Slovenščina | English
19.9.2017, torek
»To je pravzaprav dan poplavljanja«, pomeni naslov. To je bil dan, ki ni primeren za v jamo, ampak so vedno izjeme, ki gredo v jamo. Ali pa je situacija takšna, da se gre v jamo, ker drugače ne gre. Kakor koli, človek za svoje neumnosti vedno najde izgovor, to nam gre dobro od rok. Zgodba se je začela že prej, ko je dež padal v začetku septembra brez odmora, zalival suho zemljo in dodobra napojil tudi jame. Mi se vpletemo v to zgodbo v ponedeljek zvečer, ko so prišli iz Madžarske 4 jamarji. Najprej so mislili spati v Preboldskem klubu, ampak sem jih usmeril k nam domov v Lepo Njivo, ker bomo od tam lažje dosegli njihove cilje v naslednjih dneh.
Prišli so, ker je eden od tečajnikov imel izpit in je moral še narediti opremljanje jam. Z Gregom sva pretuhtala jame, ki jih bi lahko ponudila, ampak v vseh je bila voda. Tako sva rekla, da mogoče pride v poštev Kebrova luknja ali pa Brezno dveh lobanj. No, od teh dveh jam sem dal na mizo načrt in rekel, naj se odločijoza eno, globoki sta skoraj isto.
Nato je Janko prišel domov in obudil spomin na svoj obisk Kebrove luknje, ko smo v deževnem dnevu obiskali jamo (z mislijo, saj zunaj je dež, v jami pa je suho). Na polovici zadnjega šahta na sidrišču seje prepenjal v slapu in poleg tega se je še zaštrikal in pošteno stuširal. Tako je rekel: »Kebrova ima notri v takem vremenu slap, povej in prevedi jim to, jaz to vem«. No, sem rekel, da za Brezno dveh lobanj nisem čisto prepričan, mogoče pa bo vredu. Odločili so, da gremo v to, ki bo imela manj vode in če bo čas, še v Kebra, ki ima slap, tako na hitro. Zjutraj je vremenar rekel, da bo dež, zato nismo preveč se mudili z vstajanjem. Pojedli zajtrk, spili kavo in šli. Za support smo šli Lea, Valerija in jaz. Med potjo sem klical Slavkota in rekel, da gremo v jamo. Rekel je samo: »Ok, notri bo slap, heheh ste nori«.
Ko smo parkirali, je še samo rosilo, bilo je znosno. Tako smo vzeli opremo in odšli. Dež je že močneje padal in po gozdni vlaki smo lahko opazovali hudourniške potoke, ki so dajali znak, da voda nima nikamor več odtekati, nekdaj suha zemlja je polna. Tako smo skakali iz enega brega na drugi breg in se vzpenjali proti jami mimo hudournikov. Pred jamo je tečajnik začel opremljat in ko je opremil vhodni del, smo predlagali, da gre Slovenska ekipa prva, da bomo nato na dnu jih počakali in gremo skupaj ven. Povod za ta predlog je bila misel, da bomo čimprej na dnu, na suhem in ne bo treba čakati v vrsti sredi jame na tečajnika, da uredi svoje.
Ko sem se spustil do tečajnika in se mislil skriti pred dežjem pod steno, je voda kapljala iz vsake razpoke. Nato se je začel spuščati čez hlod v vhodnem delu in začel kričati. Najprej sem mislil, da mu ni nekaj jasno in mu rekel »yes yes ok go go«. Potem sem razumel, da govori, da je notri slap. No, potem sem takoj švignil za njim in videl, da po deblu že teče mali potok, nekje nižje pa šumi. Notri je povsod teklo, nikjer ni bilo suhega mesta.
Tako smo z Valerijo in Leo ugotovili, da dol ne gremo, ker smo že sedaj mokri. Ko smo se spustili po melišču do 90-metrskega brezna, smo našli košček suhega prostora. Ampak mi smo že bili mokri, tako, da nam je mraz lezel v kosti. Sem pokazal, kje gre jama in naj kar nadaljuje. Kolikor sem ga razumel med tistim bučanjem, je vprašal, če je vse ok. Sem rekel, da za nas je, ker gremo ven. Eden od njih, ki še ni tečajnik in je še sherpa (ali nosač), nas je milo pogledal, ampak prednost domačega terena se nam je pač poznala. Sem v obrambo jim rekel, da jim bom zakuril ogenj, da bo jim malo toplo, ko se vrnejo ven. Potem smo pomahali in si mislili, mater dobri so, če ne drugega, pa vzdržljivi.
Ko smo pokukali ven iz jame, se je dež okrepil. Ko sem za Valerijo zlezel ven, sem videl, da je iskala zavetje med smrekovimi vejami, kot v partizanih. Samo ni razmišljala, da sedaj so drugi časi tudi za smreke, ki jih sekajo zelo pogosto in sploh nimajo več tistih košatih vej. Tako je z dežniki poizkusila narediti streho, jaz sem en čas pomagal, kajti res sem jim hotel zakuriti, čeprav bi bilo zelo težko. Dež se je okrepil, naša volja pa spustila do minimuma, temperatura pa blizu 0. Iz jame je prišla tudi Lea kot predstavnik zdrave pameti, ki v takem vremenu človeku narekuje, naj opusti ideje o kurjenju na prostem in gre na toplo do avta, kjer je tudi hrana. Tako sem rekel, ok ne, konec, gremo samo dol do avta, drugače bo še kdo dobil pljučnico.
Premočeni smo bili do gat. Hudourniki so se povečali in jih je bilo lepo opazovati. Sedaj se tudi nismo več toliko izogibali lužam, samo čimprej na suho. Bilo je zanimivo, saj ponavadi nikoli ne greš v takem ven. V prtljažnik smo zmetali mokro opremo in že sedeli in čakali, da avtomobilski motor da toploto. Ko se je segrelo, pa smo se pogovarjali in poslušali škrabljanje dežnih kapljic po plehu. Tako smo imeli čas, da se pogovarjamo. In to pametno, skregat se ne bi mogli, kam pa bi se potem umaknil, zunaj je bilo 4 stopinje nad ničlo in dež, mi pa končno na suhem. Tako samo mirno pogovarjanje in poslušanje radio hitov. Vmes sem avto ugasnil in spet prižgal. Po 2 urah pa sva se že z Leo začela stavit, kako dolgo bodo še zdržali nadebudneži v jami. Nato pa se je zgodilo - med tem, ko sem ugasnil avto, smo poslušali radio in brisalci so migali gor in dol, ventilator pa veselo pihal, se je spraznil akumolator.
Potem pa, kar je bilo toplote, je bilo in to je bilo to. K sreči so madžarski prijatelji zdržali samo 3 ure in nas rešili skrbi. Najprej pa so seveda gledali, kje je ogenj. Sem rekel, da je bil dež premočan, jaz pa preveč mehkužen. No, je rekel eden, nič ognja - nič elektrike za akumulator. Sreča, da jih je nazeblo, da so hoteli čimprej v civilizacijo in že smo vžgali avto in drveli do prve picerije. Vmes smo samo še pogledali izvir Ljubije, ki je bruhal in dal vedeti, da vode je res veliko. V piceriji so zaprosili, da naj ne izdam, da so vsi enoglasno naročali čaj. Sherpa si je naročil še vročo juho. Ko mu je natakar rekel, da mogoče bo preveč oboje, juha in velika pica, ga sherpa samo milo pogleda in reče »Nič ne skrbi, samo juho prosim«. Ko so se odtalili in prišli k sebi, smo pa se že smejali, da sedaj smo pogledali ta suho jamo, sedaj gremo pa še v mokro. Naslednji dan so oblaki izginili in posvetilo je sonce. Zato smo se odpeljali še v Snežno jamo, saj v drugo ne bi šlo, ker je bila oprema še vsa mokra. Tako smo si ogledali še ta biser in že so hiteli nazaj na Madžarsko. Izpit pa je tečajnik seveda opravil, mogoče tudi zaradi ekstremnih razmer.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Peter driver
Ni komentarjev:
Objavite komentar