07. december 2016

Dve novi jami v Lepi Njivi

V ponedeljek, 21.11.2016, sva z Leo odšla pogledati okolico Vravarjeve luknje. To jamo smo raziskali in zmerili leta 2014, ampak so mi še ostale v spominu luknje, ki so se videle v hribu zraven te jame. Tako je za ta sprehod padla odločitev, da se sprehodiva tukaj okrog in zraven še obiščeva Vravarjevo luknjo.

Vravarjeva luknja je s svojimi 30 metri zelo lepa jama. Notri najdemo vse: preplet manjših rovov, kapnike, zgornji vhod s prelepim pogledom na sosednji gozd. Zelo me je presenetila količina Suhih južen v zgornjem rovu, ki so se usule iz stropa na kombinezon in ob tem sprožile zvok, ki se sliši, če pada dež. Kar mrgolelo jih je, zato sem previdno splezal mimo in se odmaknil višje ter opozoril Leo, da naj bo pazljiva, da se ne bo ustrašila te množice. Če ima kdo strah pred pajki, bi bila to najhujša nočna mora, kar jo bi lahko doživel v budnem stanju.

Sedaj je v skoraj vseh teh jamah ogromno pajkov, kobilic in ostalih manjših stvarnikov, ki ljudem poženejo strah v kosti, čeprav so manjši od nas. Če bi te male živalce zrasle večje od človeka, bi se stanje hitro obrnilo in se bi človek skrival v tesnih majhnih luknjah ter tako omejil svojo egoistično ravnanje po prelepi Zemlji. S takim razmišljanjem sem zapustil njihovo skrivališče in jim pustil mirni spanec naprej.

Odšla sva od tega vhoda 20 metrov na desno in prišla pod velik spodmol, ki se iz ceste ni videl zaradi močne podrasti. Tu naju je še obiskal lastnik zemljišča, ki je šel mimo v gozd. Povedal je, da je to njegov hrib in da ga ne moti, če raziščeva jamo v tem spodmolu. Potem smo se pogovarjali, če so ga že doslej kako imenovali in je odgovoril, da še nima imena. Tako smo se dogovorili, da se reče tej jami po imenu njihove domačije in ker vse sestavljajo rovi smo dali ime temu kraškemu objektu Bukovčnikove luknje. Tako se sedaj prva jama imenuje po zgornji kmetiji Vravarjeva luknja in ta zraven Bukovčnikove luknje.

Tukaj sva namerila 27 metrov in našla še drugi manjši vhod jame malo višje. Cel ta hrib je kot švicarski sir, po pregledu terena sva našla še dve luknji: ena je bila dolga tri metre in se je na koncu končala. Druga je bila bolj zanimiva, dolga je bila 4 metra in ko si splezal v njo, se je odprla lepa okrogla dvoranica, v kateri si lahko normalno stal in vse je bilo oblito s sigo. Pravi prostor za umiriti svoje misli. Ker sem slabo izmeril vhod te jame, sva naslednji dan šla z Valerijo popraviti vizuro. Ker sva imela čas, sva šla malo še na ogled, našla sva 4 majhne luknje, ki s svojo bližino tvorijo splet manjšega sistema, ki pa je za človeka nedosegljiv. Tako, da je res celi hrib kot švicarski sir.

Če se vrnem nazaj na sprehod, kjer sva z Leo šla raziskovati še hrib na drugi strani potoka, kjer je bilo zelo zanimivo opazovati skale, ki so nametane na kup sredi travnate strmine in so vabile k bližnjemu opazovanju. Med temi skalami se vidijo manjši prostori, nekje pa se skriva tudi mali skozenjc med dvema velikima skalama. Od tod sva se zagnala pod skalne stene, ki so se dvigale malo naprej od teh nametanih skal. Zaokrožila sva okrog hriba in zagledala vdolbino, ki je pritegnila najino pozornost. Jama se odpira v manjšem spodmolu, kjer je nizek vhod, ki te pripelje v večji prostor z nizkim stropom. Po tleh je bilo polno sena, listja in mahu. Zelo sva se čudila tej najdbi, jaz sem želel Leo prepričati, da si je to naredila ovca, ampak mi ni verjela. Potem sem ji rekel, da mogoče je to naredil partizan, ki se še vedno vrača nazaj domov iz slovenskih gozdov. No, bilo je vsekakor gnezdo, ampak katere živali nisva mogla ugotoviti sama. Lotila sva se merjenja in namerila v tej jami 18 metrov.

Kasneje sva se oglasila na čaju pri stricu Zdravku, ki je na svetu že več let, kot midva skupaj in ker ima več modrosti, sva ga vprašala, če mogoče ve, kakšna živalca bi se notri skrila. No, odgovor je bil jazbec. Jazbec je največja kuna in lahko tehta tudi do 20 kg. Je zelo teritorialna žival. Tako, da sva imela srečo, da naju ni ugriznil v nos. Jamo sva poimenovala Jazbečevo gnezdo. Tako sva zaključila najin uspešen sprehod z dvema novima jamama in željo po nadaljnjih sprehodih na tem koncu Lepe Njive.

Jamarili in raziskovali smo: Lea Pavrič, Valerija Petrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar