26. december 2016

Velika akcija v Breznu presenečenja

V petek zvečer, 25.11.2016, smo pričakali 5-člansko ekipo prijateljev jamarjev iz Madžarske. Pričakali smo jih v jamarskem klubu v Preboldu.

Plan je bil, da v soboto naredimo veliko akcijo v Breznu presenečenj, ki smo ga to leto dali malo na stran zaradi Veternice pri Vranskem, ki nas preseneča in kar ne izpusti iz svojih skrivnostnih rovov. Brezno presenečenj smo si lani pogledali do Velikega prepada in s to jamo smo navdušili jamarje iz kluba FTSK, ki prihaja iz glavnega mesta Madžarske Budimpešte in so tako z veseljem prišli še enkrat na obisk. Tudi naših ljudi se je nabralo veliko, tako da je to pomenilo zelo številčno in plodno akcijo v tej jamski lepotici. Zbralo se nas je 17 in razdelili smo se v tri ekipe.

Prva ekipa, ki so jo sestavljali Bor, Jerica, Panka, Feri in Imre, je odšla na trenutno dno, kjer so deli, poimenovani Preboldski sladki greh. Namen so imeli razširiti še Brezupno ožino, ki pa se jim pri prečenju ni zdela problematična in so mimo tega dela švignili kot sneta sekira. Ker se niso rabili tu ustavljat, so bili kmalu pri vrveh, ki smo jih tam pustili od lanske akcije, ko smo do sem opremili že znane dele.

Od tu naprej je vse še velika neznanka in počasi smo se jo lotili raziskovati. To je bil cilj prve ekipe. Najprej so sledili tektonski razpoki, ki prekolje meander, po katerem si prej hodil ves čas. Tu jih je pričakalo 10-metrsko brezno, ki jih je pripeljalo do približno 70-metrskega dolgega meandra, po katerem so hodili kot nemška gospoda, saj ni bilo nič ozkega. Na koncu jih je presenetil ogromen prostor. V globino so videli 25 metrov, v daljino ga pa niso mogli presvetlit, ker so vodne kapljice, ki so se odbijale od sten, naredile meglo. Tako so videli samo črni prostor in še nadaljevanje. Cave does not stop, smo se kasneje vsi poistovetili z realnostjo teh besed. Ker so bili časovno omejeni, so tam pustili vrvi in na poti nazaj je Feri želel še pregledati vrh meandra, kjer pa je naletel na podorne skale in se je rajši vrnil nazaj.

Bor je zlezel v meander, ki ga vidimo na nasprotni strani, ko pridemo iz meandra po premagovanju Brezupne ožine. Je rekel, da je prišel do stopnje, kjer bi bilo potrebno nabiti dve sidrišči, da bi lahko varno premagal stopnjo navzgor in tako raziskoval naprej skrivnostne dele tega rova. Kasneje Roku, ki je bil del prvih ekip, ki so raziskovale Preboldski sladki greh, po teh govoricah ni bilo čisto jasno, kaj se trenutno dogaja na trenutnem dnu in že išče čas, da se spet odpravimo dol in si nekateri naložimo nov spomin, Rok pa si osveži starega.

Drugo ekipo smo sestavljali Filip, Tege, Zsofi, Kristina, Lea, Armin in jaz. Za nalogo smo si zadali nabiti stopničke. Prvič smo jih začeli nabijati Filip, Lea in jaz in smo ponosno ugotovili, da nam to gre odlično od rok in da si bomo s tem resno olajšali gibanje po jami. Tako smo nadaljevali z zabijanjem stopničk pod Prvo prho, kjer so res zoprne stopnje, ki jih utrujen na poti nazaj s težavo premaguješ, ko se vračaš nazaj na površje. Delo nam je šlo odlično do rok, le da so povedale punce iz prve ekipe, da smo jih očitno delali moški in so razkoraki skoraj previsoki za njihove manjše korake. Ker smo bili zelo navdušeni in zabijali tako vneto, da smo se ustrašili, da nam jih bo zmanjkalo, smo poslali Armina in Zsofi v Bivak, naj vzameta še tisti dve, ki smo jih pustili na polici.

Ko je Armin prišel do ožine, kjer se potegneš na drugo stran v Bivak, je naletel na tretjo ekipo. Ker se niso videli, se je Grega trudil pogovarjati z njim v angleščini in enako Armin nazaj. Ko se je spuzal na ono stran, je prišlo na dan spoznanje, da znata oba tudi materinski jezik, slovenščino. Tako sta se vrnila z dodatnimi stopnicami in ko smo mislili zvrtati še to luknjo, je zmanjkalo bateriji energije. Tako smo s ponosom pogledali naše delo in se odpravili proti Bivaku, kjer smo se najedli in nato počasi premagovali ovire na poti proti izhodu.

V Veliki dvorani sem prosil Kristino, ki je imela dobro luč, naj mi presveti dvorano. Pogledal sem po stropu, kjer se vidita zelo lepi okni, ki se nadaljujeta v skrivnostnem rovu. Zelo me veseli, če pride v jamo kdo z močno lučko, saj tako potem vidim, kar sicer ne in tako se mi jama zdi vedno nova in še bolj skrivnostno privlačna. Po vhodnem breznu sem plezal zadnji in ko sem glavo pomolil v temni gozd, sem slišal krike: nova jama - szép barlang in hitro tekel v smer teh zvokov. Vhod se je odpiral za pest velik, malo stran od vhoda v Brezno presenečenj. Notri smo tiščali radovedne glave, ki so čutile topli vetrič iz podzemlja.

Tege in jaz nisva čakala dolgo in že sva začela kopati. Kmalu sva skopala za človeka prehodno luknjo. Ker je bila odkriteljica Zsofi, je bila njena čast, da zleze notri prva. Ugotovila je, da se rov nadaljuje, ampak je poln blata. Ker je pametna, je notri potisnila fotoaparat in slikala nadaljevanje, ki zgleda obetavno. Potem je slikala, kako stonoga pohrusta pajka - zelo zanimiva slika, nato smo si izmenično pogledali to jamo. Veselo smo se nasmejali pri tlačenju iz jame. Zsofi je jamo poimenovala Pacal barlang. Pacal pomeni jed iz vampov in barlang je jama.

Tretjo ekipo, ki je šla zadnja v jamo, so sestavljali Grega, Andrej, Valerija in Žiga. Valerija je napisala: »Odšli smo do bivaka, vmes smo na dveh mestih zamenjali vrv in odstranili nekaj kamnov, ki so ogrožali jamarje in pred ožinami smo malo počistili, da je bil prehod lažji«.

Tako je ta dan v Breznu presenečenj delalo in raziskovalo 17 ljudi v treh ekipah, na kar smo ponosni. Prvi ekipi sta Grega in Andrej šla še skuhati čaj, da so se lahko malo ogreli, ko so prišli ven sredi noči. Preostali smo bili v klubskih prostorih in nestrpno pričakovali novice. Ko smo se vsi zbrali v prostorih, smo se še dolgo v noč pogovarjali o planih v tej jami, ki nam pravi »cave does not stop«. Naslednji dan smo imeli bolj turistični ogled v jami Pekel v Šempetru, kajti utrujenost še ni minila in je bil pravi obliž in prijeten zaključek našega druženja. Če kdo misli, da je zamudil to prijetno druženje, ga lahko potolažim, da se bo še organiziral podoben vikend, kjer bomo skupaj raziskovali osrčje planote Dobrovlje. Hvala vsem, ki so pripomogli k tako uspešnemu vikendu.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega, Zsofi Kalotai

Ni komentarjev:

Objavite komentar