Sigaste tvorbe so sila različne, mimo njih vodi trasirana pot. Spustili smo se do nekdanjega vodovodnega zajetja, kjer me je prevzelo zasigano prodno kamenje in kapniški steber. Sledil je vzpon v suhi del jame, na enem mestu se vidi dneva svetloba, ki pade na dno brezna. Pri lepem kapniškem stebru sem poizkušal zadostiti želji Valerije in njenega izbranca, da ju slikam ob njem. Omenila sta mi, da ko sta se poročila, nista bila zadovoljna s poročnim fotografom. Čez čas sem ponovno postal nestrpen, kajti nismo še odkrili druge velike znamenitosti te jame, to je največja jamska zavesa v naši deželi. V roke sem vzel močno čelno svetilko in pričel sistematično pregledovati dvorane, kjer smo hodili. Prepričan sem bil, da mi je Stvarnik tokrat obrnil hrbet, toda temu ni bilo tako. Lea me je kar hitro razveselila, da pod potjo vidi neko zaveso. Ko sem si jo ogledal od blizu, sem zavriskal od veselja. Mateja je dejala, da se ponavlja zgodba iz Jazbine v Rovnjah, ko smo prav tako na koncu ogleda odkrili beli baldahin. Zaveso je bilo potrebno osvetliti z nasprotne strani. To delo je izvrstno opravila Lea, pri zavesi sta mi pozirali Mateja in Tea. Napravil sem številne posnetke velike zavese, pod njo pa se je nahajala še ena zavesa, ki se je vila po sigasti steni navzdol. Tudi ob tej lepoti nisem ostal ravnodušen, prav tako sem nanizal kar nekaj fotografij.

Franci Horvat - Jazbina v Rovnjah
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks

Moja sreča je bila popolna, kajti uresničila se mi je še ena dolgoletna želja. Tudi pri povratku proti izhodu sem fotografiral, kljub temu da sem pri zavesi dejal, da je tega opravila konec. Kolegi so me nato hitro spomnili, kaj sem dejal, toda zarečenega kruha se poje največ. Res je, da ne morem iz svoje fotografske kože, kar se vidi tudi po tem, da sem pri vsakem fotografiranju pozerjev, dejal, da ne smejo dihati. Sedaj ko me poznajo, se le sladko nasmehnejo in me ubogajo. Pri izhodu nas je čakal Albert, da je lahko zaklenil »peklenske duri«, kajti v drugem primeru bi se lahko zgodilo, da kakšen mladi Lucifer pobegne iz jame. Pri avtomobilih smo se preoblekli in se poslovili od Alberta. Na kratko smo se ustavili v Postojni, kjer so nekateri nabavili kruh in burek. Vožnja domov je bila ena sama poezija, kajti počasi sem pričel dojemati, kaj mi je bilo dano.

Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks
Jama v Jezerini - Maks

Za mano je res čudovito jamarsko doživetje, kajti, poleg fotografiranja, sem se družil s prekrasnimi ljudmi, ki so mi po svojih močeh pomagali uresničiti moje fotografsko poslanstvo. Na tem mestu se vsem še enkrat lepo zahvaljujem in želim, da še kdaj gremo na kakšen podoben potep.

Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat in Maks

26 marec 2021

Raziskovanje na Grmadi in Zgornji Sevškovi rupi

Petek in sobota, 19. in 20. marec 2021 

V soboto, ko smo se mi potikali po Penku, je Risto s pomočjo prijatelja lociral novo jamo na Grmadi nad Celjem. Kar kmalu za tem sva se dobila in se v petek že peljala proti Celjski koči, kjer sva parkirala in nadaljevala peš. Mahnila sva jo na Grmado.

V zgodovini je bil to pomemben hrib, ki je služil tako, da so na vrhu zakurili kres, s čimer so opozorili ljudi na vpade Turkov. Sedaj pa služi občanom Celja kot pomemben reakcijski hrib, kjer si napolnijo baterije. Jamarji še nismo zahajali sem, kar nam da vedeti, da bo ta jama prva registrirana. Verjetno se kakšna še skriva, mogoče z naslednjim obiskom. Sedaj sva se fokusirala na to jamo, ki se skriva malo nižje od poti tik pred vrhom.

Vhod se prične s 4 metre globokim breznom. Ker s sabo nisva imela pasov, samo vrv, sem se spuščal kot v starih časih - na čisto fizikalno trenje. Namreč na vrvi sediš kot na gugalnici in z rokami reguliraš hitrost. Tokrat je šlo samo za 4 metre globoko brezno, a na takšen način so se Risto in ostali junaki spuščali še v globlja brezna. Tudi v Klemenškov pekel so se tako spuščali. Zgodilo se je, da je enemu od sojamarjev opeklo kožo in da bi ga ohladili, so mu z vodo polivali kožo na riti. Zanimive zgodbe, ki si jih naša generacija z uporabo napredne tehnike težko slika v glavah.

