Raziskovanje jam v Nazarjah

V četrtek, 14.7.2016, smo že nestrpno čakali, da vstopimo v Sodnek. Po tednu in pol sončnega vremena in vročine je dan prej začelo deževati. Dež se je nadaljeval še pozno v noč. Tako nam je narava na svoj način preprečila v vstop v to jamo, ki smo jo začeli raziskovati novembra.
Pred vhodom smo opazovali močen vodni tok, ki se je zlival iz jame v bližnji potok. Že to je bilo zelo lepo in nam je rahlo pomirilo raziskovalno dušo. Ker je bil Filip na nek način šef te akcije, čeprav ni prinesel keksov, kar bi se spodobilo, ampak dobro, ga je rešila Alenka z čokoladicami. No, da se vrnem nazaj, ker nismo mogli v to jamo, je Filip že vedel, kam gremo naprej. Med prvomajskimi prazniki se je potepal okrog z domačinom, ki mu je pokazal tri jame. Zato smo se odločili, da jih pogledamo.

Najprej smo zavili v Brezno v Dobravi. Z Alenko sva sledila noremu motoristu Filipu do točke, kjer smo parkirali in se pripravili na obisk jame. Filip je skoraj izgubil orientacijo in posledično vhod, ampak smo našli. Ta jama je že registrirana. Splezaš v vhodnem 3-metrskem breznu dol in se znajdeš v dvoranici, od tam greš do konca te dvorane, kjer poplezaš malo višje in se odpre brezno ozkih dimenzij. Tu lahko kar na prosto splezaš dol. Prideš do manjše ožine, kjer je prepih in kamen pade v neznano. Navdušeni nad ogledom smo šli do naslednje jame. To je bilo včasih lepo brezno, po besedah domačina 15 metrov globoko. Sedaj jim ga je uspelo zasuti, kar je zelo žalostno. Lahko smo opazovali polno sveže zasute zemlje in le ugibali, kakšen biser skritega kotička tega sveta so zasuli ljudje, ki ne razumejo.

Potem smo šli poiskati tretjo jamo. Filipa je malo zmedlo pri iskanju, ker je grmovje močno ozelenelo in spremenilo pokrajino. Po skupnem iskanju je Alenkin glas veslo oznanil vhod v jamo. Jaz sem se počasi odpletal iz trnovja, v katerega sem se zelo neumno zapletel. Ime te jame je Partizanska jama v Žlaboru. Ima dva vhoda. Filipu je znal domačin povedati, da eden je služil za vhod, drugi pa za stražo. Jamo sestavlja ena večja dvorana, ki se konča z nasutim kamenjem. Tam na koncu sva se s Filipom lotila premikanja skal. Med najinim delom je Alenka merila jamo. Odmetala sva toliko kamenja, da sva lahko bolj natančno pogledala, kako se skriva nadaljevanje jame. Zasledila sva tudi prepih in rov, ki je zasut s kamenjem. V jami najdemo tudi kapnike. Alenka je namerila 11 metrov in raziskovanje smo končali. Naše ugotovitve so, da so vse te jame nekako povezane. Sedaj nam ostaja še samo raziskovanje in veselo druženje v teh koncih, saj vse postaja nam zelo skrivnostno in budi radovednost.

Se vidimo naslednjič.
Jamarili in raziskovali smo: Alenka Jelen, Filip Solar in jaz.

Zapisal: Maks Jamski Foto: Maks Jamski

Predstavljamo jamo: Sakola

Jama leži na severnem pobočju Golt. Natančneje v Libijskem grabnu. Jamo sta odkrila Srečko Ledinek in pokojni Bojan Mazej v svojih najstniških letih. Srečkotu je ostala ta jama v spominu približno 20 let. Potem je nekako naletel na pogovor z Zlatkotom, ki je domorodec v Libijskem grabnu in da mu lahko pokaže dve jami, ki sta zagotovo še neregistrirani. Zlatko je takoj informiral člane ŠJK Podlasica Topolšica, saj je bila novica res vroča. Začeli smo se dogovarjati in iskati čas ogleda. Nato se je zbrala prva ekipa 26.7.2015, ki je odšla na ogled in raziskovanje teh jam. Prva sestava ekipe je bila: Valerija Petrič, Janko Stropnik, Slavko Hostnik in Zlatko Šmarčan z načelom vodnika Srečkota. Jamo so pogledali in naredili nekaj slik. Potem se je zbrala 27.9.2016 merilna ekipa Maks Petrič in Filip Solar ( ŠJK Podlasica Topolšica), Alenka Jelen in Goran Stojanovič (JK Črni galeb Prebold). Janko in Valerija sta prišla toliko, da sta nam povedala, kam v hrib naj zavijemo.

Do jame vodi strmi hrib približno 50 metrov od ceste. Ko se vzpenjamo do jame že vidimo večji vhod jame. Okolica je strmo pobočje s skalami in mešanim gozdom. Jama ima dva vhoda. Prvi vhod opazimo najprej, ko se vzpenjamo do jame. Je velik vhod, 3,25 x 6,5 m. Ima še nekaj manjših lukenj. Potem gremo skozi jamo, preplezamo stopnjo in pridemo do drugega vhoda. Drugi vhod je sredi stene in meri 1 x 3 metra. Pred vhodom raste bršljan. Iz tega vhoda se vidi drugi in tretji vhod v Bojanovo jamo.Če želimo priti do tja, potrebujemo vrv. Notranjost jame: ko stopimo v jamo, vidimo en rov. Splazimo se v tisti rov z manjšo stopnjo, na načrtu je označen s T0, kjer smo začeli merit. Rov je dimenzij 1,5 x 1,3 metra. Konča se s steno, kjer je siga. Siga je bele barve, stene in tla so čisto suha. Se obrnemo v smer azimuta 110°, da gledamo v vhodni del jame. Gremo do T1, to je 5,6 metra. Sedaj se pomaknemo v notranjost jame do T2. Tu opazimo v smeri 355° drugi rov. Vstopimo v rov in se postavimo na T3. Tu rov meri 0,85 x 1,2 metra. Po tem rovu se premikamo po trebuhu, da pridemo do T4, kjer se rov zapre. Po je grobo kamenje in tudi ta rov je suh in se zaključi v malo manjši dvorani. V rovu opazimo sigo, ampak brez kapnikov.

Vrnemo se do T2, kjer se vzpnemo po stopnji naklona +60°, skozi kamenje do T5, kjer smo na robu poličke. Na T5 lahko opazimo, kako gre po stropu ostanek meandra, za katerega izgleda, da ga je ta rov presekal in uničil. Na T2 so dimenzije prostora 2,95 x 1,2 metra. Ko se vzpenjamo, vidimo, kako je naloženo kamenje/skale in kako skozenj/skoznje prihaja svetloba v jamo iz vhoda 2. Za jamarja je izhod skozi ta vhod nepriporočljiv, ker bi za izhod sredi stene potreboval vrv, poleg tega je tudi nevaren zaradi naloženega kamenja. Iz T5 se pomaknemo do T6. Če pogledamo v smer 324°, vidimo rov, ki se tudi konča, do konca je 3,8 metra. Tudi tu je jama zelo suha, po tleh je nekaj listja, ki ga je prineslo skozi drugi vhod. Drugi vhod vidimo, ko se obrnemo v smer 140°. Dimenzije rova, ki gre do drugega vhoda, merijo 1,25 x 2 metra. Tu smo svoj obisk jame zaključili. Ker je drugi vhod sredi stene, je povratek boljši skozi prvi vhod. Veliko je opaziti sige po stenah. Zanimivo je opazovati na T5 meander, ki prihaja iz čisto druge smeri kot je smer glavnega rova.

Jama je zanimiva tudi zato, ker se nahaja tako visoko v strmem hribu pa je kljub temu vodoravna. Je čisto suha, kamenje je zelo grobo obdelano, v njej ni nikakršnih prodnikov. Zanimiv sta tudi dva vhoda in nekaj stranskih rovov, ki se hitro zaključijo, brez prepihov ali kakšnega zasutja; zaključijo se s steno, ki je obložena z sigo. Zanimive so velike dimenzije prvega vhoda in veliko manjših lukenj, ki ga sestavljajo, in dajejo videz naluknjanega švicarskega sira. Opaziti je nekaj pajkov in kobilic. Ime izvira iz vzdevka odkritelja Srečka Ledineka.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Slavko Hostnik in Filip Solar

Že četrta merilna akcija v Veternici

V nedeljo, 3.7.2016, smo najprej mislili s padalci odleteti z Raduhe in si nato ogledati Snežno jamo. Ampak plan smo spremenili zaradi slabe napovedi. To leto poteka v ritmu napovedi vremena, ko bi jaz lahko šel letet, se vreme skisa. Tako sem to leto samo treniral v Preboldu, da ne pozabim tehnike, pravega letenja še pa nisem imel. Res strašen občutek, ko gledaš padalce, ki se veselo vrtijo, ko ti hitiš po opravkih. Takšnih grenkih občutkov je veliko, nazadnje sem ga doživel, ko sem pakiral stvari v kombi za odhod v Bolgarijo, nad Goltemi pa je letela jata padalcev. Res se me drži smola z letenjem. No, tolažim se da leta še ni konec in tudi meni se bodo nekoč odprla krila za vsa moja početja.

Toliko bolj pa napredujemo v podzemlju. V nedeljo je res že ponoči začel padati dež in zjutraj je še zmerno padal. Malo pomisliš, ko greš v jamo, kot je Vetrnica, kjer se v mokrem vremenu začne del potoka iztekati v jamo. Tokrat ni bilo preveč hudo. Oblekli smo se na suhem, kar nam omogoča zapuščena uta poleg pakririšča, kar je že velik plus za slabo vreme.

Malo nas je zmočilo na poti do jame in po vhodnem delu, kjer je teklo. V osrčju jame je bilo suho. Tako smo se lotili merjenja in raziskovanja. Šli smo na vrh jezera. Splezali smo v meander, ki ga je Alenka poimenovala meander Vetrovnik. Jaz sem si razlagal ime zaradi tega, ker pot po meandru sestavljajo večji kamni, ki so zataknjeni nad jezerom. Ves čas lahko pod nogami gledamo prostore, ki so pod nami, nič ni čisto zaprto. Na sredini meandra Vetrovnik lahko pogledamo v Vodnjak želja. To je kamin, ki je globok 4 metre in iz vrha zgleda, kot bi imel na dnu vodo. Če pa vstopimo v ta del od spodaj, vidimo, da je spodaj le mivka. Lea ga je poimenovala po res pravilni okrogli obliki in po vseh prej že naštetih značilnostih. Nato smo iz meandra Vetrovnik splezali v Kamin zmede. Kamin zmede je dobil ime, ker sta že Rok in Mojca, ko sta hodila po jami, imela v glavi, da sta našla neki novi prostor.

Ko sta si naslednjič prinesla vrv in se spustila dol, sta videla, da sta prišla do jezera. Tako je bilo tudi, ko sta Lea in Matevž skozi Drsalnico šla v Ključavnico in nato zlezla po kaminu dol, kjer jima je Valerija svetila z lučjo, da sta vedela, da se vračata nazaj do jezera. Potem sta se pridružila meni in Alenki, ki sva ta čas merila prostor nad jezerom do Spovednice. Ko sva z Alenko merila Jamsko masažo, sta odšla raziskovati naprej. Splezala sta čez isti kamin in spuzala v Menihove rove. Lea je bila prepričana, da sta bila v čisto drugem delu jame. Ko pa smo sedaj zlezli na vrh kamina in prišli do Ključavnice, je Lea videla, da jo je lepo zmedlo. Tako je Lea ta čas, ko sva midva merila pot do Ključavnice, šla pogledat do Menihovih rovov. Tu sva z Alenko še poimenovala Prehod okence, mimo katerega prideš v Ključavnico. Za vstopom v Ključavnico sva imela točko 0 in tako povezala en del meritev jame. Potem sva prišla do Leje.

Ker smo bili premočeni in je nas začelo zebst, smo končali. Tako smo zlezli do Jezera po stvari in spuzali ven. Zunaj je še vedno padal dež. Ko smo se preoblekli v suha oblačila in začeli glodati čokolado, se nam ni več mudilo. Z Alenko sva se pogovarjala o vseh večjih podvigih, ki nas še čakajo, ki pa jih ni malo. Še bomo jamarili, še bomo srečni in umazani.

Merili in raziskovali smo: Alenka, Lea in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea

Tečaj prve pomoči in risanja jam

Lani smo prvič organizirali tečaj prve pomoči in risanja jam. Dogajalo se je v Nazarjah in bil res odličen dan. Ker se znanje prve pomoči hitro pozablja, je dobro to ponoviti vsako leto. Tako se je tudi to leto, 2.7.2016 organiziral tečaj prve pomoči in risanja. Lea je uspela povabiti luštno rdečelaso mlado zdravnico Saško iz Maribora. Saška se je pripeljala s svojo veliko rdečo mrcino na dveh kolesih v preboldski klub.

Tam smo jo že pričakali jamarji. Za nas je pripravila odlično predavanje in tudi sama je bila navdušena, da nekaj znanja že imamo. Skozi teorijo smo dali poudarek na oživljanje in njegove temeljne postopke. Po končani teoriji smo se preizkusili v praktičnem delu. Najprej smo Alenki imobilizirali zlomljeno ključnico, nato še Jankotu veliko luknjo na glavi. Nekako nam je uspelo rešiti problem, ampak če bi bili deležni tuljenja od ponesrečenca, bi bilo mogoče težje. Monja je izkoristila čas in se naučila povezati ureznine na prstu, ker jih Grega pogosto doživlja.

Potem je Lea poizkusila postaviti Jankota v položaj nezavestnega. Zanimalo jo je, če je pri težjih ljudeh to kaj težje, ampak je ugotovila, da nima velike veze to početje s težo. Ko smo končali prvo pomoč, se je Saški že mudilo nazaj domov. Tako se ji še enkrat lepo zahvaljujem v imenu jamarjev, da si je vzela čas in nam pomagala osvežiti znanje prve pomoči. Le z znanjem prve pomoči bomo varno hodili v jamah in v tistih ključnih sekundah rešili življenje prijatelju. Po končani prvi pomoči smo še imeli merjenje jam in dokumentacijo.

To sva v večji meri izkoristila jaz in Alenka. Veliko vprašanj se nama je postavljalo v tem času, odkar naju je Grega naučil risati in sva s tem začela tudi sama. Velik vprašaj se je tudi Alenki narisal na glavi, ko je začela ustvarjati načrt Vetrnice, ki je pravi mali labirint. Tako naju je razsvetlil in poučil. Sedaj nama bo lažje in hvala Gregu za znanje.

Nato so se na mizi pojavili čevapčiči, pečene bučke, sir in zelenjava, h kateri spada zraven tudi odlični domači ajvar. Po odlični hrani je sledilo druženje, ogled nogometne tekme in igranje Naseljencev otoka Catan. No, pa smo zopet zaključili odlični popoldan v jamarski druščini tokrat v poučnem – družabnem vzdušju. Naslednje leto pa ponovimo in hvala družini Ramšak za odlično večerjo.

Predavala in poslušali smo: Saša, Lea, Janko, Monja, Grega, Martina, Silvo, Valerija, Alenka, Igor in jaz

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea in Silvo

Balkan Cavers camp Vratsa 2016

Na sestanku seje predsedstva Jamarske zveze Slovenije je bila na seznamu tudi tema o Balkan speleological union. To je zveza, ki združuje jamarje iz balkanskih držav. Tudi Slovenija je članica te skupine. Zveza (BSU) je vsako leto pomaga pri organizaciji Balkanskega kampa, ki je vsako leto v drugi državi. To leto je bil Balkan cavers camp v Bolgariji v Vratsi. Mene so na seji predsedstva določili, da se udeležim sestanka članic BSU. Da ne bi bil samo prisoten na sestanku, sem se javil, da naredim še krajšo predstavitev. Predstavil sem reševalno vajo Bela griža in poizkus Italijanske vrvne tehnike.

V četrtek, 23.6.2016, smo imeli odhod ob 15:00 iz Mozirja. Poleg se je zbrala pisana druščina in napolnila kombi. Pot nas je vodila skozi Maribor, kjer smo pobrali Leo in avantura se je lahko začela. Peljali smo mimo Zagreba proti Beogradu. Do Beograda je pot še nekako minila, ko smo blizu Niša zavili iz avtoceste, se je čas ustavil. Ura je že bila čez 00:00. Cesta je bila prazna, okolica osamljena. Počasi smo se oddaljili od civilizacije. Pred vstopom v Bolgarijo smo še natočili gorivo. Tam sta nas pozdravila majhna kužka, ki sta prosila božanja in hrane. Kar kmalu se je nabralo polno majhnih kužkov, ki pa so prestrašeni in nič radovedno poležavali v ozadju. Po tem smo na meji zbudili carinike, ki so leno prizehali iz hišk. Nas poklicali po imenih, nekatera tudi malo spremenili ( Mateška - Mateja)… Po preverjanju naših osebnih dokumentov smo zaspano zehali in si želeli že našega cilja. Ko smo prečkali mejo, pa so se ceste spremenile v dolgo kačo, ki so jo stokrat prestrelili s šibrovko in jo je potem nerodni veterinar zakrpal kar z materialom za flikanje zračnic na kolesu. Pojavile so se siromašne hiške in velike ravnine. Maša je začela razvijati svojo domišljijo. O samotnih morilcih, ki strašijo po teh ravnih travnikih, ki so obdani z skrivnostno meglo in hiškami, ki jih gloda čas. Po pripovedovanju njene domišljije in ure, ki se je že nagibala proti 03:00 zjutraj, ni več imel nihče želje po ustavljanju za lulanje, kajenje, pretegniti sklepe ali dihanju svežega zraka. Tiho smo molčali in se vozili in vozili. Najbolj trudne je zvabil spanec v svoj objem, telo pa se je zložilo v pozicijo tetrisa.

12V vtičnica ni delovala, tako nismo bili niti prepričani, da bomo lahko uporabili garmin, kaj šele napolnili telefone če se izgubimo v tej samoti. Ampak sreča je na strani hrabrih in garmin je imel še nekaj baterije. Albert pa je že v Srbiji za vsak slučaj na bencinski črpalki kupil karto Bolgarije. Ampak kaj, ko je bil obvoz in smo skrenili spet na drugo cesto in se vozili in vozili. Ko je sonce že oddajalo malo svetlobe, smo prišli na eno od večjih cest, če lahko rečemo bolj pomembna cesta. Tam smo ob nepreglednih ravninah žita ob bencinski črpalkah raztegnili svoje sklepe, nekateri pa so leno zehali. Pot nas je vodila po cesti, ki je bila položena v nepregledno ravnino in nešteto lukenj. Tu so bila tudi zelo lepa polja sončnic, ki so s svojimi cvetovi začela iskati jutranjo sonce. Malo smo se čudili, kje so hribi, kjer so jame, ne pa ta ravnina. Potem smo skoraj vsi zaspali, razen šoferja in Katje, ki je ostala pokonci in skrbela, da šofer ne zaspi. Ko sem se zbudil, smo že bili v mestu Vratsa. Od mesta Vratsa smo še imeli 16 km v planine. Vratsa je zelo znan turistični kraj. Tu je raj za planince, plezalce, jadralne padalce, jamarje it…

Ob zaviti cesti, ki se je leno dvigala v hrib, smo lahko opazovali zarjavelo dvosedežnico, ki je propadala, mogoče zaradi pomanjkanja interesa ali nesposobnosti ali, kot v Evropi znano, kraji mestnih veljakov za propad vsega včasih dobrega. Ko smo našli kamp Ledenika, je bila že ura 06.00 zjutraj. Žiga je hitro izračunal, da je naša pot trajala 15 ur. Nekateri so šli iskati kavo, nekateri informacije, nekateri pa so samo leno zehali. Za kavo smo bili prezgodnji. Tako smo si ogledali plan obiskov jam za ta dan. Preučevali smo njihove načrte. Potem je kot strela zaokrožila informacija, da se že kuha kava in smo se posedli ob kavi. Ko smo popili, smo se šli prijaviti.

Ko smo se prijavljali, nas je ogovoril jamar iz Bolgarije. Rekel je, da če želimo, si lahko ogledamo jamo Barkite n. 8. Povedali smo, da smo bili celo noč na poti in če je jama lahka, ni problema. Je rekel, da ni panike, samo 2 uri. Hitro smo se pomenili, kdo gre kam, nabasali opremo, se postavili zraven terenskega vozila in čakali. Potem je prišel in rekel, da gremo. Vsi začudeni, kam? Rekel je: »Gor v hrib, 1 ura in 40 min hoje.«. Vsi smo se začudeno pogledali in pač zagrizli v to pot. Pot nas je vodila po zelo lepem bukovem gozdu, kjer se pasejo divji konji. V teh gozdovih živijo tudi volki, medvedi, zajci itd… pot je označena in je speljana krožno, namenjena planinarjenju v tem krajinskem parku. Na neki točki smo zavili iz poti in nadaljevali pot do vhoda v jamo. Bolgarski jamar nam je pokazal vhod in rekel, da lahko gremo notri, ko pride ena skupina ven, on pa gre malo naokrog in pride za nami v jamo, pot nazaj do kampa pa bomo našli, ker je označena in razhojena in ne bo problema. Ok, smo se oblekli in odšli v jamo. Jama je bila sestavljena iz poševne struge, ki je šla v globino do -200. Strugo so krasili zelo lepi jamski okraski. Med potjo smo se srečevali z drugimi jamarji, malo poklepetali in šli naprej. Puzali smo se čez ozke prehode, plezali po majhnih breznih.

Šlo nam je odlično, vmes smo se še najbolj pogumni spustili po toboganu ( https://www.youtube.com/watch?v=O8B2DHOsqmQ ). Spodaj pod tem delom so bili 4 jamarji iz Bolgarije in rekli, da nižje je še bolj strmi tobogan, kjer pa ne gre čez. Po gledanju tistega tobogana smo res videli, da je pot zelo zahtevna. Ampak dol sta že zlezla dva Poljaka, nam pa ni bilo jasno, kako. Ko sta se Poljaka vrnila, sta nam pokazala, kje se da stopit in pot dol je postala neverjetno lahka. Tako smo splezali dol vsi, tudi Bolgari, ki so se prej odločili, da je dol res nemogoče splezati. Do konca jame nismo prišli, ker nas je ustavil velik kamin, ki ga z našimi pojemajočimi močmi nismo mogli preplezati. Tako smo se vrnili in spet med potjo srečevali jamarje, tokrat skupino iz Romunije. Povedali so nam, da naj si ogledamo še eno zelo lepo dvorano, ki je nekje nad to vodno strugo. Imeli smo srečo in našli prehod v to prelepo dvorano. Ker smo splezali nekje na sredini te dvorane, nismo videli znakov, ki nam govorijo, da se je potrebno sezuti. Tako je prišel nam za hrbtom jamar, ki nas je vodil do jame in bil malo jezen, zakaj se nismo sezuli. Rekli smo, da nismo videli nikjer znakov. Seveda je mislil, da se norce brijemo iz njega, zato smo se hitro vrnili iz dvorani po tisti poti, po kateri bi načeloma morali vstopiti. Tam je bilo 6 znakov, ki so glasno govorili, da se je potrebno sezuti. Malo smo se spogledali in šli proti izhodu. V vhodnem rovu, nekje prvih 150 metrov, so se družili v jati komarji, ki so te v roju pospremili iz jame. Potem smo si malo odpočili, saj naš obisk ni bil samo 2 uri, ampak 4 ure.

Ko smo hodili nazaj proti kampu, smo se odločili, da gremo naprej po krožni poti, ki je daljša. Seveda se nismo odločili, po nesreči smo izbrali to pot in se vlekli čez gozdove. Kolikor smo prej hvalili te gozdove, se je naš besedni zaklad spreminjal, kot naši koraki, ki so se že počasi vlekli kot razkuhani špageti. Ampak še vedno v dobri volji, čeprav smo zašli iz poti in smo se morali vračati nazaj, nas je skupina ljudi, ki so nas že ob prvem srečanju skeptično gledali če vemo, kam gremo, usmerila v pravo smer. Po hoji skozi bukov gozd smo zagledali cesto - juhu. Uspelo nam je mimogrede narediti še krožno planinsko pot in bili smo kar ponosni sami nase. Ob 18:00 smo prišli v kamp, kjer smo poiskali ostalo ekipo, ki je bila med tem v Bistrets monastery »St. Ivan Rilski (Pusti) – Kasinetz«.

Sledilo je postavljanje šotorov. V koči Ledenka so bili tuši, kjer si se stuširal v zelo socialističnem slogu in lahko opazil tudi kakšnega lepega ščurka, ki je tekel skozi, da ne bi predolgo motil tvoje golote. Po večerji sta Bojan in Katja še uredila vse za prezentacijo, ki sem jo imel pozno večer. Pred mano me je navdušil Iranec, ki je predstavljal njihove jame. Lepote njihovih jam te res navdušijo. Predstavitev sem imel za mladeničem, ki je govoril o merjenju jam z i-phonom. Sicer zanimivo predavanje, ampak za nas, ki nismo vešči v tehnologiji, malo dolgočasno. Jaz sem prišel na oder, v 10. minutah odpredaval, jim povedal, da sem utrujen in oni so utrujeni in da jim želim lahko noč. Požel sem glasen aplavz. Potem smo se zavlekli v šotore in utrujeni zaspali.

Zjutraj so se najbolj pridni vstali in si šli ogledati jamo Reznyovete cave. Ostale nas je pregnal sonček s svojimi toplimi žarki iz šotorov. Lepo umirjeno smo se po balkansko usedli, pili kavo in zajtrkovali. Ker pa je bilo v tem vikendu nekakšno folklorno dogajanje, smo si lahko še pogledali stojnice, kjer so ponujali vse živo. Z Žigom sva ogled naredila zelo hitro, medtem pa so punce zato rabile malo več časa. Med našim ogledovanjem se je začela igra. Zaigrali so turški vpad, zajetje njihovih ljudi in požiganje vasi. Potem so prileteli Bolgari, jih postrelili in prerezali s sabljami. Za na konec so še udarili z topom. Zanimivo obujanje njihove zgodovine. Potem sem jaz moral iti na sestanek, ki je bil v mestu Vratsa. Tako smo se vsi odpeljali dol. Mene so pustili na zbirnem mestu, preostali del ekipe pa je šel na ogled mesta. Na sestanku se je določilo naslednjo gostiteljico, to je Grčija. Jaz kot Slovenec, ki mi ni bilo čisto jasno, kaj delam na sestanku, mi je celo uspelo v debati razrešiti Gordijski vozel in so bili zelo veseli za nas Slovence ter seveda Jamarsko zvezo Slovenije.

Potem je sledilo še kopanje v bližnjem potoku. V bližnji steni so imeli tudi trening jamarskih reševalnih manevrov, kar je Katja kot bodoča reševalka spremljala z budnim očesom. Ko smo prišli nazaj v kamp, smo si privoščili še ogled njihove turistične jame Ledenika show cave. Zelo dobro, cele poti so notri tlakovane s kamni. Imajo celo urejeno, da si začetni del lahko ogledajo invalidi. Jama je dobila evropska sredstva za razvoj, tako da so jo lahko uredili v zelo lep objekt, kot tudi njeno okolico in pripadajoč paviljon. V paviljonu so bile razstavljene zmagovalne fotografije iz natečaja na temo jam. Tam smo našli tudi sliko od Silvota iz JKČGP in njihovo Ledeno dvorano iz Snežne jame. Potem je sledil jamarski party. Tu smo se naučili plesati kolo na zvoke domačih dud. Navezali smo poznanstva z drugimi jamarji in se veselili ob dobri pijači in hrani. Potem smo se zavlekli v šotore, ker nas je čakala naslednji dan dolga pot domov. Nazaj smo se vračali mimo glavnega mesta Bolgarije, Sofije, ker smo tako hitreje prišli do lepše ceste. Med vračanjem smo si v Srbiji privoščili odlično kosilo in potem domov. Pot si je krajšal vsak po svoje, eni tako, drugi drugače. In spet smo zaključili odlično pustolovščino, ki nam bo ostala v spominu, kot bo želel vsak po svoje.

Jamarsko potovali smo: Albert Ličen, Bojan Jereb, Katarina Kotnik, Maša Čarf, Lea Pavrič, Jurij Vedenik, Žiga in Mateja Solar in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maša Čarf in Lea Pavrič