V petek, 17. junija smo se popoldne dobili, da nadaljujemo z merjenjem v Veternici. Tokrat smo imeli v planu brezno nad pobočjem nad jezerom. Zato sva z Gregijem odšla k bolnemu Roku po en krajši konec vrvi in mu v zameno dala posodico borovnic, da se mu povrnejo moči za kakšno prihodnjo akcijo. Nato sva še odhitela v klub Črnih galebov, kjer sva vzela laserski merilnik. Namreč na akciji v Ljubijskem grabnu sta Maks in Gregi preveč entuziastično pritiskala gumbe in onesposobila merilnik Podlasic.
Sedaj smo imeli vse potrebno za v jamo in že smo se pri Podgradu na Vranskem preoblačili in opremili s plezalno opremo. Maks je kontaktiral tudi Anžeta Kopina, ki si je želel ogledati Veternico in preveriti, če bi jama bila primerna za treking. Anže na Visoki šoli za turizem v Velenju končuje diplomsko nalogo, v kateri izpostavlja nekaj jam v Sloveniji, kjer bi jih lahko uredili za takšen jamski turizem. Pridružil se nam je tudi Luka, ki je bil z nami že na 1. akciji merjenja v Veternici.
Na poti do jezera je Anže spraševal primernosti jame za močnejše obiskovalce. Maks mu je povedal, da za ženske to ni problem, saj je njihovo telo kot puding. Zgleda veliko, a hitro spolzijo čez ožine. Pogovor o ženskah se kar ni hotel nehati, morda tudi zato, ker so bili tokrat v jami fantje v večini. Sledil je Maksov predlog, da je Veternica idealni kraj, da sem pripelješ svojo punco. Anže se je hitro odzval, da pri njegovi to ne bi delovalo. Morda pa jo doma omami in jo celo spravi v jamo in jo postavi pred jezero, sem dodala. In ko se zbudi mu morda ne bo preveč zamerila. Sicer pa ima še vedno možnost ponovne omamitve.
Ko pa smo prišli do vhoda rova do brezna, smo končali to hudomušno razpravo in se lotili dela. Z Gregijem sva pričela meriti rov, Maks je opremil brezno, Anže pa si ga ogledoval iz vrha. Nato smo se še spustili do dna brezna in ga tudi izmerili. Brezno je globoko slabih 6 m. Zgrajen je iz zelo korodiranega apnenca, na dnu so odloženi podorne skale in slabo zaobljeni prodniki iz površja. Brezno smo poimenovali 'Podgrajski kevdr v čereh mladega jamarja'. Naj malo razložim tole ime. Čeri mladega jamarja so zelo korodirane stene brezna po katerih je Gregi splezal že med prvo akcijo. To nam je povedal šele tokrat pred vhodom v jamo in nam zatrjeval, da mi sploh ne rabimo vrvi. Ker pa smo že prejšnjič videli, da je na vrhu zvrtan svedrovec, je Maks sklenil, da če je tam, verjetno ni zastonj. Sicer je imel Gregi prav, da se da priti do dna brez vrvi, a je po vrvi seveda bolj elegantno. A se vsa ta elegantnost konča, ko moraš splezati nazaj v rov. Treba se je dvigniti nad skalo in se spolzeti pod stropom. Prav nič fajn, če imaš na sebi plezalni pas in pudign stil sploh ne deluje. Luko je ta ožina kar namučila, a mu je Maks pomagal, tako da je nekako le šlo.
Na dnu brezna je manjša korodirana luknja, globoka kar 3,5 m. Gre v bistvu za nadaljnje širjenje brezna v globino. Luka je v njej videl idealni prostor za klet. Pa je nastala ta skovanka. Na desnem robu je še ena podolgovata kamrica, dolga 3,5 m. Ko sem bila prva v breznu, sem čakala na ostale, ogledovala prostor in dobila idejo za njeno ime. Kamrica je zapolnjena z vsaj pol metra blata in omogoča prijeten počitek v temi in poslušanje kapljajoče vode nekje v drugem delu brezna. Na zgornjem delu se zoži, v spodnjem pa razširi do 1 m. Zato je postala Sarkofag.
Ker pa ura tako hitro teče, smo se odločili, da z merjenjem za danes končamo. Maks je Anžetu še pokazal dvoranico pri Kapelici. Nato pa je pred jamo sledil še jamarski krst Anžeta za obisk neturistične jame z jamarji.
Na akciji smo sodelovali: Maks Petrič, Luka Ložar, Anže Kopina, Alenka in Gregi Jelen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar