Že dolgo traja naše prijateljstvo z Danielom, ki prihaja iz Nemčije, iz kraja Blaubeuren. Vsako leto nas obišče in gremo skupaj v jamo. Že dolgo smo obljubljali vračilo obiska v Nemčijo, ampak vedno je milijon drugih reči. Sedaj pa smo se končno odločili, da gremo. Zbrala se nas je mala ekipica: Gregi, Tilen, Marsel in jaz. Za prevoz smo prosili Gregija, saj je njegov audi hitrejši kot moja rdeča krava. V Nemčiji ni omejitev na avtocesti in bomo prej na cilju. V petek smo se zbrali na Vranskem in pot nas je vodila skozi Karavanški predor v smeri Münchna. V Nemčiji pa, ko se je prečrtal znak 120, smo poleteli. Za moj okus je bilo prehitro, Tilen in Marsel pa, ker sta še mlada telička, jima je usta vleklo do ušes, ko je Gregi teral mašino do konca.
Po 6-urni vožnji smo prispeli v Blaubeuren, kjer smo poiskali njihove društvene prostore. Tam so nas naši prijatelji že pričakali in vsi smo se veselili ponovnega srečanja. Ogledali smo si načrte, ki so krasili stene društvenih prostorov. Naredili smo plan in nato klepetali še pozno v noč.
V soboto smo odšli najprej v center Blaubeurena, kjer smo pogledali izvir Blautopf. Tam stoji zelo lepo ohranjen mlin. Sam izvir je vhod v jamski sistem Blau. Namreč potapljači so uspeli preplavati dolg podvodni kanal in prišli so v suhe dele jame. Sedaj se lahko do podzemne reke dostopa tudi po suhem, saj so naredili drugi vhod in se tako izognejo potapljanju čez dolgo in nevarno podvodno pot.
Po ogledu smo se razdelili v dve skupini. Midva z Marselom sva odšla v jamo Farrenwiesshacht na -120 metrov, kjer se koplje nadaljevanje jame. Pravilo tega društva je, da se vedno v jami nekaj naredi neko opravilo, ko se gre v jamo, nikoli ne gredo samo ogledovati. Ta jama je bolj primerna za začetnike. Za Marsela je bil namreč to šele druga vertikalna jama, prej je bil z nama s Simonom le še v Breznu presenečenj do -60 m globine.
Tilen in Gregi pa sta odšla v jamo Steebshacht očistiti meander, ki vodi do reke, da bodo potapljačem lažje v prihodnosti nosili jeklenke čez jamo. Tako smo se poslovili in se odpeljali vsak v svojo jamo. Nikjer hribov, sama ravnina. Namreč gre za zelo star plato, kjer je sedaj veliko zemeljskih nanosov, vhodi pa so po večini podrti in zasuti, spodaj pa se odpirajo jame, ki na globinah cca. -150 m pridejo do podzemnih rek. Zato sem bil še bolj radoveden, kje bo vhod. Zapeljali smo s ceste čez travnik in tam parkirali. Tam je bil nadstrešek, pod njim pa pokrov, ki ga je možakar odprl in spodaj se je odprl 15 metrov globok jašek, ki je bil dostopen z lestvijo, šele potem se je jama začela. Pokrov je zaščiten z magnetom, če bi kateri nepridiprav odprl pokrov, bi jim javilo na telefon.
Pred jamo je stal bivak, saj skoraj vsaka njihova jama ima zraven vhoda bivak, kjer se lahko usedeš pod streho in najdeš tudi pravo delavnico z vsem potrebnim orodjem. Nato je odprl na bivaku mala stranska vratca, ven potegnil agregat in ga prižgal, saj vse njihove jame imajo speljano tudi elektriko. Nato smo po lestvi zlezli do vhoda v prvo brezno. Vsak prehod je zavarovan z ograjo ali betonsko stopničko, tako da zelo težko sprožiš kakšen kamen. Vsako pritrdišče ima tudi železno stopničko, ki ti služi za lažje pripenjanje.
Jama je imela na sredini največje brezno, globoko 50 metrov, preostalo so bila kratka brezna. Marselu sem rekel, naj kaj slika, ampak je rekel, da se mu roke preveč tresejo od treme. Na globini -100 m je jama postala bolj ozka. Ko smo se plazili po kratkem ozkem meandru in na tleh je bil električni kabel, sem razmišljal, kaj če me strese in umrem v ozkem meandru zaradi elektrike. Tako protislovne smrti si pa res ne bi mogel zamisliti. Potem smo prišli do delovišča in sem gledal, kaj bomo sedaj delali ali bolje s katerim orodjem bomo delali, saj nismo nič vzeli zraven. Kmalu mi je postalo jasno - sod, ki sem ga prestopil, je bilo skladišče. Ven je možakar potegnil veliko »štemarco« in majzl, priključil na elektriko in zabava se je začela. Kakšen luksuz, noro. Malo smo štemali, malo smo delali s kamnoseškimi kajlami, kakor smo hoteli, saj nismo bili omejeni, ker je v jami bila elektrika. Ker pa mi ne delujemo na elektriko, je zmanjkalo hrane v želodcih in smo počasi pospravili vse nazaj v sod ter splezali ven. Marsel je opravil odlični šnelkurs.
Ko smo se vrnili do društvenih prostorov, smo s Tilnom in Gregijem opisovali naše obiske jam. »Ste videli, štrom imajo majstri v jami.« »In štemarce so kar v jami v sodih.« »Vsako sidrišče ima stopničko.« Te stopničke so železne palice debeline 14 in Tilen je eno uspel zlomiti. Ko je čistil kamne, ga je vrgel v kratko brezno, ki je bilo opremljeno samo s temi stopničkami, in ko je priletela nanjo, je počila. Gregi in Tilen sta rekla, da brezno, v katerem sta bila, da prekaša jamo, v kateri sem bil jaz, da je bolj opremljena z inženirskimi projekti.
Nato smo lačni povečerjali odlično zelenjavno juho, super. Tilen je v lakoti pojedel večino krompirja iz juhe. Marsel, ki tudi ni ljubitelj zelenjave, jo je pojedel en cel krožnik, tako je bil lačen. Ampak še dolgo v noč sta tožila in v sanjah iskala meso. Po večerji smo njihovim članom predstavili naše klubsko delo in raziskave v lanskem letu. Nato smo še pozno v noč klepetali in nato prijetno utrujeni zaspali.
Naslednji dan so se naši mesojedci zagnali iskati nekaj mesa za zajtrk in kruha. Nato smo zopet šli v iste jame, le da smo zamenjali ekipi. Tilen in Gregi sta šla v Farrenwiesshacht, Marsel pa je rekel, da bo pred vhodom meditiral, saj je imel dovolj treninga v soboto. Jaz pa sem odšel z Danielom in njegovo punco v Steebshacht. Daniel je največja gonilna sila te jame, zato sem zvedel veliko o samih začetkih te jame že v preteklih letih, ko je bil Daniel na obisku v Sloveniji in nam je pripovedoval. Zato sem imel veliko željo, da vidim ta projekt v živo.
Vhod je zraven kmetije. Vklopili smo elektriko in najprej odšli do reke. Namreč na začetku je bilo potrebno skopati 30 metrov zamaška, šele nato se jama začela odpirati. Na sredini so večja brezna. Nato na dnu brezna pa so morali razširiti 300 metrov zelo ozkega meandra. Na dnu meandra so položene drenažne cevi, tako da je prehod skozi meander vedno suh. Ker pa reka, do katere so prišli, ima odtočni in pritočni sifon, v samem meandru ni bilo prepiha. Zato niso vedeli ali sploh gredo prav, a jim je uspelo. Sedaj imajo spodaj že priplavljeno železje, da bodo pred reko naredili plato, da se potapljači ne bodo umazali, ko bodo se preoblačili v potapljaško obleko. Res naporen projekt. Dobro pa je, da elektrika v to jamo pride iz kmetije, zato lahko imajo v jami omarico, kjer lahko v vtičnice priključiš štiri mašine in delaš, kot gospod. Ker meander nima prepiha, so si naredili tudi ventilator, ki je v cevi in ga obesili na strop in s tem je poskrbljeno za prepih. Nato smo zagrabili nekaj cevi, ki jih ne potrebujejo več in jih vlekli ven.
Tokrat smo iz jame prišli malo prej, saj v ponedeljek so imeli službe. Tako smo se v večernem času poslovili in mi smo odšli iskati prenočišče. Najbližji hostel je bil zaseden, zato smo rezervirali sobo drugje, ampak, ko smo uredili in plačali rezervacijo, smo opazili, da so nam datum zamaknili na naslednji dan. Tako se nam ni ljubilo več iskati, ampak smo zavili v prvi gozd, ki smo ga našli na poti proti Dachau. Ko smo zapeljali v gozd, smo opazili tablo. Smo že mislili, da je kakšno opozorilo o zasebnem zemljišču, ampak je bilo obeležje Erwinove smrti. Sem rekel, da tu pa res ne bomo spali, da pustimo Erwina pri miru. Nato smo našli lepi miren kotiček. Zjutraj, ko smo vstali, pa smo ugotovili, da sploh nismo šli globoko v gozd, ampak smo spali le nekaj metrov stran od ceste. Mi pa smo tako se trudili, da bi se umaknili in v temi tavali v gozd, smo pa samo hodili vzporedno s cesto. Nato smo si pogledali taborišče Dachau in se odpeljali domov s polno novimi idejami v glavah.
