Vikend tabor na Čemšeniški planini

Po zadnjem obisku Čemšeniške planine, ki je bil res uspešen, smo sklenili, da naše raziskovanje nadaljujemo. Tako smo se v petek, 2. decembra ob 18. uri dobili na Vranskem in skupaj odšli proti Prvinam. Tam smo se dobili z gospodom Tonetom, ki nam je prijazno odstopil svojo kočo pod Črnim vrhom. Odpeljal nam je tudi našo opremo in stvari. Zvečer smo še pregledali kartografsko gradivo in se dogovorili o poteku raziskovanj v naslednjih dneh.

Zjutraj so nas poklicali Grega, Andrej in Rok, da že prihajajo proti planinskemu domu. Odšli smo jim nasproti, da bodo našli do koče in jim pomagali pri tovorjenju opreme. Razkazali smo jim kočo in verjetno so pomislili, da bi tako lahko dostopno delovišče potrebovali tudi na Vodotočniku. Nato smo se lotili raziskovanja planine v dveh skupinah. Prva skupina – Maks, Lea, Rok – so nadaljevali z delom pri Črnovrški jami. Na prejšnji akciji smo naleteli na ožino, ki so jo tokrat poskusili premostiti. Ker pa je jama precej podorna, bi za varen prehod potrebno še kaj postoriti. Sicer jo je Rok toliko razširil, da je predlagal, naj prehod dobi ime Trije Kvasi. Delo je bilo res težavno, saj so bile skale zgrajene tudi iz rožencev, torej iz kremena. Kremen je eden izmed najtrših kamnin, kar je občutil tudi sveder, ki ni zdržal tega dela, čeprav je bil skoraj nov.

Druga skupina – Grega, Andrej, Gregi in Alenka – se je ukvarjala s prečesavanjem terena južno od Črnega vrha. Našli smo kar nekaj dihalnikov. Pri enem se je Gregi odločil, da bo premaknil nekaj skal, da vidi, če bi se znotraj skrivali kakšni večji prostori glede na zelo močan prepih. Premaknili smo kar precej skal, pomagal nam je tudi Jure, ki nas je prišel obiskati. Izkazalo se je, da ni večjih prostorov, zato smo poskušali pri drugem dihalniku. Pri tem je bil prepih še nekoliko močnejši kot pri prejšnjem.

Preden vam pričnem razlagati, kakšen je ta dihalnik, naj spregovorim še kaj o samih prepihih. O teh je na Čemšeniški planini pisal že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske.Podobno kot drugi opisi v tej knjigi, je tudi opis prepiha zelo slikovit. Opisuje eno jamo, imenovano Veternek, v bližini Čemšenika. Zanjo je slišal, da ko človek vrže kamen, se iz nje dvigne močan veter. To je preizkusil tudi sam. No, mi te jame zaenkrat še nismo našli, so pa prepihi iz doslej odkritih jam in dihalnikov na Čemšeniški planini bili nekaj podobnega. Mi nismo metali kamnov, ampak le opazovali ples listja v zraku. Žal tudi nismo imeli kakšnega termometra, da bi izmerili temperaturo izredno toplega zraka, ki se je stekal iz dihalnikov. Zunanja temperatura zraka ob 18. uri je bila 7,6 °C.

Popoldne sta se h kopanju dihalnika pridružila še Lea in Maks. Skopali smo kar nekaj skal in prišli do malo večjega prostora, v katerega pa še ni mogoče priti. Dostop otežuje še ena ožina, kar pa je seveda delo za prihodnjo akcijo. Med kopanjem dihalnika je Andrej našel še eno jamo. Po pregledu jame smo ugotovili, da jo bo mogoče izmeriti. Ker pa je Roka lovil čas, smo se od njega, Andreja in Grega poslovili ter sklenili, da jamo izmerimo naslednji dan. Zvečer smo zaigrali še eno partijo igre Catan. Maks se je precej jezil nad Leo, češ da taki so pravniki, vedno te okoli prinesejo. Morda pa mu ni bilo po godu, da je popoldne Tega veselega dne kulture postal ne tako vesel. Že dopoldne, ko je Maks veselo razkazoval kočo, mu je Andrej svetoval, da ko bo opremljal svojo hišo, naj ne kupi kaminov s steklenimi vratci, ker se ta hitro razbijejo. In glej, ravno to se mu je zgodilo popoldne. Včasih je pa fajn tudi upoštevati kakšen nasvet.

V nedeljo smo po planu najprej izmerili jamo, ki jo je prejšnji dan našel Andrej. Poimenovali smo jo Podkrajškova jama, po našem gostitelju. To smo imeli v planu že pred začetkom tabora, a po včerajšnjem dogodku s kaminom, še posebej, da bi zmanjšali slabo Maksovo vest. V jami smo namerili 15 m dolžine. Jama je vodoravna podorna. Podorni bloki gradijo tudi stene jame. Na vhodnem delu smo našli tudi nekaj cm velike kristale kalcita. Jama je zgrajena v dolomitu.

Potem smo še nadaljevali s pregledovanjem terena v tej delu planine. Našli smo še kar nekaj dihalnikov, a po pregledu nobeden ni nič kaj obetal. Prišli smo vse do zgornje odlomne ploskve nekdanjega skalnega odloma. V tem delu sem opazila kar nekaj zanimivih geoloških struktur, a o tem pa morda kdaj drugič bolj obširneje. Sledil je še težaven vzpon navzgor. Ko smo prišli do začetne točke pri Podkrajškovi jami, smo se vdali še zadnjim sončnim žarkom in pojedli vse zaloge sladkarij. Hrib nam je vzel veliko energije in Lea je dobila idejo o trženju enkratne shujševalne diete na Čemšeniški planini. Pripeljala bi kandidate in jim naročila, da morejo priti z vrha planine do vznožja ter spet nazaj gor. Dieta pa bi bila enkratna zato, ker tudi nihče zagotovo ne bi prišel nikoli več.

Idej pa še ni bilo konca. Potem smo zrli proti Zasavju. Ker je tam zadaj nekje tudi Sevnica, od koder prihaja naša prva dama, smo sklenili, da bomo njej v čast poimenovali dihalnik, ki smo ga včeraj kopali – Melanijina lukna. Očitno smo se tudi jamarji podvrgli temu svetovnemu trušču v Sloveniji. Popoldne smo stvari pospravili, po nas je prišel Tone. Želel nam je prepeljati opremo, a mu ni uspelo zakrpati gume, ki jo je v petek med vožnjo naše opreme predrl. Tako smo se peš odpravili proti Prvinam. Med potjo nas je ustavilo kar nekaj radovednežev, ki jih jame zanimajo in smo jim nekoliko opisali doslej raziskane jame te planine. Še en uspešen vikend na Čemšeniški planini je za nami. V naslednjih akcijah še nameravamo nadaljevati s pregledom planine in z dihalnikom Melanijina lukna. Zahvaljujemo se Tonetu Podkrajšku za prenočitev v njegovi koči in okusno večerjo.
Raziskovali smo: Maks, Lea, Rok, Grega, Andrej, Gregi in Alenka.

Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Grega

Velika akcija v Breznu presenečenja

V petek zvečer, 25.11.2016, smo pričakali 5-člansko ekipo prijateljev jamarjev iz Madžarske. Pričakali smo jih v jamarskem klubu v Preboldu.

Plan je bil, da v soboto naredimo veliko akcijo v Breznu presenečenj, ki smo ga to leto dali malo na stran zaradi Veternice pri Vranskem, ki nas preseneča in kar ne izpusti iz svojih skrivnostnih rovov. Brezno presenečenj smo si lani pogledali do Velikega prepada in s to jamo smo navdušili jamarje iz kluba FTSK, ki prihaja iz glavnega mesta Madžarske Budimpešte in so tako z veseljem prišli še enkrat na obisk. Tudi naših ljudi se je nabralo veliko, tako da je to pomenilo zelo številčno in plodno akcijo v tej jamski lepotici. Zbralo se nas je 17 in razdelili smo se v tri ekipe.

Prva ekipa, ki so jo sestavljali Bor, Jerica, Panka, Feri in Imre, je odšla na trenutno dno, kjer so deli, poimenovani Preboldski sladki greh. Namen so imeli razširiti še Brezupno ožino, ki pa se jim pri prečenju ni zdela problematična in so mimo tega dela švignili kot sneta sekira. Ker se niso rabili tu ustavljat, so bili kmalu pri vrveh, ki smo jih tam pustili od lanske akcije, ko smo do sem opremili že znane dele.

Od tu naprej je vse še velika neznanka in počasi smo se jo lotili raziskovati. To je bil cilj prve ekipe. Najprej so sledili tektonski razpoki, ki prekolje meander, po katerem si prej hodil ves čas. Tu jih je pričakalo 10-metrsko brezno, ki jih je pripeljalo do približno 70-metrskega dolgega meandra, po katerem so hodili kot nemška gospoda, saj ni bilo nič ozkega. Na koncu jih je presenetil ogromen prostor. V globino so videli 25 metrov, v daljino ga pa niso mogli presvetlit, ker so vodne kapljice, ki so se odbijale od sten, naredile meglo. Tako so videli samo črni prostor in še nadaljevanje. Cave does not stop, smo se kasneje vsi poistovetili z realnostjo teh besed. Ker so bili časovno omejeni, so tam pustili vrvi in na poti nazaj je Feri želel še pregledati vrh meandra, kjer pa je naletel na podorne skale in se je rajši vrnil nazaj.

Bor je zlezel v meander, ki ga vidimo na nasprotni strani, ko pridemo iz meandra po premagovanju Brezupne ožine. Je rekel, da je prišel do stopnje, kjer bi bilo potrebno nabiti dve sidrišči, da bi lahko varno premagal stopnjo navzgor in tako raziskoval naprej skrivnostne dele tega rova. Kasneje Roku, ki je bil del prvih ekip, ki so raziskovale Preboldski sladki greh, po teh govoricah ni bilo čisto jasno, kaj se trenutno dogaja na trenutnem dnu in že išče čas, da se spet odpravimo dol in si nekateri naložimo nov spomin, Rok pa si osveži starega.

Drugo ekipo smo sestavljali Filip, Tege, Zsofi, Kristina, Lea, Armin in jaz. Za nalogo smo si zadali nabiti stopničke. Prvič smo jih začeli nabijati Filip, Lea in jaz in smo ponosno ugotovili, da nam to gre odlično od rok in da si bomo s tem resno olajšali gibanje po jami. Tako smo nadaljevali z zabijanjem stopničk pod Prvo prho, kjer so res zoprne stopnje, ki jih utrujen na poti nazaj s težavo premaguješ, ko se vračaš nazaj na površje. Delo nam je šlo odlično do rok, le da so povedale punce iz prve ekipe, da smo jih očitno delali moški in so razkoraki skoraj previsoki za njihove manjše korake. Ker smo bili zelo navdušeni in zabijali tako vneto, da smo se ustrašili, da nam jih bo zmanjkalo, smo poslali Armina in Zsofi v Bivak, naj vzameta še tisti dve, ki smo jih pustili na polici.

Ko je Armin prišel do ožine, kjer se potegneš na drugo stran v Bivak, je naletel na tretjo ekipo. Ker se niso videli, se je Grega trudil pogovarjati z njim v angleščini in enako Armin nazaj. Ko se je spuzal na ono stran, je prišlo na dan spoznanje, da znata oba tudi materinski jezik, slovenščino. Tako sta se vrnila z dodatnimi stopnicami in ko smo mislili zvrtati še to luknjo, je zmanjkalo bateriji energije. Tako smo s ponosom pogledali naše delo in se odpravili proti Bivaku, kjer smo se najedli in nato počasi premagovali ovire na poti proti izhodu.

V Veliki dvorani sem prosil Kristino, ki je imela dobro luč, naj mi presveti dvorano. Pogledal sem po stropu, kjer se vidita zelo lepi okni, ki se nadaljujeta v skrivnostnem rovu. Zelo me veseli, če pride v jamo kdo z močno lučko, saj tako potem vidim, kar sicer ne in tako se mi jama zdi vedno nova in še bolj skrivnostno privlačna. Po vhodnem breznu sem plezal zadnji in ko sem glavo pomolil v temni gozd, sem slišal krike: nova jama - szép barlang in hitro tekel v smer teh zvokov. Vhod se je odpiral za pest velik, malo stran od vhoda v Brezno presenečenj. Notri smo tiščali radovedne glave, ki so čutile topli vetrič iz podzemlja.

Tege in jaz nisva čakala dolgo in že sva začela kopati. Kmalu sva skopala za človeka prehodno luknjo. Ker je bila odkriteljica Zsofi, je bila njena čast, da zleze notri prva. Ugotovila je, da se rov nadaljuje, ampak je poln blata. Ker je pametna, je notri potisnila fotoaparat in slikala nadaljevanje, ki zgleda obetavno. Potem je slikala, kako stonoga pohrusta pajka - zelo zanimiva slika, nato smo si izmenično pogledali to jamo. Veselo smo se nasmejali pri tlačenju iz jame. Zsofi je jamo poimenovala Pacal barlang. Pacal pomeni jed iz vampov in barlang je jama.

Tretjo ekipo, ki je šla zadnja v jamo, so sestavljali Grega, Andrej, Valerija in Žiga. Valerija je napisala: »Odšli smo do bivaka, vmes smo na dveh mestih zamenjali vrv in odstranili nekaj kamnov, ki so ogrožali jamarje in pred ožinami smo malo počistili, da je bil prehod lažji«.

Tako je ta dan v Breznu presenečenj delalo in raziskovalo 17 ljudi v treh ekipah, na kar smo ponosni. Prvi ekipi sta Grega in Andrej šla še skuhati čaj, da so se lahko malo ogreli, ko so prišli ven sredi noči. Preostali smo bili v klubskih prostorih in nestrpno pričakovali novice. Ko smo se vsi zbrali v prostorih, smo se še dolgo v noč pogovarjali o planih v tej jami, ki nam pravi »cave does not stop«. Naslednji dan smo imeli bolj turistični ogled v jami Pekel v Šempetru, kajti utrujenost še ni minila in je bil pravi obliž in prijeten zaključek našega druženja. Če kdo misli, da je zamudil to prijetno druženje, ga lahko potolažim, da se bo še organiziral podoben vikend, kjer bomo skupaj raziskovali osrčje planote Dobrovlje. Hvala vsem, ki so pripomogli k tako uspešnemu vikendu.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega, Zsofi Kalotai

Tradicionalni spust božičkov iz pediatrije UKC Maribor

Dnevi postajajo vedno krajši in staro sonce se počasi poslavlja od nas, kar nam, ki radi zahajamo v svet teme, načeloma ne predstavlja težav. V temi ni motečih vizualnih elementov, ponavadi jo spremlja tudi tišina, kar omogoča, da se sprostiš, umiriš in razmišljaš. Tako nekako poteka tudi naravni ritem človeškega duha v predbožičnem (predsolsticijskem) času. V tem času skušamo zaključiti vse staro in pripraviti pot novemu, bolj se posvečamo medčloveškim odnosom s svojimi bližnjimi, nekako delamo prostor v duši, pa ponavadi tudi v fizičnem okolju. Iz tega tudi izhaja beseda »praznik« - biti prazen, kar zveni danes, ko so prazniki prepolni vsega, kar nekako smešno.

Temu prazničnemu duhu seveda ne morejo ubežati niti člani Jamarske reševalne službe. Priznanje si zaslužijo že zaradi odločitve biti reševalec, kar pomeni, da so pripravljeni rešiti življenje popolnega neznanca, dvonožnega ali kot smo videli še letos tudi štirinožnega. Brez vprašanj zakaj, darujejo svoje udobje in čas, kadarkoli je to potrebno. Pri tem so lahko izpostavljeni nevarnostim, katerim se je včasih nemogoče izogniti ali jih predvideti. Kar jih osebno poznam, lahko za vsakega od njih rečem, da je Človek. Verjetno zaradi tega tudi ne preseneča, da v vrstah JRS kar završi, ko napoči čas za Spust božičkov iz Pediatrične klinike v Mariboru! Dogodek je letos napočil na torek, 13.12.2016 v sodelovanju z Radiem Center. Zbralo se nas je kar 10, kar pomeni, da je pred UKC prišel konvoj dveh JRS kombijev. Ne vem, če dve vozili že sestavljata konvoj, a mi smo se vsekakor tako počutili. Človek ne bi pričakoval, da ljudje tako radi obiskujejo bolnišnice, saj je bilo parkirišče polno in so notri spuščali le po eno in eno vozilo – šele, ko je kakšen avto šel ven, je lahko naslednji šel notri. Vsekakor upam, da ta gneča ni posledica vsesplošnega slabega zdravstvenega stanja Slovencev, temveč tega, da so pač vedeli, da se danes neki adrenalinski odpuljenci spuščajo iz vrha pediatrije in takšen dogodek si je v Štajerski prestolnici pač treba ogledati.

Ekipa je bila že utečena, tako je razdelitev del potekala gladko: ena ekipa je v 4. nadstropju s pomočjo petih oreng kovinskih štang, zakajlanih med štoke vrat, napravila improvizirana sidrišča. Druga ekipa je medtem pripravljala žičnico iz vrha požarnih stopnic do breze. Tretja ekipa, ki sva jo sestavljali z Andrejo, je bila zadolžena za fotografijo in priročno asistiranje po potrebi. Ko je bilo vse pripravljeno za spust, je sledilo sprejemanje odločitev, kdo se bo kje spustil in preoblačenje v božičke. Čeprav bi se vsak rad še nekaj trenutkov občudoval, kako lepo mu pristaja božičkova obleka, da brade sploh ne omenjam, pa za to žal ni ostalo kaj dosti časa, saj se je ura 10:30 vztrajno bližala in potrebno je bilo natakniti še pas, kar ni lahka naloga v decembru, ko so na meniju takšni in drugačni zaključki ter dobra hrana nasploh! Nato smo ugotovili, da za spust potrebujemo 6 božičkov, oblečenih je bilo pa samo 5. Dva nebožička sta se potikala nekje okoli breze, tretji je bil pa Marko na zgornjem delu žičnice, tako da sva hočeš-nočeš, priročno po potrebi vskočili v asistenco članici tretje ekipe.

Ker je Andreji za razliko od mene baterija na fotoaparatu še delala, sem hitro tudi sama smuknila v božičkovo preobleko. Ampak nato je sledilo presenečenje. »Lea, ti prideš na žičnico«, sem zaslišala. Skozi misli mi je šinila samo angleška beseda, ki se začne na S*** in pomeni tisto, kar ponavadi odložiš iz telesa zjutraj po prvi kavi. Nisem še bila na žičnici, ne vem, kako se primontiraš na tisti škripec in ta žičnica tukaj je bila preklemano visoka. Na požarne stopnice sem vseeno stopila pogumno in pomirjeno, saj sem vedela, da sem konec koncev v varnih rokah in pod budnim očesom izkušenega reševalca. Hitro sem mu še zaupala svoje bogate izkušnje z žičnico in pričakovala vsaj malo negodovanja, ampak so sledili samo prijazni napotki, kako naprej. In že smo med drsenjem po vrveh opazili radovedne oči, ki so skozi velika okna strmele v nas. Presenečenje je bilo toliko bolj popolno, ko se je eden od božičkov spustil z glavo navzdol! Takrat me je prešinila misel, da podobno akcijo pripravljajo tudi na domu za ostarele in bi takšen kreativen božiček lahko zakrivil pri bolj občutljivih starejših občanih tudi kakšen infarkt. Počasi, med vztrajnim mahanjem, pozdravljanjem, ho-ho-hojanjem in izmenjavo številnih iskrivih pogledov smo prispeli do tal, čemur je sledil aplavz množice, ki je spust božičkov opazovala od spodaj. Zatem so nas polovili novinarji in fotografi. Ampak naš namen je bil, da še opravimo eno nalogo. Ker so okna pediatrije iz varnostnih razlogov zaklenjena in se božiček s svojo malho ne more transportirati v notranjost, da bi lahko pokramljal z vsakim od vseh teh pridnih otrok, smo se morali znajti drugače. Pred vrati bolnišnice so nas že čakale prave pravcate božičkove sani, do vrha naložene s paketki darilc.

V vsako od nadstropij sta se s svojimi sanmi tako odpravila po dva božička v spremstvu pojočih škratkov in se posvetila vsakemu posebej izmed naših najmlajših pacientov. Kako čustveno močan je bil ta dogodek za mene osebno, z besedami ne morem opisati. Z Bojanom sva obiskala 2. nadstropje. Nekateri otroci so bili prav otroško veseli. Drugi so bili že malo večji, pri katerih božičkova »fora« ni več prijela, smo se pa lahko malo pošalili in pokramljali. Nekateri so bili utrujeni. Bolani. Seveda, logično mi je, da so otroci v bolnišnici zato, ker so bolani, na to sem se tudi pripravila. A vseeno me je v nekem trenutku zlomilo. Še zdaj imam pred sabo sliko njenih oči, skodrana deklica s svojo mamico, ki je bila preveč utrujena, da bi zganjali norčije. Dotik roke, spodbudna beseda in »Ko si srečen« od škratjega benda. Darilce, prodoren pogled njenih svetlih oči in pomaham v slovo. Dekletce je komaj zmoglo pomahati nazaj, pa vendar sem videla trud, ki ga je vložila v ta gib, nasmeh, ki se je prikradel v kotičke ustnic.

Naslednjega pacienta je obiskal božiček Bojan, zato sem imela nekaj minut, da predelam ta koktejl čustev. Na eni strani tesnoben občutek, da že tako izčrpanim otrokom jemljem še tisti preostanek energije z agresivno vlogo potrošniško požrešnega kapitalista, ki ga je popularizirala karamelna steklenička. Na drugi strani pa vendarle vsaj nekaj minut, ki so bile drugačne, ko nismo bili v pediatriji, ampak smo se smejali, prepevali in se veselili ter najpomembnejše: ustvarili en prijeten spominček, ki je vsem skupaj vsaj malo popestril in polepšal bivanje v bolnišnici. Če je k temu pripomogla tudi rdeča obleka in brada, je bilo vredno. Tako smo se zamišljeni in še pod vtisom vsi udeleženci te akcije zbrali v skupnem prostoru. Sledilo je še povabilo organizatorjev Radia Center na odlično kosilo v kubanski restavraciji, kjer smo napolnili želodčke ter prijetno kramljanje v jamarski druščini. Vesela sem, da sem lahko bila del tega dogodka in v tem duhu želim vsem, da vam mlado sonce prinese v življenje predvsem veliko zdravja. Pa lepe praznike!

Zapisala: Lea; Foto: Andreja Stanek