27. oktober 2017

Nova jama, ki lahko pade v Brezno presenečenj

Slovenščina | English
18.10.2017, sreda.
V sredo smo se odpravili v novo jamo, katero nam je pokazal Zlatko, domačin teh hribov. Vhod se je odprl med urejanjem gozdne vlake. To je kar pogosto, da se odpirajo vhodi pri raznih izkopavanjih, kajti vse pod površjem je razpredeno v jamski sistem. V našem primeru se je vhod brezna odprl čisto na robu gozdne vlake in je na zelo neprijetnem mestu, kjer lahko vsak nabiralec gozdnih plodov ali napravljalec drv pade v jamo. Tako je bilo tudi nujno, da nekako čimprej zaščitimo vhod. Tako smo naredili mrežo, ki sedaj ščiti pred nezgodami. Ker je vhod sredi gozda, tudi ni strahu, da bi mreža izginila in se nekje tehtala zraven starega železa. Če pa bo izginila, pa naj mu bo dober dobiček.
Simon in Lea sta se lotila opremljanja, kajti bila sta zelo vesela, da lahko opremljata novo brezno, kjer lahko pustiš vsemu svojemu znanju na plano in jamo opremiš po svojem okusu. Pridružil se nam je tudi Martin, sin od Zlatkota, po katerem smo poimenovali jamo, saj sta nam jo pokazala in smo jima dali čast, da jo poimenujeta. Tako je dobila jama ime Tinčevo brezno nad Jeronimom. No, tako se nam je pridružil Martin, ki je pomagal nesti opremo, sicer pa je od začetka bolj gledal in se navajal na jamarsko družbo, kar je najbolj pomembno na začetku. Midva z Gregijem sva pa začela z merjenjem. Po 4 metrih spusta skozi ožji vhod se brezno zvončasto odpira in pridemo v lep malo večji prostor, kjer opazimo tipični prelom, po katerem se je razvijala jama. Jama je zelo lepo zasigana. Ko se spuščamo po krajšem melišču, pridemo do lepega siginega slapa, v katerega se je nekdaj ujela korenina, ki je izgubila bitko s kamnom in počasi odmirla.
Tu nato opazimo prehod v brezno, kjer po treh metrih pridemo v lep meander. Tu smo začeli gristi ožino, v kateri kamen pade v 6-metrsko brezno. Po odmevu lahko sklepamo, da je spodaj prostor, kjer se jama nadaljuje. To upamo, saj se jama nahaja malo nižje od Brezna presenečenj, na nadmorski višini 806 m. Sedaj smo namerili 24 metrov poligona in upamo, da bomo še dodali nekaj metrov. Seveda pa smo se zagnali v to jamo kljub veliko deloviščem, kajti če jo povežemo z Breznom presenečenj nekje na sredini, se bomo lahko izognili mnogim ožinam. No, bomo videli, sedaj še moramo nekajkrat v Brezno presenečenj. O tem pa že naslednjič! Jamarili: Simon, Lea, Gregi, Martin in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon

23. oktober 2017

Nagradna igra: Iskanje naj jamarskega prizora za Noč čarovnic

Pozdravljeni!
Verjetno ste že kdaj pogledali kakšno grozljivko, ki se je dogajala v jami. Ker se približuje ta znan ameriški praznik Noč čarovnic, smo se v uredništvu odločili za prav posebno nagradno igro.
Iščemo zanimiv, odtrgan, nenavaden jamarski prizor, ki se bo nanašal na karkoli povezanega z Nočjo čarovnic. Sprejemamo fotografije, posnetke, risbe, tudi v kamen vklesane podobe;) Pustite ustvarjalnosti proste roke!
Vaše prispevke zbiramo do 31. oktobra 2017 na e-mail: stajerski.jamarji@gmail.com. Vsak lahko sodeluje z največ 3 prispevki.
Uredniški odbor bo po koncu nagradne igre razglasil prve 3 zmagovalce in njihove prispevke objavil na blogu. Zmagovalci pa bodo prejeli praktične nagrade.
Kaj se čaka? Na delo in čim bolj zanimivi prispevki!


Uredništvo Štajerskih jamarjev

21. oktober 2017

Pod ledom v Ledeni dvorani Snežne jame na planini Arta


Sobota, 14. 10. 2017
Letošnja turistična sezona v Snežni jami je končana. Tako smo tudi letos ob koncu sezone, kot je običajno, jamo uredili in jo pripravili za naslednjo sezono. Urejalo se je predvsem v vhodnem delu, in sicer, spustile so se stopnice in podaljšala se je lestev. V notranjosti pa se je pregledala pot in po potrebi uredila. Pospravile so se tudi karbidovke ter očistila se je brunarica.
Ker pa nam je ostalo še nekaj časa, preden smo odhiteli nazaj v dolino, smo se v Ledeni dvorani spustili pod led. V zadnjih nekaj letih so se ob bočnih delih ledene ploskve pričele odpirati večje razpoke, kjer se je mogoče s pomočjo vrvi spustiti do dna dvorane. Že dlje časa smo to načrtovali, a tega v času turističnih obiskov nikoli nismo mogli izvesti. Tako pa je zjutraj Toni dal pobudo, da če bo kaj časa ostalo, to tudi storimo.
In seveda verjetno nikomur ni žal. Pričakal nas je imeniten prizor. Spustili smo se več kot 10 m globoko, vmes prečkali poličko in prišli vse do dna. V ledu se vidi plastovitost (laminacija), verjetno zaradi sezonskih sprememb ob nastajanju ledu. Menjujejo se temnejše in svetlejše lamine. Temnejše so verjetno posledica spiranja materiala (predvsem zemljine) iz površja v bolj padavinskem obdobju, ko se je morda del ledu tudi stalil (vsaj vršni deli; morda je šlo za soliflukcijo). Temu pa sledijo svetlejše lamine, kjer gre za nastajanje novega letu. Poleg tega so bili najdeni kosi vej, ki so bili še pred kratkim zamrznjeni v ledu. Na dnu so vidni tudi ledeni kristali, kar lahko kaže na večja nadaljevanja pod ledom.
Predvidevamo, da je led nastal v zadnji mali ledeni dobi, ki je bila med leti 1450 in 1850. Šele s konkretnimi datiranji, ki so že v teku, pa bomo zagotovo potrdili ali ovrgli predvidevanja. Vsekakor pa je neizpodbitno dejstvo, da klimatske spremembe močno vplivajo na led. Močna deževja predvsem v jesenskem času z večjimi zbranimi tokovi tanjšajo ledeno ploskev. Medtem pa tople zime brez konkretnih sneženih padavin onemogočajo nastanek večje količine novega ledu.
Na delovni akciji smo sodelovali: Jurij in Tone Vedenik, Dani Prevoršek, Grega Ramšak, Rok Kvas, Maks Petrič, Lea Pavrič, Simon Araus, Uroš Cestnik, Toni Podgorski, Jani Klasič, Alenka in Gregi Jelen.
Hvala vsem za uspešno akcijo in zanimivo raziskovanje ledu v jami!
Za konec pa samo še povabilo, da si ogledate tudi Facebook stran Snežne jame na Raduhi – povezava do strani.
Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Grega Ramšak in Toni Podgorski

13. oktober 2017

Valójában az áradás napja – kaj to pomeni?

Slovenščina | English
19.9.2017, torek
»To je pravzaprav dan poplavljanja«, pomeni naslov. To je bil dan, ki ni primeren za v jamo, ampak so vedno izjeme, ki gredo v jamo. Ali pa je situacija takšna, da se gre v jamo, ker drugače ne gre. Kakor koli, človek za svoje neumnosti vedno najde izgovor, to nam gre dobro od rok. Zgodba se je začela že prej, ko je dež padal v začetku septembra brez odmora, zalival suho zemljo in dodobra napojil tudi jame. Mi se vpletemo v to zgodbo v ponedeljek zvečer, ko so prišli iz Madžarske 4 jamarji. Najprej so mislili spati v Preboldskem klubu, ampak sem jih usmeril k nam domov v Lepo Njivo, ker bomo od tam lažje dosegli njihove cilje v naslednjih dneh.
Prišli so, ker je eden od tečajnikov imel izpit in je moral še narediti opremljanje jam. Z Gregom sva pretuhtala jame, ki jih bi lahko ponudila, ampak v vseh je bila voda. Tako sva rekla, da mogoče pride v poštev Kebrova luknja ali pa Brezno dveh lobanj. No, od teh dveh jam sem dal na mizo načrt in rekel, naj se odločijoza eno, globoki sta skoraj isto.
Nato je Janko prišel domov in obudil spomin na svoj obisk Kebrove luknje, ko smo v deževnem dnevu obiskali jamo (z mislijo, saj zunaj je dež, v jami pa je suho). Na polovici zadnjega šahta na sidrišču seje prepenjal v slapu in poleg tega se je še zaštrikal in pošteno stuširal. Tako je rekel: »Kebrova ima notri v takem vremenu slap, povej in prevedi jim to, jaz to vem«. No, sem rekel, da za Brezno dveh lobanj nisem čisto prepričan, mogoče pa bo vredu. Odločili so, da gremo v to, ki bo imela manj vode in če bo čas, še v Kebra, ki ima slap, tako na hitro. Zjutraj je vremenar rekel, da bo dež, zato nismo preveč se mudili z vstajanjem. Pojedli zajtrk, spili kavo in šli. Za support smo šli Lea, Valerija in jaz. Med potjo sem klical Slavkota in rekel, da gremo v jamo. Rekel je samo: »Ok, notri bo slap, heheh ste nori«.
Ko smo parkirali, je še samo rosilo, bilo je znosno. Tako smo vzeli opremo in odšli. Dež je že močneje padal in po gozdni vlaki smo lahko opazovali hudourniške potoke, ki so dajali znak, da voda nima nikamor več odtekati, nekdaj suha zemlja je polna. Tako smo skakali iz enega brega na drugi breg in se vzpenjali proti jami mimo hudournikov. Pred jamo je tečajnik začel opremljat in ko je opremil vhodni del, smo predlagali, da gre Slovenska ekipa prva, da bomo nato na dnu jih počakali in gremo skupaj ven. Povod za ta predlog je bila misel, da bomo čimprej na dnu, na suhem in ne bo treba čakati v vrsti sredi jame na tečajnika, da uredi svoje.
Ko sem se spustil do tečajnika in se mislil skriti pred dežjem pod steno, je voda kapljala iz vsake razpoke. Nato se je začel spuščati čez hlod v vhodnem delu in začel kričati. Najprej sem mislil, da mu ni nekaj jasno in mu rekel »yes yes ok go go«. Potem sem razumel, da govori, da je notri slap. No, potem sem takoj švignil za njim in videl, da po deblu že teče mali potok, nekje nižje pa šumi. Notri je povsod teklo, nikjer ni bilo suhega mesta.
Tako smo z Valerijo in Leo ugotovili, da dol ne gremo, ker smo že sedaj mokri. Ko smo se spustili po melišču do 90-metrskega brezna, smo našli košček suhega prostora. Ampak mi smo že bili mokri, tako, da nam je mraz lezel v kosti. Sem pokazal, kje gre jama in naj kar nadaljuje. Kolikor sem ga razumel med tistim bučanjem, je vprašal, če je vse ok. Sem rekel, da za nas je, ker gremo ven. Eden od njih, ki še ni tečajnik in je še sherpa (ali nosač), nas je milo pogledal, ampak prednost domačega terena se nam je pač poznala. Sem v obrambo jim rekel, da jim bom zakuril ogenj, da bo jim malo toplo, ko se vrnejo ven. Potem smo pomahali in si mislili, mater dobri so, če ne drugega, pa vzdržljivi.
Ko smo pokukali ven iz jame, se je dež okrepil. Ko sem za Valerijo zlezel ven, sem videl, da je iskala zavetje med smrekovimi vejami, kot v partizanih. Samo ni razmišljala, da sedaj so drugi časi tudi za smreke, ki jih sekajo zelo pogosto in sploh nimajo več tistih košatih vej. Tako je z dežniki poizkusila narediti streho, jaz sem en čas pomagal, kajti res sem jim hotel zakuriti, čeprav bi bilo zelo težko. Dež se je okrepil, naša volja pa spustila do minimuma, temperatura pa blizu 0. Iz jame je prišla tudi Lea kot predstavnik zdrave pameti, ki v takem vremenu človeku narekuje, naj opusti ideje o kurjenju na prostem in gre na toplo do avta, kjer je tudi hrana. Tako sem rekel, ok ne, konec, gremo samo dol do avta, drugače bo še kdo dobil pljučnico.
Premočeni smo bili do gat. Hudourniki so se povečali in jih je bilo lepo opazovati. Sedaj se tudi nismo več toliko izogibali lužam, samo čimprej na suho. Bilo je zanimivo, saj ponavadi nikoli ne greš v takem ven. V prtljažnik smo zmetali mokro opremo in že sedeli in čakali, da avtomobilski motor da toploto. Ko se je segrelo, pa smo se pogovarjali in poslušali škrabljanje dežnih kapljic po plehu. Tako smo imeli čas, da se pogovarjamo. In to pametno, skregat se ne bi mogli, kam pa bi se potem umaknil, zunaj je bilo 4 stopinje nad ničlo in dež, mi pa končno na suhem. Tako samo mirno pogovarjanje in poslušanje radio hitov. Vmes sem avto ugasnil in spet prižgal. Po 2 urah pa sva se že z Leo začela stavit, kako dolgo bodo še zdržali nadebudneži v jami. Nato pa se je zgodilo - med tem, ko sem ugasnil avto, smo poslušali radio in brisalci so migali gor in dol, ventilator pa veselo pihal, se je spraznil akumolator.
Potem pa, kar je bilo toplote, je bilo in to je bilo to. K sreči so madžarski prijatelji zdržali samo 3 ure in nas rešili skrbi. Najprej pa so seveda gledali, kje je ogenj. Sem rekel, da je bil dež premočan, jaz pa preveč mehkužen. No, je rekel eden, nič ognja - nič elektrike za akumulator. Sreča, da jih je nazeblo, da so hoteli čimprej v civilizacijo in že smo vžgali avto in drveli do prve picerije. Vmes smo samo še pogledali izvir Ljubije, ki je bruhal in dal vedeti, da vode je res veliko. V piceriji so zaprosili, da naj ne izdam, da so vsi enoglasno naročali čaj. Sherpa si je naročil še vročo juho. Ko mu je natakar rekel, da mogoče bo preveč oboje, juha in velika pica, ga sherpa samo milo pogleda in reče »Nič ne skrbi, samo juho prosim«. Ko so se odtalili in prišli k sebi, smo pa se že smejali, da sedaj smo pogledali ta suho jamo, sedaj gremo pa še v mokro. Naslednji dan so oblaki izginili in posvetilo je sonce. Zato smo se odpeljali še v Snežno jamo, saj v drugo ne bi šlo, ker je bila oprema še vsa mokra. Tako smo si ogledali še ta biser in že so hiteli nazaj na Madžarsko. Izpit pa je tečajnik seveda opravil, mogoče tudi zaradi ekstremnih razmer.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Peter driver

10. oktober 2017

Važno se je povezovati

Slovenščina | English

5.10.2017, četrtek

Kot vsako leto so nas tudi letos povabili v vrtec Šmarje pri Jelšah. Tam smo predstavljali delovanje Jamarske reševalne službe in jamarstvo nasploh. Res je tako zelo mlademu človečku težko povedati, kaj so jame. Zato jim pokažemo slikice, na podlagi katerih si lahko ustvarjajo v glavi podobe našega početja. Da jim ne bi težili preveč, se je Valerija spomnila pokazati jim v škatli zbrano najnujnejšo jamarsko opremo. Notri je astrofolija, rezervne baterije, čokolada in keksi.

S čokolado in keksi smo si že bližje, nato pa vzame Valerija drugo škatlo, kjer pa je najnujnejša oprema za otroke. Ko se razdelijo bomboni, se pa še pogovorimo, kam sedaj s papirčki. Tako smo jih še poučili o odpadkih in že so hiteli naprej do Civilne zaščite, gasilcev, reševalcev, Rdečega križa ali policistov, do nas pa nova skupinica. Koliko smo bili učinkoviti pa se bo pokazalo, ko zrastejo, če seveda ne bo preveč drugega vpliva.

Drugo polovico dneva smo preživeli med Topolškimi gasilci. Ker je oktober - mesec požarne varnosti, so organizirali za operativne člane trening vrvne tehnike. Tako sva s Katjo namestila vrv na ograjo in naredila plan, kaj jim bova predstavljala.

Ko so se vsi zbrali, sem najprej predstavil Jamarsko reševalno službo, kaj sploh delamo in kje se lahko srečamo. Nato smo se osredotočili na uporabo stop zavore. Katja jim je povedala, zakaj je sploh dobro slišati o uporabi vrne tehnike, saj reševalec z dodatnim znanjem lahko nekoč v prihodnosti nekomu reši življenje, sebi ga pa zavaruje.

Valerija je pomagala kot prikazni model. Najprej so lahko videli, kako jamarji napredujemo po vrvi navzgor. Nato pa delovanje stop zavore pri spustu. Potem še smo rekli nekaj na kratko o uporabi vozla pol biča. Nato je še starejši Araus testiral, kako to zgleda in deluje v praksi. Tako smo zaključili odlično druženje in potrdili, da povezovanje je važno.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks