Raziskovali na gradu Ojstrica

Uroš nas je čisto predramil z izjavo, da je pod gradom Ojstrica v Lokah pri Taboru našel novo jamo. Ker pa si ni upal pogledali vanjo, saj so tod že večkrat posneli medveda v svojih pohodih, smo se kar vsi odpravili v nedeljo, 13. januarja na raziskovanje.

Tilen, ko je slišal, da omenjamo grad, je dobil kar velike oči. Povsem je preslišal, da gremo tja pogledati jamo. V mislih je že videl zaklade, ki so zakopani med razvalinami gradu.

Najprej smo si ogledali to jamo. Ko smo se splazili noter smo ugotovili, da je le 3 m dolgi rov. Živali, ki bi prezimovali notri, ni bilo. Tudi nobenega prepiha. Na koncu rova je nekdo pred nami že kopal v globino, a ni prišel daleč. Le do 0,5 m. Pa še morda zato, ker je tako kot Tilen iskal zaklad. Po legendi naj bi tod bila kad zlata.

Nato pa smo temeljito pregledali okolico gradu in območja pri krmilnici divjih prašičev in srnjadi. Razgledovali smo se tudi po bližjih hribih, ki še ostajajo nepregledani. Tudi tja se bomo podali kmalu.

Grad Ojstrica je bil aktualen do 16. stoletja. Še danes so vidni ostanki zidov in obrambnih jarkov. Bil je manjša utrdba, s povezanim spalnim in obrambnim delom. Njegov namen je bila obramba pred udori in varovanje ceste čez Presedlje, ki ni bila legalna tranzicijska cesta. Prvi lastniki so bili Žovneški gospodje, kasnejši Celjski grofje in knezi. Grad Ojstrica je bil eden izmed prvih gradov Celjskih grofov, kar je bilo pomembno tudi kasneje, ko je že izgubljal svojo funkcijo, a je bila navezanost pomembna.

V drugi polovici 15. stoletja je postal grad najznamenitejši zapor za slovenski par Romea in Julije – to sta bila Friderik II. In Veronika Deseniška. Najprej je bil v stolpu zaprt Friderik, dokler ga niso premestili na Celjski grad. Nato pa so tu v čebru vode utopili Veroniko Deseniško. Domačini še danes pravijo legende, da naj bi jo ubili na pečinah Krvavice. Od tod naj bi dobila te rdeče stene. Veronika pa se ob mesečinah sprehaja po vrhu tega triasnega čoka.

V 16. stoletju so grad dokončno opustili, saj so na vznožju hriba zgradili moderno renesančno graščino. Po zadnjem celjskem knezu Ulriku II. so ojstriško posest kupili plemiči Schrottenbachi, ki so tod gospodarili naslednjih 200 let. V lasti so imeli tudi dvorec Podgrad na Vranskem. Njihov odnos do podložnikov pa je zanetil 2. vseslovenski kmečki upor leta 1635, ki se je pričel ravno na graščini Ojstrica. Od konca 18. stoletja je graščina zamenjala več lastnikov. Graščino Ojstrica so prepustili propadu, uporabljati so pričeli sosednjo pristavo. Pristavo so podrli leta 1964. 

Na mestu pristave so leta 2009 zgradili 9 vrstnih hiš, kljub temu da je bilo območje zavarovano kot kulturna dediščina. Zaradi gospodarske krize hiše niso bile dokončane. Nikoli tod niso bile izvedene arheološke raziskave. Tako se je klavrno končala usoda ojstriškega gospostva. Kot da gre za prekletstvo zaradi umora prepovedane ljubezni.

Več o gradu si lahko preberete v tej študiji avtorja Igorja Sapača: povezava do članka

Raziskovali: Lea, Veles, Tilen, Gregi, Uroš, Simon in Alenka.

Zapisala: Alenka, Foto: Uroš, ZVNKD