V četrtek, 14.7.2016, smo že nestrpno čakali, da vstopimo v Sodnek. Po tednu in pol sončnega vremena in vročine je dan prej začelo deževati. Dež se je nadaljeval še pozno v noč. Tako nam je narava na svoj način preprečila v vstop v to jamo, ki smo jo začeli raziskovati novembra.
Pred vhodom smo opazovali močen vodni tok, ki se je zlival iz jame v bližnji potok. Že to je bilo zelo lepo in nam je rahlo pomirilo raziskovalno dušo. Ker je bil Filip na nek način šef te akcije, čeprav ni prinesel keksov, kar bi se spodobilo, ampak dobro, ga je rešila Alenka z čokoladicami. No, da se vrnem nazaj, ker nismo mogli v to jamo, je Filip že vedel, kam gremo naprej. Med prvomajskimi prazniki se je potepal okrog z domačinom, ki mu je pokazal tri jame. Zato smo se odločili, da jih pogledamo.
Najprej smo zavili v Brezno v Dobravi. Z Alenko sva sledila noremu motoristu Filipu do točke, kjer smo parkirali in se pripravili na obisk jame. Filip je skoraj izgubil orientacijo in posledično vhod, ampak smo našli. Ta jama je že registrirana. Splezaš v vhodnem 3-metrskem breznu dol in se znajdeš v dvoranici, od tam greš do konca te dvorane, kjer poplezaš malo višje in se odpre brezno ozkih dimenzij. Tu lahko kar na prosto splezaš dol. Prideš do manjše ožine, kjer je prepih in kamen pade v neznano. Navdušeni nad ogledom smo šli do naslednje jame. To je bilo včasih lepo brezno, po besedah domačina 15 metrov globoko. Sedaj jim ga je uspelo zasuti, kar je zelo žalostno. Lahko smo opazovali polno sveže zasute zemlje in le ugibali, kakšen biser skritega kotička tega sveta so zasuli ljudje, ki ne razumejo.
Potem smo šli poiskati tretjo jamo. Filipa je malo zmedlo pri iskanju, ker je grmovje močno ozelenelo in spremenilo pokrajino. Po skupnem iskanju je Alenkin glas veslo oznanil vhod v jamo. Jaz sem se počasi odpletal iz trnovja, v katerega sem se zelo neumno zapletel. Ime te jame je Partizanska jama v Žlaboru. Ima dva vhoda. Filipu je znal domačin povedati, da eden je služil za vhod, drugi pa za stražo. Jamo sestavlja ena večja dvorana, ki se konča z nasutim kamenjem. Tam na koncu sva se s Filipom lotila premikanja skal. Med najinim delom je Alenka merila jamo. Odmetala sva toliko kamenja, da sva lahko bolj natančno pogledala, kako se skriva nadaljevanje jame. Zasledila sva tudi prepih in rov, ki je zasut s kamenjem. V jami najdemo tudi kapnike. Alenka je namerila 11 metrov in raziskovanje smo končali. Naše ugotovitve so, da so vse te jame nekako povezane. Sedaj nam ostaja še samo raziskovanje in veselo druženje v teh koncih, saj vse postaja nam zelo skrivnostno in budi radovednost.
Se vidimo naslednjič.
Jamarili in raziskovali smo: Alenka Jelen, Filip Solar in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar