31. avgust 2016

5. jamarski tabor Vodotočnik 2016 – I feel borje

Kot vsako leto se je tudi letos začelo tako, da smo ugotavljali, ali bomo sploh lahko šli v predvidenem terminu in če bomo prišli na Vodotočnik suhi. Rok pravi, da vreme pač ni več to, kar je bil včasih (pač ima malo več let kot mi otroci poletja). Slabi napovedi navkljub smo se v četrtek, 28. julija, člani jamarskih klubov ŠJKT Podlasica in JK Črni galeb dobili v Mozirju, da se skupaj odpeljemo do planine Podvežak. Tam nas je Grega razveselil z majicami z napisom I feel borje. Predvsem Podlasicam ni bilo najprej jasno, kaj to pomeni. A smo jim razložili in so tudi kasneje sami ugotovili na lastni koži. Gre za ruševje (borovce), skozi katerega se je treba prebiti s kopico opreme, če želiš najti kakšno novo jamo. Prvotno je Grega narisal tudi kapljice krvi, a jih je odstranil, da si ne bi že kdo na parkirišču premislil in odšel domov.
Nato nas je Rok malo manj razveselil z razdelitvijo vrvi in hrane. In smo se s počasnimi koraki odpravili proti Vodotočniku. Pač treba se je najprej navaditi na malo več teže v nahrbtniku kot po navadi. Z medsebojnim bodrenjem smo prispeli do Vodotočnika. Rok je sicer na poti večkrat pojamral, da je njegov nahrbtnik iz samega železa in da bi morali tisti, ki gredo prehitro (»palčkarji, p……. turisti«), dobiti še kaj za nositi. Sicer pa se da priti gor tudi z 28-litrskim (s hrano, opremo in vrvmi), res ni treba, da nosiš 90-litrskega ;) Kmalu zatem je pričelo močno deževati in vztrajalo vse do noči. Tako, da smo odšli le še po kose ledu v bližnji spodmol in ga talili za pitno vodo. Nato pa smo, da ne bi se preveč dolgočasili odigrali kar nekaj rund enke. Utrujeni po naporni igri smo popadali v postelje in pričakovali nov dan, ko se bomo lahko podali v globine Dleskovškove planote.
Za jamo, ki je bila cilj tabora, name je povedal Vido Kregar. Kamniški jamarji so bili tudi prvi v jami, je pa niso do konca dokumentirali in registrirali. Glede na oznako pred vhodom so bili v njej tudi belgijski jamarji in morda še kdo.
Zjutraj v petek sta prišla še Lea in Maks naložena z vrvmi na polno. Maks je iz nahrbtnika privlekel celo macolo, ker po njegovo nikoli ne veš, kje bo treba širiti in je treba biti v pripravljenosti. Ostali pa smo ju že čakali v popolni bojni opremi za v jamo. Razdelili smo se v tri skupine. Andreja, Rok in Andrej so odšli opremit brezno Jurski zobki in še naprej od Meneandra pogledov. Prišli so do brezna, kjer so pošlušali, da kamen pada 5 sekund. Ker s sabo niso imeli več vrvi, so se odločili, da to naredimo naslednji dan. Pa tudi zato, ker se Rok ni mogel naigrati z metanjem skal v ogromno brezno na robu police. Andreja pa je med tem časom poskrbela, da bo Rok imel kaj za pod zob in mu nabrala »fižolčke« prodnike roženca. Druga skupina (Grega, Lea, Gregi, Valerija in Janko) se je podala opremit in raziskovat rove pod izhodom. Malo za njimi sva z Maksom merila in risala ta del. Celoten del je zelo podoren in prepleten s prostori. Iz glavnega vertikalnega dela - Brezno nemega slapu en del vodi v stopnjo in v meander jamskega mleka, kamor se je Maks poskušal prebiti. A se mu zataknila noga in Grega mu je rekel, da ga ne bodo mogli rešit in ga bomo kar pustili, zato naj kar hitro pride ven. Tako smo drug meander črno humorsko poimenovali R.I.P Maks meander. Druga skupina se je nato vrnila na površje in odšla v kočo pripravljati kosilo za ostale, ki smo še ostali v jami in nadaljevali z merjenjem jame in raziskovanjem rovov. Z Maksom sva se odpravila še izmeriti izhod. Ker sem zamenjala rove od lani, sva nad Breznom nemega slapu našla en rov. Zanj sem najprej mislila, da je tisti izhod skozi Brezno pod gamsovo čeljustjo, a sva prišla v en podorni rov- Slepi izhod. Šele ko sva prišla v glavno dvorano pod tremi vhodi, se mi je posvetilo, da je izhod višje od rovov, ki smo jih raziskovali.
Po prihodu iz jame, nam je Valerija že pripravila odlično joto, Janko in Gregi pa sta popravila vodovod. Medtem nam je Jerca sporočila, da je štartala iz Podvežaka. In čez eno uro je že bila pri nas. Morda nam je to sporočila malo pred Vodotočnikom, da bi nas navdušila s svojo kondicijo. A ko je po svojem »sprehodu do Vodotočnika« zaplavala krog po ne ravno toplem jezeru, smo videli da ni od muh.
Za soboto je bilo v planu, da Rokova skupina opremi naprej od brezna Rokovega skalnjaka, nato pa dve merilni skupini izmerita vse naprej od Jurskih zobkov, kjer smo lani zaključili. Tako pa se je plan spremenil, ker sta bila zjutraj Jerca in Maks pozvana, da sta kot jamarska reševalca v pripravljenosti zaradi nesreče angleškega jamarja v Tolminskem Migovcu. Tako sva se z Gregom zmenila, da bova zmerila do Rokovega skalnjaka in tobogana, tisto veliko brezno pa si bomo pustili za en vikend in ga tudi takrat opremili.
Ko smo z Gregom, Gregijem in Leo bili na dnu Rokovega skalnjaka, je za nami pridrvel Maks, da reševanje poteka normalno in ju ne bodo potrebovali, tako da lahko nadaljujemo z delom. Tudi Maks je kot Rok dan prej začel valil skale v veliko brezno. Nismo se mogli načuditi veličine te dvorane. Dobiš kar velike oči. Tudi meander nad Rokovim skalnjakom je nekaj posebnega. Gladke stene meandra in azimut med dvema vizurama kaže 0°, torej sever, zato smo ga poimenovali Čista nula. Nato pa sledi navzgor Meander pogledov. Valovite in barvite stene te očarajo in hitro si lahko predstavljaš, da stojiš v kakšnem ameriškem kanjonu. Kakšne lepote premoremo v Sloveniji, pa do zdaj še nismo vedeli zanje! Pa tudi se jih ne zavedamo. Vsekakor je to težko opisati z besedami, tako da si poglejte fotografije, še bolje pa je to v živo.
Ko smo zaključili z delom v jami, smo bili že vsi pošteno lačni in utrujeni, zato so eni odšli na pijačo na Korošico, drugi pa na Vodotočnik na pasulj. Med potjo od Lučkega dedca proti Vodotočniku smo naleteli na skupino pohodnikov, ki so nas najprej zamenjali s plezalci. Nato smo jim razložili, da smo jamarji in raziskujemo brezna in jame tu naokoli. Pohodniki so bili zelo presenečeni, da so na Dleskovški planoti jame. A smo jih hitro razsvetlili in pokazali, da nekaj metrov pod njimi brezno. Pa tudi že ob poti bi morali opaziti vsaj nekaj lukenj, če že sledijo možicljem. Eden izmed pohodnikov je bil še posebej moder in gostobeseden, saj je razvil nekaj novih teorij o jamah. Prva je ta, da je ta planota edini veliki vodonosnik na taki višini pri nas. Druga pa, da vse jame grejo do tal. Še potem, ko smo se poslovili od te skupine, smo premlevali te teorije. Lahko bi uvedli novo delitev jam. Ene jame grejo do tal, druge v zrak, tretje pa kar lebdijo v zraku kot npr. Jelenov skozenjc, četrte pa grejo še nižje od tal itd.
Zopet je večerjo pripravljala Valerija, ki si je ta dan vzela prosto in sta z Jankom pohajkovala po planinah okoli Korošice. Med tem časom, ko smo bili v jami, nas je obiskal Goran, ki nam je prinesel zaloge hrane in pijače, a nas ni mogel dočakati, zato je odšel domov. Po večerji pa smo najprej poizkusili jamarsko družabno igrico, ki nam jo je naredila Panka iz Madžarske, Monja pa jo je ilustrirala. Vsak od nas tudi nastopa v tej igrici, zato je še posebej zabavna. Morda jo bomo pričeli prodajati ali pa uporabljati pri tečajih mladih jamarjev, da se bodo pred obiskom jam spoznali z vsemi mogočimi dogodivščinami. Nato pa je Valerija predlagala, da odigramo še kakšno rundo enke, ker še ni Roka, ki tako rad goljufa. Rok se je ta dan lahko malo sprostil, ker je Andreja odšla domov k Niki. A ker nima več takšne kondicije kot nekoč, je odšel spat že s kurami. Mi pa smo vztrajali z enko.Vsaj letos je minilo spanje brez kakega incidenta z Rokom, saj ga je Andreja imela pod kontrolo. Le Jerca, navajena taborniškega življenja, je raje spala zunaj in se zjutraj komaj prebudila iz odličnega spanca. Skoraj so nekateri pozabili, da spi za drvarnico.
Pa je že prišla nedelja, naš zadnji dan tabora, ko smo zjutraj pospravili stvari, se poslikali v novih majicah, spakirali opremo v nahrbtnike, ki so postali malenkost lažji in odšli Čez peske proti Podvežaku. Bili smo vsi zadovoljni, ker smo v dveh dneh opravili kar nekaj dela v breznu Trije vhodi. Izmerili smo okoli 300 m poligonov in 70 m globinske razlike. Še vedno pa nas čaka tista velika dvorana in potem še nadaljevanja. Dela nam še ne bo zmanjkalo.
Tabora smo se udeležili: Grega, Andrej, Alenka, Gregi, Rok, Andreja, Valerija, Maks, Janko, Jerca in Lea.
Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Grega

29. avgust 2016

Obisk Kanina 2016

Že četrto leto zapored sem šel na Kanin. Tokrat sem vzel zraven Filipa, ki je bil zaradi morja prikrajšan za tabor Vodotočnik 2016 in da je lahko doživel visokogorski kraški svet. Tako sva ob 19:00 uri v četrtek, 4.8.2016, štartala iz Mozirja proti Ljubljani, kjer sva pobrala še Sarana. Saran je prijatelj iz Tajvana, ki sedaj nekaj časa že živi v Ljubljani. Poklical me je, če je možnost, da lahko kdaj gre zraven na izlet in sem mu rekel, da se odpravljam na Kanin in če želi, naj pojde zraven. Tako smo bili trije, ki smo se ob pozni večerni uri peljali proti Bovcu.

Pot je potekala hitro dokler, se ni nad Bovcem končal asfalt in sem se z mojim nizkim avtom počasi prebijal proti Gozdecu, kjer smo parkirali. Ura je bila pol polnoč, ko smo začeli naše pešačenje proti jamarskemu bivaku. Noč je bila temna, samo zvezde so prelepo visele na nebu in nam dajale vedeti, da je čas počitka. Samo mi smo rajši hodili v počasnem tempu in se zavijali v naše sopenje v strmi hrib. Filip je ugotavljal, kako strašne posledice lahko ima morje na kondicijo. Jaz sem se trudil Saranu opisovati okolico, ki je zaradi teme dajala samo neznane obrise in njemu vprašaje nad glavo, kaj se trudim povedati. Bilo je že čez polnoč, ko smo prisopihali do izvira vode, ki je zadnji, ki ga srečamo na tej poti. Odložili smo težo nahrbtnikov in se odžejali z bistro mrzlo planinsko vodo.

