22. julij 2016

Predstavljamo jamo: Sakola

Jama leži na severnem pobočju Golt. Natančneje v Libijskem grabnu. Jamo sta odkrila Srečko Ledinek in pokojni Bojan Mazej v svojih najstniških letih. Srečkotu je ostala ta jama v spominu približno 20 let. Potem je nekako naletel na pogovor z Zlatkotom, ki je domorodec v Libijskem grabnu in da mu lahko pokaže dve jami, ki sta zagotovo še neregistrirani. Zlatko je takoj informiral člane ŠJK Podlasica Topolšica, saj je bila novica res vroča. Začeli smo se dogovarjati in iskati čas ogleda. Nato se je zbrala prva ekipa 26.7.2015, ki je odšla na ogled in raziskovanje teh jam. Prva sestava ekipe je bila: Valerija Petrič, Janko Stropnik, Slavko Hostnik in Zlatko Šmarčan z načelom vodnika Srečkota. Jamo so pogledali in naredili nekaj slik. Potem se je zbrala 27.9.2016 merilna ekipa Maks Petrič in Filip Solar ( ŠJK Podlasica Topolšica), Alenka Jelen in Goran Stojanovič (JK Črni galeb Prebold). Janko in Valerija sta prišla toliko, da sta nam povedala, kam v hrib naj zavijemo.

Do jame vodi strmi hrib približno 50 metrov od ceste. Ko se vzpenjamo do jame že vidimo večji vhod jame. Okolica je strmo pobočje s skalami in mešanim gozdom. Jama ima dva vhoda. Prvi vhod opazimo najprej, ko se vzpenjamo do jame. Je velik vhod, 3,25 x 6,5 m. Ima še nekaj manjših lukenj. Potem gremo skozi jamo, preplezamo stopnjo in pridemo do drugega vhoda. Drugi vhod je sredi stene in meri 1 x 3 metra. Pred vhodom raste bršljan. Iz tega vhoda se vidi drugi in tretji vhod v Bojanovo jamo.Če želimo priti do tja, potrebujemo vrv. Notranjost jame: ko stopimo v jamo, vidimo en rov. Splazimo se v tisti rov z manjšo stopnjo, na načrtu je označen s T0, kjer smo začeli merit. Rov je dimenzij 1,5 x 1,3 metra. Konča se s steno, kjer je siga. Siga je bele barve, stene in tla so čisto suha. Se obrnemo v smer azimuta 110°, da gledamo v vhodni del jame. Gremo do T1, to je 5,6 metra. Sedaj se pomaknemo v notranjost jame do T2. Tu opazimo v smeri 355° drugi rov. Vstopimo v rov in se postavimo na T3. Tu rov meri 0,85 x 1,2 metra. Po tem rovu se premikamo po trebuhu, da pridemo do T4, kjer se rov zapre. Po je grobo kamenje in tudi ta rov je suh in se zaključi v malo manjši dvorani. V rovu opazimo sigo, ampak brez kapnikov.

Vrnemo se do T2, kjer se vzpnemo po stopnji naklona +60°, skozi kamenje do T5, kjer smo na robu poličke. Na T5 lahko opazimo, kako gre po stropu ostanek meandra, za katerega izgleda, da ga je ta rov presekal in uničil. Na T2 so dimenzije prostora 2,95 x 1,2 metra. Ko se vzpenjamo, vidimo, kako je naloženo kamenje/skale in kako skozenj/skoznje prihaja svetloba v jamo iz vhoda 2. Za jamarja je izhod skozi ta vhod nepriporočljiv, ker bi za izhod sredi stene potreboval vrv, poleg tega je tudi nevaren zaradi naloženega kamenja. Iz T5 se pomaknemo do T6. Če pogledamo v smer 324°, vidimo rov, ki se tudi konča, do konca je 3,8 metra. Tudi tu je jama zelo suha, po tleh je nekaj listja, ki ga je prineslo skozi drugi vhod. Drugi vhod vidimo, ko se obrnemo v smer 140°. Dimenzije rova, ki gre do drugega vhoda, merijo 1,25 x 2 metra. Tu smo svoj obisk jame zaključili. Ker je drugi vhod sredi stene, je povratek boljši skozi prvi vhod. Veliko je opaziti sige po stenah. Zanimivo je opazovati na T5 meander, ki prihaja iz čisto druge smeri kot je smer glavnega rova.

Jama je zanimiva tudi zato, ker se nahaja tako visoko v strmem hribu pa je kljub temu vodoravna. Je čisto suha, kamenje je zelo grobo obdelano, v njej ni nikakršnih prodnikov. Zanimiv sta tudi dva vhoda in nekaj stranskih rovov, ki se hitro zaključijo, brez prepihov ali kakšnega zasutja; zaključijo se s steno, ki je obložena z sigo. Zanimive so velike dimenzije prvega vhoda in veliko manjših lukenj, ki ga sestavljajo, in dajejo videz naluknjanega švicarskega sira. Opaziti je nekaj pajkov in kobilic. Ime izvira iz vzdevka odkritelja Srečka Ledineka.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Slavko Hostnik in Filip Solar

Ni komentarjev:

Objavite komentar