Za praznik dela smo se odločili, da bomo tri dni migali v jamarskem stilu. V soboto smo šli pred Petačevo jamo, kjer smo imeli trening vrvne tehnike. Grega in Andrej sta ob našem prihodu že pripravila poligon. Lea se je zapodila v steno in plezala po vrveh gor dol, počez sem in tja in še čez vozel. Filipa sem učil snemanje poškodovanca, da nadgradi svoje znanje. Vreme je bilo super, sonce je sijalo in dež ni padal. Mogoče je bilo v tej kotanji bolj hladno, ampak smo zakurili ogenj, ki je skrbel za lokalno toploto posameznika. Lea je zabijala tudi svedrovec z Gregom. Ta čas je prišel na okrog Rok. Skupaj sva predebatirala načrt Kožnega brezna in ga uredila, da bo čitljiv. Potem so besede potekale o raziskovalnih planih, ki jih je veliko. Grega je potem pokazal bernarda ali dvojno škripčevje in iz tal se je dvignil 50 kg težak kamen.
Trening smo končali, ne, da bi že vse znali ampak, ker je krulilo po želodčkih. Zato smo se odpeljali v picerijo, da smo rešili problem lakote. Potem smo si v klubu JKČGP pripravili ležišča. Zvečer se nam je pridružila tudi Monja. Uživali smo v Rokovih službenih anekdotah. Vse so bile zanimive in toliko jih je, da bi lahko se izdala knjiga. Eno bom napisal, ki sem si jo najbolj zapomnil.
S sodelavcem sta zadnji hip izvedela, da morata peljati v Nemčijo v eno firmo modul na testiranje. To so ju obvestili med delom dopoldne, odhod pa je bil zvečer. Malo presenečanje, potem hitro domov po stvari. Morala bi peljati 3 module na test, za vsaki slučaj sta dobila še enega zraven. Potem, ko sta že mislila odpeljat izpred firme sta ugotovila, da so ju skoraj poslali na pot brez denarja. Hitro sta z šefom skočila na bankomat in se odpeljala. Pred mejo sta še kupila vinjeto in gasa skozi Avstrijo. Ko sta se peljala, je sodelavca pritisnilo na WC in tudi malicati je bilo treba. Ustavili sta se na počivališču. Rok je čakal v kombiju, ko je se sodelavec vrnil in ga prosil za 2 evra. Ja, WC je treba plačati, zato je Rok rekel, da je to drago in gre zraven, da bosta oba lulala za eno ceno. Ko sta prišla tja, je Rok videl, da ni nikogar, ki bi pobiral denar, samo krožnik in napis za denar. Malo čudno je gledal sodelavca in se čudil njegovi poštenosti. Svetoval mu je, da če ni nobenega tu, nima smisla puščati denar, saj ga bo prvi, ki bo prišel mimo, dal v žep. Sodelovec se ni dal in je pustil denar, Rok pa, ker je bil zadnji, ga je seveda pobral in dal v žep. Ko sta se usedla v kombi, je sodelavec začel iskati denarnico. Denarnica je izginila. Premetala sta celi avto, ampak denarnice ni bilo. Notri je bil ves denar, ki sta ga dobila na firmi, ampak denarnice ni bilo. Rok je pomislil, če jo je mogoče vrgel v smeti zraven ovitkov od sendvičev. Sodelavec je malo začudeno gledal na to idejo, a čez par minut je že razmetaval smeti iz smetiščne kante, Rok pa zlagal v sosednjo kanto nazaj. Vse to je opazoval naključen moški iz sosednjega avta in se čudil njunemu početju. Ko sta se vrnila v kombi, sta spet začela pregledovati kombi, ampak denarnica je izginila. Potem je Rok svetoval, naj se umiri in naj pogleda bolj podrobno mesto, kjer jo je dal nazadnje. Tako mu je svetoval, ker je sodelavec začel kraje sumiti moškega, ki ju je opazoval in se čudil, kaj počneta. Ko je sodelavec odprl sredinski predalnik, je ugotovil, da ima predalnik dvojno dno. Od veselja je poljubil Roka in norel v kombiju. Moški, ki je to občudoval, je bil mislim, da malo šokiran – kdo ne bi bil? Ko sta se v jutranjih urah pripeljala na firmo v Nemčiji, sta module odložila, ponujeno spanje pa zavrnila. Ko sta odhajala, so jih klicali iz domačega podjetja, da še naj gresta v drugo mesto nekaj iskati. Tako se je pot vlekla in spanca ni bilo. Ko je Rok zapeljal v tunel, je že mislil, da je notri šla lisica. Sodelavec mu je razložil, da če bi bilo to res, bi jo verjetno že srečala ali pa lisica leti 150 kilometrov na uro. Ko pa je videl žensko, ki je metala vrečko čez zaščitno ograjo, je previdno molčal. Ko ga je sodelavec vprašal, če je tudi on videl isti prizor, se je lahko prepričal, da ni bil privid. Tako sta svoje potovanje zaključila z Rokovo 36-urno vožnjo brez spanca. Baje je Rok še v spanju gledal črte in se zvijal v ritmih ovinkov, kar je Andrejo spravljalo v skrbi, ko ga je opazovala.
Večer je minil in tudi prvi dan. Naslednje jutro smo se zbudili v deževen dan. Ker smo imeli za prvotno v planu Jamsko savno, za plan B pa Jamo v Žlaboru, smo se držali plana B. Jama v Žlaboru je po naših domnevah povezana s Sodnekom. Jamo je prvi omenil v zapiskih E. Pretner. Kasneje so Preboldčani naredili načrt. V tej jami se vidi meander, iz katerega ob večjem deževju priteče voda in pojavi kot potok, ki teče iz jame skozi vhod. Mislili smo, da bomo lahko tu delali na suhem, kajti deževalo še ni premočno. Malo smo se zmotili. V rovu, po katerem pridemo do te luknje, je bila že voda. Filip je v sredo še brez težav šel čez, sedaj pa nam je to preprečilo že malo dežja. Ker je Lea s sabo imela fotoaparat, smo imeli malo fotošutinga. Poizkusil sem dobiti odlično sliko, ki nas prikazuje med delom. Potem smo šli še v sosednjo jamo Pekel. Zelo nas je presenetilo zamolklo bobnenje v jami. Razlagali smo si, da se nekje pod nami verjetno pretaka voda ali pa res notri živi hudič, kdo bi vedel. Po slikanju in ogledu jame smo se vrnili v klub.
Zvečer je prišla Jerica z dvema nemškima jamarjema, Yvonne Bleher in Danielom Geil. Vračali so se iz ogleda Jame sv. Trije kralji. Kasneje sta iz Ljubljane prišla še Katarina in Matjaž in nam iz Trojan prinesla odlične krofe, za kar se jima zahvaljujemo. Za na konec pa še Jurij, ki nas je razveselil, da nam bo zutraj prinesel kavo. Sledil je lušten družabni večer s prijetnimi debatami, posebej na mednarodnih področjih. Ko je že skoraj vse spravila utrujenost v posteljo, smo najbolj se vzdržljivi igrali noro dobro igro, ki se ji reče Naseljenci otoka Catan. Poglobili smo se v igro in jo končali ob 02:00. Noro dobra igra, moram predlagati, da v klubu kupimo eno. Zjutraj smo šli v Sevškovo rupo ali nam poznano kot Ravbarjevo brezno. Pridružila se nam je Valerija, ki je rekla, da ji jamarska kondicija že malo šepa. Seveda dež ni nehal padati, tako da smo se nekako pod dežniki oblekli v jamarsko opravo. Z dežniki smo odpešačili do jame.
Tam smo Jerico malo namočili, ko je boga reva morala opremljati v dežju, saj je v vhodni šaht kar lepo tekla voda. Ko smo prišli do dna, smo se lotili merjenja spodnje dvorane. Več nismo mogli, ker smo bili premočeni in nas je že zeblo. Katarini se zahvaljujem za slonjo družino, sedaj mumeku ne bo dolgčas. Ko smo vse namerili, smo počasi kapljali eden za drugim iz jame. Nemca sta bila navdušena nad našim lokalnim breznom, ki ponuja res pravo umetniško jamarsko okrasje. Imeli smo srečo, da ni deževalo, ko smo prišli ven in smo se lahko preoblekli brez dodatnega mazanja jamskega blata. Ko smo se preoblekli, sem želel prestaviti avto, ki sem ga parkiral kar pod rob ceste in sem že prej močno dvomil, da bom prišel ven. Seveda nisem prišel, rabil sem pomoč. Mimo je prišel pohodnik, ki sem ga prosil, naj malo pomaga. Ni bil navdušen, je rekel, da se lahko umaže. Ko sta Valerija in Lea pritisnili, je že želel pomagati, ampak je bilo prepozno, avto je že bil na cesti. Ker se ni mogel načuditi, kaj sploh delamo tu in da je bil avto iz ceste, je vprašal Valerijo, od kje smo prišli. Valerija mu je veselo odgovorila: »Iz jame!«. Možakar je obmolknil in s še bolj začudenim obrazom hitel naprej in si mislil svoje. Sledilo je kosilo, poslavljanje in čiščenje kluba. Za zaključek je prišel še predsednik Preboldskega jamarskega kluba Silvo in njegova soproga Martina, katerima smo izročili ključe. Lepo se zahvaljujemo Preboldčanom, ki so poskrbeli za topel dom v tem tridnevnem jamarskem miganju. Se vidimo kmalu in če za zaključek povzamem Lejin komentar ob njeni prvi udeležbi na jamarskem taboru: Fajn smo se imeli . Še več takih taborov!
Max Jamski, foto Lea Pavrič
Ni komentarjev:
Objavite komentar