23. december 2016

Tradicionalni spust božičkov iz pediatrije UKC Maribor

Dnevi postajajo vedno krajši in staro sonce se počasi poslavlja od nas, kar nam, ki radi zahajamo v svet teme, načeloma ne predstavlja težav. V temi ni motečih vizualnih elementov, ponavadi jo spremlja tudi tišina, kar omogoča, da se sprostiš, umiriš in razmišljaš. Tako nekako poteka tudi naravni ritem človeškega duha v predbožičnem (predsolsticijskem) času. V tem času skušamo zaključiti vse staro in pripraviti pot novemu, bolj se posvečamo medčloveškim odnosom s svojimi bližnjimi, nekako delamo prostor v duši, pa ponavadi tudi v fizičnem okolju. Iz tega tudi izhaja beseda »praznik« - biti prazen, kar zveni danes, ko so prazniki prepolni vsega, kar nekako smešno.

Temu prazničnemu duhu seveda ne morejo ubežati niti člani Jamarske reševalne službe. Priznanje si zaslužijo že zaradi odločitve biti reševalec, kar pomeni, da so pripravljeni rešiti življenje popolnega neznanca, dvonožnega ali kot smo videli še letos tudi štirinožnega. Brez vprašanj zakaj, darujejo svoje udobje in čas, kadarkoli je to potrebno. Pri tem so lahko izpostavljeni nevarnostim, katerim se je včasih nemogoče izogniti ali jih predvideti. Kar jih osebno poznam, lahko za vsakega od njih rečem, da je Človek. Verjetno zaradi tega tudi ne preseneča, da v vrstah JRS kar završi, ko napoči čas za Spust božičkov iz Pediatrične klinike v Mariboru! Dogodek je letos napočil na torek, 13.12.2016 v sodelovanju z Radiem Center. Zbralo se nas je kar 10, kar pomeni, da je pred UKC prišel konvoj dveh JRS kombijev. Ne vem, če dve vozili že sestavljata konvoj, a mi smo se vsekakor tako počutili. Človek ne bi pričakoval, da ljudje tako radi obiskujejo bolnišnice, saj je bilo parkirišče polno in so notri spuščali le po eno in eno vozilo – šele, ko je kakšen avto šel ven, je lahko naslednji šel notri. Vsekakor upam, da ta gneča ni posledica vsesplošnega slabega zdravstvenega stanja Slovencev, temveč tega, da so pač vedeli, da se danes neki adrenalinski odpuljenci spuščajo iz vrha pediatrije in takšen dogodek si je v Štajerski prestolnici pač treba ogledati.

Ekipa je bila že utečena, tako je razdelitev del potekala gladko: ena ekipa je v 4. nadstropju s pomočjo petih oreng kovinskih štang, zakajlanih med štoke vrat, napravila improvizirana sidrišča. Druga ekipa je medtem pripravljala žičnico iz vrha požarnih stopnic do breze. Tretja ekipa, ki sva jo sestavljali z Andrejo, je bila zadolžena za fotografijo in priročno asistiranje po potrebi. Ko je bilo vse pripravljeno za spust, je sledilo sprejemanje odločitev, kdo se bo kje spustil in preoblačenje v božičke. Čeprav bi se vsak rad še nekaj trenutkov občudoval, kako lepo mu pristaja božičkova obleka, da brade sploh ne omenjam, pa za to žal ni ostalo kaj dosti časa, saj se je ura 10:30 vztrajno bližala in potrebno je bilo natakniti še pas, kar ni lahka naloga v decembru, ko so na meniju takšni in drugačni zaključki ter dobra hrana nasploh! Nato smo ugotovili, da za spust potrebujemo 6 božičkov, oblečenih je bilo pa samo 5. Dva nebožička sta se potikala nekje okoli breze, tretji je bil pa Marko na zgornjem delu žičnice, tako da sva hočeš-nočeš, priročno po potrebi vskočili v asistenco članici tretje ekipe.

Ker je Andreji za razliko od mene baterija na fotoaparatu še delala, sem hitro tudi sama smuknila v božičkovo preobleko. Ampak nato je sledilo presenečenje. »Lea, ti prideš na žičnico«, sem zaslišala. Skozi misli mi je šinila samo angleška beseda, ki se začne na S*** in pomeni tisto, kar ponavadi odložiš iz telesa zjutraj po prvi kavi. Nisem še bila na žičnici, ne vem, kako se primontiraš na tisti škripec in ta žičnica tukaj je bila preklemano visoka. Na požarne stopnice sem vseeno stopila pogumno in pomirjeno, saj sem vedela, da sem konec koncev v varnih rokah in pod budnim očesom izkušenega reševalca. Hitro sem mu še zaupala svoje bogate izkušnje z žičnico in pričakovala vsaj malo negodovanja, ampak so sledili samo prijazni napotki, kako naprej. In že smo med drsenjem po vrveh opazili radovedne oči, ki so skozi velika okna strmele v nas. Presenečenje je bilo toliko bolj popolno, ko se je eden od božičkov spustil z glavo navzdol! Takrat me je prešinila misel, da podobno akcijo pripravljajo tudi na domu za ostarele in bi takšen kreativen božiček lahko zakrivil pri bolj občutljivih starejših občanih tudi kakšen infarkt. Počasi, med vztrajnim mahanjem, pozdravljanjem, ho-ho-hojanjem in izmenjavo številnih iskrivih pogledov smo prispeli do tal, čemur je sledil aplavz množice, ki je spust božičkov opazovala od spodaj. Zatem so nas polovili novinarji in fotografi. Ampak naš namen je bil, da še opravimo eno nalogo. Ker so okna pediatrije iz varnostnih razlogov zaklenjena in se božiček s svojo malho ne more transportirati v notranjost, da bi lahko pokramljal z vsakim od vseh teh pridnih otrok, smo se morali znajti drugače. Pred vrati bolnišnice so nas že čakale prave pravcate božičkove sani, do vrha naložene s paketki darilc.

V vsako od nadstropij sta se s svojimi sanmi tako odpravila po dva božička v spremstvu pojočih škratkov in se posvetila vsakemu posebej izmed naših najmlajših pacientov. Kako čustveno močan je bil ta dogodek za mene osebno, z besedami ne morem opisati. Z Bojanom sva obiskala 2. nadstropje. Nekateri otroci so bili prav otroško veseli. Drugi so bili že malo večji, pri katerih božičkova »fora« ni več prijela, smo se pa lahko malo pošalili in pokramljali. Nekateri so bili utrujeni. Bolani. Seveda, logično mi je, da so otroci v bolnišnici zato, ker so bolani, na to sem se tudi pripravila. A vseeno me je v nekem trenutku zlomilo. Še zdaj imam pred sabo sliko njenih oči, skodrana deklica s svojo mamico, ki je bila preveč utrujena, da bi zganjali norčije. Dotik roke, spodbudna beseda in »Ko si srečen« od škratjega benda. Darilce, prodoren pogled njenih svetlih oči in pomaham v slovo. Dekletce je komaj zmoglo pomahati nazaj, pa vendar sem videla trud, ki ga je vložila v ta gib, nasmeh, ki se je prikradel v kotičke ustnic.

Naslednjega pacienta je obiskal božiček Bojan, zato sem imela nekaj minut, da predelam ta koktejl čustev. Na eni strani tesnoben občutek, da že tako izčrpanim otrokom jemljem še tisti preostanek energije z agresivno vlogo potrošniško požrešnega kapitalista, ki ga je popularizirala karamelna steklenička. Na drugi strani pa vendarle vsaj nekaj minut, ki so bile drugačne, ko nismo bili v pediatriji, ampak smo se smejali, prepevali in se veselili ter najpomembnejše: ustvarili en prijeten spominček, ki je vsem skupaj vsaj malo popestril in polepšal bivanje v bolnišnici. Če je k temu pripomogla tudi rdeča obleka in brada, je bilo vredno. Tako smo se zamišljeni in še pod vtisom vsi udeleženci te akcije zbrali v skupnem prostoru. Sledilo je še povabilo organizatorjev Radia Center na odlično kosilo v kubanski restavraciji, kjer smo napolnili želodčke ter prijetno kramljanje v jamarski druščini. Vesela sem, da sem lahko bila del tega dogodka in v tem duhu želim vsem, da vam mlado sonce prinese v življenje predvsem veliko zdravja. Pa lepe praznike!

Zapisala: Lea; Foto: Andreja Stanek

Ni komentarjev:

Objavite komentar