Ko sem se spustil v brezno, ki je lepo prostorno, sem nadaljeval do konca, kjer je pod skalo rov, ki se obrača nazaj proti vhodu in zatrpano konča. Namerila sva 10 metrov in je lep začetek raziskovanj jama na tem hribu. Med plezanjem iz jame sem slišal, da je Risto dobil družbo.

Rafkovo brezno na Grmadi

Mlado dekle je radovednost potegnila s poti, kukala je v brezno in se čudila, kaj delava. Hitro sva jo vključila v del raziskovanj in jo fotofrafirala zraven vhoda. Objasnila sva ji, da bo slika romala v F zapisnik in bo na večne čase ležala v arhivu katastra v Ljubljani. Na žalost sva jo morala potolažiti, saj ji ta čast ne bo prinesla prevelike slave in denarja. Super raziskovalna akcija v Rafkovo brezno na Grmadi, kot sva ga poimenovala po najditelju.

Naslednji dan, v soboto zjutraj, pa smo se optimistično zapeljali na Golte v Kebrovo luknjo. Na cesti dober kilometer pred Alpskim vrtom pa nas je zajel pravi snežni metež. Malo smo se še hecali z avtom, ampak avto je bil pametnejši in prenehal se je premikati v hrib. Ko smo obračali na zasneženi cesti, je Žiga modro ugotovil, da tudi če pridemo gor, lahko da kasneje ne bi mogli več dol. Ko smo se vračali, se je sneg vidno oprijemal ceste. Tako smo se previdno vrnili v dolino in zavili v skladišče, kjer smo vzeli več vrvi, kajti spremenili smo plan in zavili v Zgornjo Sevškovo rupo ali nam bolj poznano pod imenom Ravbarjevo brezno. Pripeljali smo se na Polzelo, kjer o snežnem metežu ni bilo ne duha in sluha. Hitro smo se oblekli in že marširali proti breznu. Drevo, ki nam je nekdaj služilo za sidrišče, je podrto, kar nas je malo užalostilo. Tokrat smo izkoristili mlado bukev, ki pa ji tudi slabo kaže z rastjo.

V zgornji dvorani smo se zbrali in odšli proti spodnjim delom. Imeli smo namen nadaljevati s plezanjem Kamina za j. ožino. Prvo plezanje tega kamina je bilo 2017. Takrat smo izkusili težo odločitve, saj blato, ki je na debelo nalepljeno na stene, hitro izpije voljo in fizično energijo. Naslednje plezanje je bilo 1 mesec kasneje, kjer smo prišli 30 metrov višje in zmanjkalo nam je vrvi. Od takrat smo bili zaposleni s sistematičnim merjenjem jame.

Majhna žabica v spodnji dvorani
Netopirjeve kosti v ožini

Po 4 letih smo zopet viseli v kaminu. No, ne vsi. Jaz sem se med tem časom oprasetil in nisem prišel skozi ožino. Plezala sta tako Žiga in Lea, Teja pa je bila spodaj za podporo.

Najprej sta zlezla do točke, kjer so pred štirimi leti končali in na poti pobrala ven odvečne rinke. Na vrhu levo zgoraj se kamin zapira s stropnimi kotlicami. Na desni strani se nadaljuje v ozki razpoki, tako je Žiga šel naprej in napravil prečko, da lahko pogleda za ovinek.

Zgornja Sevškova rupa

Poročal je, da se kamin v smeri desno gor postopoma zoži v neprehodne dimenzije, naravnost navzgor pa je nad buhtljem strop. Tukaj torej ni perspektive. Tako sta se spustila nazaj dol, kamin pa je ostal opremljen za izmero kmalu v prihodnosti.

V spodnji dvorani smo nato še pomalicali in zasilno oprali blatno opremo, da lahko ločiš žemar od zavore, saj je vse skupaj izgledalo kot kepa blata. Nato pa smo se en za drugim odpravili nazaj proti površju. Teja je lahko ponovila nekaj manevrov za jamarski izpit, ki jih ta jama ponuja – prečka, odmik in prehod preko vozla. Šlo ji je odlično.

Ko smo prišli ven, je bil že večer in gozd je bil posut s snegom. Ravbarček, jama, ki nam vedno ponudi zavetje in nas rada vzame vase, ko jo vreme zakuha. Še se bomo vrnili. Edina perspektivna možnost, ki Leji ni dala spati in sva se odločila, da jo preizkusimo, je v oknu pod vrhom s premerom cca. 70 cm, iz katerega se vije okrogli rov strmo navzgor cca. 4-5 metrov. Na vrhu sicer vidimo, da se zoži, vendar se nakazuje tudi možnost, da bi se morda tik pod vrhom še kaj odcepilo. Do takrat bo potrebno nekaj dela – morda malce razširiti ožino, zmanjšati obloge na telesu ali pa obleci tanjši podkombinezon.

Jamarili smo: Teja, Žiga, Lea in Maks.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea in Maks