Nato smo imeli še malo daljši postanek pri stari koči Petra Skalarja, kjer so imeli tabor Poljski jamarji, ki so nam postregli s čajem, ki je res pasal prepotenim telesom, ki jih je hladil gorski zrak. Tako smo bili že na pol poti in počasi grizli pot do bivaka. Ko smo skrenili iz markirane poti, smo lovili Reharjeve oznake. Od tu naprej se nam je strašno vleklo, kar ni in ni bilo bivaka. Zvezde so izginile za oblaki, kar nam je dalo skrbi, da ne bo začelo deževati. Potem nam je lajež Ripa dal vedeti, da smo pri bivaku. Prišli smo gor ob 04:00 zjutraj, se razbremenili bremena in se zavlekli v spalke ter trdno zaspali. V petek je se vreme pokvarilo, začelo je deževati in je deževalo celi dan. Tako smo se lahko pošteno naspali, saj smo obisk jame prestavili na naslednji dan. Ta dan smo prebili v druženju, čvekanju itd… Razen zvečer, ko se je nehalo deževati, smo odšli v Novomeški bivak na obisk.

V soboto smo se prebudili v sončnem vetrovnem vremenu. Ena ekipa se je odpravljala v Skalarja, drugi smo se pripravili za Huevos. Ob pol enih smo vstopil v jamo Filip, Damjan, David in jaz. Šli smo širiti v del jame Nije nam hladno. Tu je prepih zelo močan in nakazuje na veliko jamo. Pot do dol se giba skozi manjše ožine, ki se odpirajo v brezna in tako dalje. Ko smo spraznili baterijo od vrtalke, smo še pojedli klobase, ki nam jih je prinesel Damjan, po katerih se je potem rigalo čez vsaki ozki del. Vso pot gor sva si s Filipom krajšala čas s prepevanjem delčkov pesmi, saj nobene nisva znala cele. Slišati je bilo bolj neki kruljeni mix komadov. Ven smo prišli ob 19:00 in šli do bivaka, ki je oddaljen od jame samo 15 min. Tam sta že bili Jerica in Katarina. Tudi ostalih se je že nabralo toliko, da je bila kar gneča. Zgoraj nas je spalo 11 in smo bili kot sardelice v konzervi. Jaz sem spal pri steni, skozi katero je pihalo in sem imel občutek, da se vso noč vozim z motorjem. V nedeljo je veter že malo ponehal in je bilo res prijetno malo čilati.

Jerica je z Andrejem in Mitjo šla v Huevos, kjer so preopremili neki del in nato nadaljevali z delom v Nije nam hladno. Ko je Jerica prišla na površje, smo se pred odhodom še najedli čevapčičev, ki so se pekli že od petka. Tabor je bil glede hrane res gurmanski, kar se v veliki meri lahko zahvalimo Reharju, ki je priskrbel ogromno hrane. Potem se nam je čas iztekel in lahko smo zložili opremo v nahrbtnike ter se poslovili od raziskovalcev Kanina, ki še ostajajo zgoraj in se borijo za nove metre. Sedaj sta lahko Filip in Saran tudi pri dnevni svetlobi opazovala lepote narave ob poti in razglede, ki so se nam odpirali. Videla sta tudi vsa brezna, ki smo jih prečili. Dol smo priskakljali hitro, malo večji postanek je bil pri stari koči Petra Skalarja in vodi.

Pot do Bovca pa je bila zaradi polnega nizkega avta utrujajoča, tako za avto, kot za mene šoferja. Na nekaterih mestih sem moral potnike raztovorit, da sem zlezel čez kamenje. Najbolj sta me še ujezili dve stari teti, ki sta za mano prišibali z reno petko in histerično mežikali z lučmi, ko sem jima dal prostor, sta me prehiteli z jeznim pogledom, ki je pravil, kaj za vraga delam tu? Res strašni ljudje, ampak lepi spomini na še en prelep obisk Kanina, ki se je končal za mene v poznih večernih urah, ko sem prišel v Maribor v objem dišeče drage z odlično pozno večerjo. Ko sem se stuširal, pa sem se lahko k njej stisnil tudi v postelji in zaspal, ko polh. Iz Štajerske smo obiskali jamarski tabor na Kaninu: Filip, Saran, Jerica, Katarina in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Katarina in Filip