18. maj 2016

Jamarski izlet v Budimpešto

Jeseni smo preko Panke navezali stike z madžarskimi jamarji, ki so nas lansko jesen obiskali. Ta pisana druščina je stacionirana v centru Budimpešte. Ker smo jim obljubili, da jim bomo obisk vrnili, se je to zgodilo na velikonočni vikend 2016. Kar 16 se nas je odpeljalo proti glavnemu mestu Madžarske. Seveda ne smem pozabiti na Roka, ki sta ga Grega in Monja prešvercala zraven na Madžarsko. Roki je bil najbolj zagnan, cel čas je bil v jamarskem kombinezonu, ni mu bilo do smeha, pojedel in spil ni nič, samo resen pogled: »Ali gremo v jamo ali ne?«.
Nad Rokom se je navduševala tudi Andreja, kajti tako lahko ga je prenašala sem in tja po mestu. Ko smo v večernih urah prišli v mesto, ki je malo večje od Ljubljane, smo že kar na začetku se pokazali, da smo pravi balkanci. Tramvaju smo hoteli zavzeti tirnice, ko pa smo videli, da ima ta stroj malo več železja kot naši plehnati avtomobili, smo dobesedno z avtomobili poskakali z robnika na cesto. Malo so se nam čudili, ampak saj so prepoznali tablice. Po zapletem cestnem režimu smo se lovili in tudi ulovili, ko smo parkirali. Nato smo šli peš poiskati klub. Zelo me je navdušilo, da so klubski prostori v kleti in res veliki. Imajo tudi ročni nogomet, ki je v večernih urah prišel še kako prav. Ko smo se razpakirali, smo šli do Citadele.

»Citadela stoji na Gellértovem hribu (Gellérthegy), kjer so Habsburžani leta 1851 na mestu nekdanje zvezdarne zgradili to trdnjavo, namenjeno lažjemu dušenju nemirov po porazu madžarov v boju za neodvisnost v letih 1848-1849. Leta 1947 so tam postavili spomenik svobode, delo Zsigmonda Kisfaludy Strobla, v spomin na sovjetske vojake, ki so osvobodili mesto. Po političnih spremebah v 90. letih so odstranili napise v ruščini in kipe vojakov ter spomenik preimenovali v spomenik neodvisnosti.« (Wikipedija). Ko smo se vrnili s sprehoda, smo šli spat polni pričakovanj, kakšne jame so nas čakale naslednje dni.

V soboto smo se razdelili v dve skupini. Na izbiro je bila lažja jama z imenom Szemlő-Hegyi. Jama, ki je trenutno raziskana v dolžini približno 2200 metrov, je pod strogo zaščito, saj je eden izmed najbolj dragocenih naravnih bogastev v Budimpešti. Vsebuje več prostornih prehodov. Je zelo primerna za zdravljenje astme in bolezni dihal, za kar imajo tudi urejen prostor z stoli, kjer se lahko usedeš in nadihaš.
Drugi smo šli v težjo jamo z imenom Solymári Ördöglyuk. Če ime prevajamo v slovenščino, je to hudičeva luknja. Jama leži malo ven iz mesta, na hribovju z imenom Budai-hegység. Avte smo pustili malo nižje in se odpravili peš mimo starega kamnoloma, ki je nehal delovati v 20. stoletju. Na vrhu kamnoloma vidimo vhod v jamo. Vhod je na 348 m nadmorske višine. Dolžina jame je 5550 metrov in globoka je 75 metrov.
Jama je nastajala zaradi termalne vode in se je raztapljala od spodaj navzgor ter s tem ustvarjala jamo. Skozi glavni vhod gremo najprej po stopnicah, ker so želeli to jamo urediti za turizem. Na koncu stopnic smo se razgubili v labirintu. Ker se je termalna voda vrtinčila in razjedala hrib, so nastali ti rovi in zelo kompleksna jama. Jamo so začeli raziskovati že leta 1868. Zaradi mnogih obiskovalcev v vseh letih so kamni čisto gladki spolirani. Res je dober občutek, puzati se po teh zglajenih rovih, ki jih ni konec. Vsake toliko se je odprla večja dvorana, kjer smo lahko na stropu opazovali, kakšne oblike je naredilo vrtinčenje termalne vode. Jama je zelo suha in topla.
Vmes je Žiga splezal v Cannon tube (topniška cev). To je zelo ozka luknja, v katero lahko zlezejo le najmanjši. Čez 10 let ne bo mogel več skozi. Med potjo po jami smo šli mimo dvorane, kjer naj bi bilo - preden so zaprli jamo - polno tabel, ki jih najdemo v mestih. Na primer table od krajev, napisi ulic, prometni znaki itd... Tu je bil tudi komunistični znak, ki je bil na mestu, kjer si se pripuzal iz rova in vstal. Ko si vstal, si po tradiciji moral pljuniti v ta znak. Jamo so zaprli tudi zaradi tega, ker so se ljudje izgubljali v jami, saj so jo jemali preveč lahkomiselno. Štirje mladi ljudje so se tako izgubili, da jih niso našli in so seveda umrli izgubljeni v jami. Iz te dvorane smo naredili zelo zanimiv krog in se vrnili nazaj na isto mesto. Našega vodiča sem vprašal, če lahko grem še en krog. Rekel je, da če me ne bo 20 min, pride za mano. Z mano sta šla Filip in Žiga. Hitro smo se vrnili, preveč zakomplicirano je bilo najti pravo pot. Vrnili se nismo skozi isti vhod, skozi katerega smo vstopili v jamo. Ven smo šli vhod z imenom Pipa. Ta vhod zgleda kot pečica s svojimi vrati in iz jame izstopiš kot pečen odojek.
Po 5-urnem ogledu popolnoma drugačne jame, kot jih poznamo v Sloveniji, smo se preoblekli in se vrnili v klub. Tam nas je že čakala druga ekipa, ki si je po ogledu lažje jame ogledala še nekaj mestnih znamenitosti. Zelo so nas presenetili madžarski jamarji, ki so nam naročili 15 družinskih pic. To pomeni, da smo se najedli kot čuneki in še je ostalo, da smo jedli naslednji dan za zajtrk in še za večerjo in nam tako rešili skrbi, kaj bi jedli. Po veliki pojedini je sledil družaben večer.

Naslednji dan smo šli vsi v jami Mátyás barlang in Pál Völgyi barlang. Ti jami skupaj z jamo József-hegyi-barlang tvorijo največji sistem na Madžarskem. To je kar 30 km dolg splet rovov. Na tem mestu bom opisal obisk jame Mátyás barlang, katero si je ogledala ekipa, v kateri sem bil. Ker je jama namenjena tudi turizmu, smo se čez vhodni del sprehodili po tunelu, ki nas je pripeljal do lestve, kjer smo začeli z jamarskim ogledom. Najprej smo šli do zelo zanimivega kamina, ki ga lahko preplezaš, na drugi strani pa se med dvema skalama spustiš nazaj dol. Po ogledu tega kamina smo se odpravili naprej. Šli smo skozi prehod »sendvič«, kjer smo bili seveda šunka.
Tu so rekli, da morajo tečajniki zlesti skozi z 9 kg težko boršo. Tudi v tej jami so bili kamni spolirani od nešteto obiskov. Potem smo se ustavili še pri »zajčji luknji« in kdor je želel, je lahko zlezel skozi njo. Filip si je skoraj polomil noge, ker ima velika stopala, so se mu na koncu zataknila in če ga Grega ne bi dvignil, bi imel mogoče malo krajše noge. Po ogledu tega smo pot nadaljevali do dvorane, kjer so nam pokazali fosilne školjke, ki jih je bilo polno po steni in po stropu. Nato smo pot nadaljevali do manjše dvorane, kjer so se neki obiskovalci jame igrali z skulpturami iz blata. Bilo je polno kipov, manjših in velikih. Zelo je bil zanimiv most, ki je bil postavljen preko rova. Tu sta tudi Filip in Žiga naredila kip skakalca Petra Prevca. Ko smo šli naprej do sifona, smo lahko videli veliko glavo od slona. Sifon je zelo lep. Ni pretirano velik, ampak barve vode in njena čistost je res vredna ogleda.
Tu smo se še malo okrepčali s sladkarijami in šli skozi kamin proti drugim dvoranam. Najbolj zanimiv je bil prostor z imenom Teater. Tu se vsako leto zberejo za božič in jamarji, ki igrajo inštrumente, naredijo zelo dober koncert. Tu je tudi obris duha na steni, katerega pomiriš, če ti uspe splezati v luknjo, do katere vodi zelo spolzka 60 stopinjska stena in se potem stišati v to luknjo, trikrat zaploskati in duh jame se pomiri. Potem je tu bil še kamin, ki ga je skoraj nemogoče preplezati sam. Zato sem Žiga dal na rame in mu pomagal, da bi prišel gor. Ko se je trudil, je opazil, da je zgoraj čokolada. Žiga sem odložil na tla in naredili smo načrt, saj čokolade ne bi mogli kar tako pustiti zgoraj. Plezanje je potekalo tako, da sem z rokami dvignil Žiga za stopala kar se da visoko, kjer se je Žiga prijel oprijemka in čakal. Nato sem dal na rame Filipa, ki je varoval Žiga, ko je plezal navzgor. Po res težavnem plezanju je Žiga prišel do čokolade. Nato smo ponovili postopek, Žiga se je prijel za skalni oprijemek in čakal, da sem odložil Filipa in nato Žiga potegnil dol. Uspelo nam je dobiti čokolado in pokazali smo, česa smo zmožni. Seveda je Grega, ki je vse skupaj opazoval, že spraševal, kako oddaljeni smo od vhoda, če bo potrebna prva pomoč.
Med tem šovom sta se nam pridružili Alenka in Lea, s katerima smo skupaj odšli proti izhodu. Vmes smo pobrali še Roka, ki je nemo slonel na steni in resno zrl v nas. Med potjo do izhoda smo šli mimo dvorane, kamor vozijo na jamarsko terapijo slepe ali prizadete otroke, ki jim to okolje zelo pomaga. Ko smo se vračali proti klubu, se nam je že kar malo mudilo, saj se nas je nekaj odločilo, da se gremo namočiti še v terme, ki veljajo v Budimpešti za ene najboljših term v Evropi. Obiskali smo Gellert Bath. Termalni kompleks je bil zgrajen med leti 1912 in 1918 v secesijskem slogu. Na tem mestu uporabo zdravilne vode najdemo že v 13. stoletju. Lahko smo se namakali v vodi s 40 stopinjami in v drugi malo bolj hladni s 36 stopinjami. Savne so bile bolj podobne koncentracijskim taboriščem, saj so imele železna vrata, ki so glasno ropotala, ko so se ljudje sprehajali iz ene savne v drugo, ki so bile kar v zaporednem vrstnem redu in ne ločeno vsaka z svojim vhodom. Za konec smo našli pot do zunanjega bazena, kjer smo bili do konca. Lei so se najbolj dopadle velike kabine za preoblačenje in shrambo stvari. Pred spanjem smo obiskali še sosednjo pivnico.

Naslednji dan smo šli v jamo Ferenc hegyi barlang. Ker smo imeli plan, da odidemo malo prej, smo se dogovorili, da bi obisk trajal samo 2 uri. No, to je dober izgovor, da nismo povedali, da smo že utrujeni in celi plavi od njihovih jam. Ta jama je dolga 6700 metrov. Tudi ta jama je nastala vzdolž tektonskih razpok, po katerih je tekla termalna voda. Za razliko od drugih jam je bila ta zelo blatna, meandre so pa krasile karfijolce. Jama so odkrili med kopanjem ceste. Sedanji vhod so naredili naknadno, ker sredi ceste skoraj ne bi mogel biti.
Tudi v tej jami je polno prelomov, po katerih plezaš gor in dol in se puzaš levo ter desno. Tudi v tej jami si misliš, da če vodiča zadane srčna kap, se lahko samo še skriješ v kot in se zjočeš ter utopiš v solzah. Že njihovi načrti so prava umetnost in velika znanost, da jih znaš prebirati. Tudi v tej jami smo srečali slona, ki nas je gledal iz stene. Tu smo se preizkusili s puzanjem skozi ožino, imenovano Prstan. Tu se je izkazal Dani, ki v svojih letih še vedno odlični formi. Pokazal nam je, da starih mačkov ne smemo kar odpisati, ampak jih ceniti, saj se v dolgih letih obiskovanja jam razvije zelo dober čut za hojo po jamah.
Ven smo pogledali v lepem sončnem vremenu. Del ekipe, ki je ostal zunaj, se je dobro nasončil in že dobil barve, zato so se šli shladit na odličen sladoled. Ker je vhod v jamo tik ob blokih, so mimoidoči ter stanovalci imeli malo jamarskega striptiza, a kot pravi Panka, so ga že navajeni. Med potjo smo se nasmejali fantu, ki je čakal na rdeči luči pred semaforjem, stopil iz avta in odprl prtljažnik, vzel ven pivo, se usedel nazaj v avto in odpeljal. Potem smo spakirali naše stvari, se poslovili od naših jamarskih prijateljev in se dogovorili, da se še vidimo ter jih tudi povabili na raziskovanje Brezna presenečenj ali še kakšne naše druge zanimive jame. Ko smo bili na avtocesti, sem si oddahnil, ker je bil zame, ki imam slaba očala, kar izziv voziti po takšnem velikem mestu. Moram povedat, da zaradi teh mojih slabih očal sem se na avtocesti, ko smo se prvi dan peljali v Budimpešto, lep čas vozil za napačnim kombijem, ker sem mislil, da so naši. Kmalu bom kot krt, videl bom samo še v jami. Če se nam pridružite, pa že mogoče skupaj odpotujemo kam na izlet po dogodivščine, ki jih v naši druščini ne manjka. Da zaključim z Gregovim stavkom: »Zaključili smo še en bolj ali manj jamarski izlet, tokrat v Budimpešto«.

Še ostali vtisi:
Alenka
Fasciniralo me je to, da so jame v mestu, so res tiste tipične drive-in jame, kjer ti ni treba dolgo hodit in nosit par deset kilogramov opreme. A smo kaj hitro spoznali, da imajo drive-in jame več podtipov (lahka, lahka srednja in lahko težka in težka). Kakor za koga. Izredno tudi varujejo te jame, ki za nas morda niso nič kaj posebnega. Pač smo vajeni več kapniškega nepotrebja, bi rekli geologi. Ampak vseeno sem videla veliko zanimivih struktur - veliko fosilnih ostankov, stropne kotlice zaradi hidrotermalne vode, siga iz stoječe vode, jame v marmorju, labirintno postavitev rovov itd. Če bi si ogledali še kakšno jamo, pa še kaj drugega (jame v lehnjaku). Tako, da še mormo it! Hvala Madžarom za gostoljubje, »Roku« pa za krepitev obraznih mišic.

Grega
Madžarom se zahvaljujem za vabilo in za gostoljubje. Imeli smo se super.

Monja
Vem, da moji vtisi niso pretirano jamarske narave, pa vseeno: zaradi jamarskega izleta v Budimpešto so se tudi meni širila obzorja :) prvič sem videla, kaj pomeni izraz "lepo mesto", Budimpešta je definitivno vredna, da si človek zapomni vsak kotiček. Prvič sem doživela, kaj pomeni dobro organiziran javni prevoz, ljudje pa se za pomoč trudijo s še tako polomljeno angleščino. Enostavno se prej ali slej zmeniš vse, niso nataknjeni na pravila in, v kolikor se izgubiš, je tudi nepričakovana lokacija vredna ogleda. Da pa ne bom dresirala sonetov samo mestu, jamarski Madžari so super, upam, da se bomo z njimi še kaj videli. Definitivno pa bomo naslednjič organizirali še modno revijo spodnjega perila in postavili na ogled vse modrice, ki so si jih naši pridelali po jamah in jih tako vztrajno razkazovali in primerjali...

Filip
Bilo je noro fajn.

Jurij
Jaz nimam pripomb. Meni se je zdelo vredu, malo drugače kot pri nas, saj nismo bili ves čas na štrikih. Tudi tam, ko je bilo malo rizično za preplezat , smo šli pač brez varovanja. Še brezno pod nami, se mi je na koncu zdelo ok, pač more biti tako. No, vsaj za mene, ko nimam straha, za nekatere je bilo to malo manj prijetno. Tako da, če so take jame pri nam, sem kandidat.
Edino kar me je v nedeljo motilo je to, da smo v jami tako hiteli. Meni je bilo sicer vseeno, samo Mateja se mi je malo smilila. Pač nima vsak kondicije za divjanje po jami, pa tudi v miru si ne moreš pogledati stvari ali kaj poslikati.
Tako da, to je to z moje strani.

Maks Jamski; Foto: Lea, Bojan, Grega, Sivi

Ni komentarjev:

Objavite komentar