22. julij 2016

Že četrta merilna akcija v Veternici

V nedeljo, 3.7.2016, smo najprej mislili s padalci odleteti z Raduhe in si nato ogledati Snežno jamo. Ampak plan smo spremenili zaradi slabe napovedi. To leto poteka v ritmu napovedi vremena, ko bi jaz lahko šel letet, se vreme skisa. Tako sem to leto samo treniral v Preboldu, da ne pozabim tehnike, pravega letenja še pa nisem imel. Res strašen občutek, ko gledaš padalce, ki se veselo vrtijo, ko ti hitiš po opravkih. Takšnih grenkih občutkov je veliko, nazadnje sem ga doživel, ko sem pakiral stvari v kombi za odhod v Bolgarijo, nad Goltemi pa je letela jata padalcev. Res se me drži smola z letenjem. No, tolažim se da leta še ni konec in tudi meni se bodo nekoč odprla krila za vsa moja početja.

Toliko bolj pa napredujemo v podzemlju. V nedeljo je res že ponoči začel padati dež in zjutraj je še zmerno padal. Malo pomisliš, ko greš v jamo, kot je Vetrnica, kjer se v mokrem vremenu začne del potoka iztekati v jamo. Tokrat ni bilo preveč hudo. Oblekli smo se na suhem, kar nam omogoča zapuščena uta poleg pakririšča, kar je že velik plus za slabo vreme.

Malo nas je zmočilo na poti do jame in po vhodnem delu, kjer je teklo. V osrčju jame je bilo suho. Tako smo se lotili merjenja in raziskovanja. Šli smo na vrh jezera. Splezali smo v meander, ki ga je Alenka poimenovala meander Vetrovnik. Jaz sem si razlagal ime zaradi tega, ker pot po meandru sestavljajo večji kamni, ki so zataknjeni nad jezerom. Ves čas lahko pod nogami gledamo prostore, ki so pod nami, nič ni čisto zaprto. Na sredini meandra Vetrovnik lahko pogledamo v Vodnjak želja. To je kamin, ki je globok 4 metre in iz vrha zgleda, kot bi imel na dnu vodo. Če pa vstopimo v ta del od spodaj, vidimo, da je spodaj le mivka. Lea ga je poimenovala po res pravilni okrogli obliki in po vseh prej že naštetih značilnostih. Nato smo iz meandra Vetrovnik splezali v Kamin zmede. Kamin zmede je dobil ime, ker sta že Rok in Mojca, ko sta hodila po jami, imela v glavi, da sta našla neki novi prostor.

Ko sta si naslednjič prinesla vrv in se spustila dol, sta videla, da sta prišla do jezera. Tako je bilo tudi, ko sta Lea in Matevž skozi Drsalnico šla v Ključavnico in nato zlezla po kaminu dol, kjer jima je Valerija svetila z lučjo, da sta vedela, da se vračata nazaj do jezera. Potem sta se pridružila meni in Alenki, ki sva ta čas merila prostor nad jezerom do Spovednice. Ko sva z Alenko merila Jamsko masažo, sta odšla raziskovati naprej. Splezala sta čez isti kamin in spuzala v Menihove rove. Lea je bila prepričana, da sta bila v čisto drugem delu jame. Ko pa smo sedaj zlezli na vrh kamina in prišli do Ključavnice, je Lea videla, da jo je lepo zmedlo. Tako je Lea ta čas, ko sva midva merila pot do Ključavnice, šla pogledat do Menihovih rovov. Tu sva z Alenko še poimenovala Prehod okence, mimo katerega prideš v Ključavnico. Za vstopom v Ključavnico sva imela točko 0 in tako povezala en del meritev jame. Potem sva prišla do Leje.

Ker smo bili premočeni in je nas začelo zebst, smo končali. Tako smo zlezli do Jezera po stvari in spuzali ven. Zunaj je še vedno padal dež. Ko smo se preoblekli v suha oblačila in začeli glodati čokolado, se nam ni več mudilo. Z Alenko sva se pogovarjala o vseh večjih podvigih, ki nas še čakajo, ki pa jih ni malo. Še bomo jamarili, še bomo srečni in umazani.

Merili in raziskovali smo: Alenka, Lea in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar