1.10.2017, nedelja.
Ko se je v soboto delovni dan v Snežni jami bližal koncu, sem razmišljal, da v nedeljo bi pa lahko zjutraj skočili v jamo. Tako sem hitro poslal sms, če se kdo pridruži, da gremo v Ravbarjevo brezno, ki je najbolj priročna za hitri skok v jamo. Tako smo se zbrali že zgodaj zjutraj. Pred Tušem v Polzeli so že bili Gregi, Simon in Goran. Goran je rekel, da gre nabirati gobe na Golte, kjer bo upal, da ne bo sršenov, ki bi ga lahko napadli. Dan prej je nabiral kostanj v zasavskih gozdovih in ga je pičil sršen v vrat. Zato se je odločil spremeniti lokacijo za 180°stopinj. Če bi ga na Golteh pojedel medved, bi bilo pa že preveč smešno, ampak to se ni zgodilo, škoda za dobro zgodbo.
Tako smo ostali sami trije in že drveli po cesti do izhodiščnega mesta. Gregija je doletela naloga, da opremi vhodno vertikalo in tako potrenira to jamarsko znanje. Simon pa se je od spomladi, kar se nam je pridružil, že spuščal v svojo prvo bolj resno jamo, nič več malih čurk. Nato smo odšli naprej in Simonu dali vedet, da ni še to to, ampak gremo še naprej. Ko smo se nato vsi zbrali v Spodnji dvorani, sem si najprej šel roke umiti, ker sem pozabil rokavice. Nato sem šel gledat, kako se imajo Katarinini sloni. Videl sem, da sta največjima dvema padli glavi dol, le najmanjši jo je še imel. Škoda, ker je bilo res lepo kiparsko delo. Videli smo tudi, da je voda v jamo kar močno tekla v zadnjem deževju.
Nato sem še malo gledal in opazil rokavice. Sem si jih v najbližji ponvici umil in imel sem rokavice. Nato smo rekli, da bi še en del na hitro izmerili. Tako sva z Gregijem odšla izmeriti prostor z imenom Ponvice. To je zelo lep prostor, kjer so zelo lepe ponvice. Tu smo še nato svetili v kamine in ugotavljali, da se vsi končajo. Od tu smo zlezli še v stranski kamin, ki je bil pri starem načrtu izpuščen. Tu se da do vrha kamina splezati prosto, na vrhu je pa nato vse zalito s sigo. Tu smo končali, saj je ura že kazala, da bo treba ven, če hočemo še uloviti kosilo in ostala opravila.
Ko sem začel žemariti, mi je v oko še padla rinka, ki je ostala na opuščenem fiksu, ki se vrti v prazno. Sem poklical Gregija , da ta problem rešiva. Obesil sem se z dolgo popkovino na rinko in jo s silo potegnil, da se je fiks nehal vrteti. Tako je Gregi lahko nato počasi odvijal matico. Kmalu je popustilo in rinka je odletela v Gregijevo čelado. Super, vmes sva še rešila ta problem. Simon je nato ugotavljal, da je žemarjenje zanimiva reč. Ven smo pokukali v soncu, zvili vrv in odšli peči raco.
Naslednji dan se je zgodilo isto. Pojavil se je čas za jamo. ker sva bila z Leo v Zrečah, kjer jam ni veliko, sva se odločila, da greva izmeriti Zreško votlino. To je jama, ki sem jo vso zimo opazoval iz avtobusa, ko sem se vozil v službo. En dan pa, ko smo se vračali iz smučanja, sem rekel Janku, Valeriji in Lei, da se ustavimo in gremo preveriti, kaj je ta votlina, ki tako zbuja pozornost. Tisti dan smo ugotovili, da bi bila za registracijo. Ampak šele sedaj se je naključno našel čas, da greva in jo izmeriva. Vhod je velik in skoraj cela votlina je po tleh prerasla z bršljanom. Na koncu je še 1,5 metra visok kamin in tudi sigo ter kapnike lahko opazimo. Na strani ima votlina še en rov, ki pa pripelje do drugega vhoda, ki je malo manjši. Dolžina poligona jame je 13 metrov, je pa zelo zanimiva.
Zaradi bližine naselbin in ugodnega dostopa je možno, da je kdaj v preteklosti služila kot zatočišče, vendar ni najti sledov. Po tleh je bilo nekaj smeti, ki sva jih pobrala. Je pa bilo tudi nekaj orehov, kar kaže na to, da v votlini vendar najde zavetje kakšna živalca. Zraven je še ena jama, ki pa je manjša in ne zadošča kriterijem za registracijo. Nato pa, kot v nedeljo, sva že hitela na kosilo in nadaljnje opravke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar