Klevevške jame in termalni vrelec


V nedeljo 18.2.2018 se je nas skupina Štajerskih jamarjev, ki so se nam pridružili še nadobudni prijatelji željni obiska teh vselej atraktivnih jamarskih doživetij odpravila v Klevevške jame. Vseh skupaj nas je bilo 12 in prihajamo iz različnih koncev Slovenije. Namen obiska jamskega sveta Klevevških jam je predvsem spoznavanje podzemnega sveta in uživanje v jamarskih doživetjih.
Neposredno ob gradu Klevevž se nahajata dve jami Zgornja in Spodnja Klevevška jama. Tako smo avtomobile parkirali tik ob gradu Klevevž in se sprehodili do izhodiščne točke, ki se nahaja pod jamama tik ob izviru Toplice. Dobili smo zaščitno opremo – čelado, rokavice, zaščitno obleko in naglavne luči ter se odpravili priti vhodu v zgornjo Klevevško jamo.
Vhod v Zgornjo Klevevško jamo je v ostenju Grajskega griča. Jamo sestavlja en glavni rov, ki je dolg 209 m. Rov sestavljajo gladke stene, ki spominjajo na nekdanji vodni rov. Tla pa so zapolnjena s sedimenti. Jama je bila v času našega obiska zelo vlažna, zato je bila prava drsalnica. Puzali smo se po mokrih, vlažnih tleh, gazili po vodi in blatu, se vzpenjali po skalah predvsem pa uživali.
Po slabi uri raziskovanja Zgornje Klevevške jame smo se odpravili proti vhodu v Spodnjo Klevevško jamo, katere vhod se nahaja ob vznožju Grajskega griča. Dolžina jame je 318 m. Iz vhodnega rova priteka mrzla voda temperature 16 stopinj celzija. Zato je potrebno za nadaljevanje obiska jame prečiti mrzlo vodo globine do pasu, ki se konča s muljno pregrado, ki zadržuje toplo vodo temperature 23 stopinj celzija.
Mrzli vodi je sledilo olajšanje, saj smo lahko uživali v topli vodi. Čas je minil kot bi trenil, saj smo si pripovedovali zanimive izkušnje, doživetja, ki so se nam dogajali tekom leta.
Po ogrevanju smo se odpravili nazaj proti vhodu v jami, prečili smo mrzlo vodo. Zelo pogumno smo zaplavali v njo, saj smo vedeli, da nas kasneje čaka spet topla voda, ki se nahaja na izhodiščni točki.
Z veseljem smo poskakali v vodo temperature 23 stopinj, umili jamarske kombinezone in se prepustili blagodejnim učinkom tega mineralnega vrelca. Po ležanju v vodi je sledilo mukotrpno oblačenje, saj je bila zunanja temperatura malo nad ničlo. To nam ni bilo težko, saj smo bili vsi zelo veseli in srečni, da smo lahko doživeli to jamarsko izkušnjo.
Temu je sledil odhod proti avtu in okrepčilo, saj smo dan zaključili s slastno pico. To pa še ni bilo vse. Po kosilu smo se odpravili proti avtom, da bi se odpravili domov, vendar je bil potreben še krst kot se spodobi za vse tiste, ki so bili prvič v jami. Naš predsednik Maks je imel svoj govor, pozabil na jamarski štrik, se znajdel s karabini in krst se je začel.
Vsak si je zbral svojega jamarskega krstitelja, ki ga je lahko »parkrat« po riti. Druženje smo zaključili v veselem vzdušju ter se opravili proti avtomobilom. Vznemirjeni, veseli, polni energije smo našo izkušnjo delili s svojimi domačimi ter pripovedovali o trenutkih, ki so se nam zgodili v Klevevških jamah.
Zapisal: Matevž Menih ; Foto: Vesna, Gregi in Matevž

Po drobtinicah

Slovenščina | English
Teden med 5. in 9. februarjem

Naslov je takšen, ker se mi zdi, da se trenutno premikamo po drobtinicah in vse lahko strneš v en teden.
V torek sva s študentko obiskala Mornovo zijalko, o kateri dekle piše diplomsko nalogo. Dobila sva se zvečer v soteski, kjer se odpira vhod v jamo. Do jame vodi pot, ki pa ni v preveč dobrem stanju. Snega ni bilo preveliko, tako, da sva lahko kmalu prišla v vhodno dvorano Mornove zijalke. Tam naju je pričakalo ogromno steklenic. Po celi dvorani je ležala glaževina. Žalostno sem razmišljal, kakšna borba je potrebna, da se zaščiti jama. Ta jama, ki je arheološko pomembna in v kateri so naši predniki iskali zavetje, sedaj služi za veseljačenje in razbijanje. Nobenega spoštovanja.
Po sprehodu sva med skalami še našla kondom, kar je dalo vedeti, da je bila tu prava veselica. Pri kondomu jim ne moreš niti zameriti, je bila pač sila narave toliko večja od razuma. Ko so se strasti umirile, bi pa lahko smeti le odnesli s sabo. Mogoče pa to nakazuje, da v okolici Šoštanja živijo jamski divjaki, primitivno zaostali enaki tistim iz časov prvih prebivalcev Mornove zijalke. Manjka še samo Ameriška snemalna ekipa, ki bi iz tega naredila poučni šov za bednike v kavču, ki bi to gledali. Nato pa še truma turistov iz azijskega konca, ki bi hodili poslušati zgodbo, ki bi bila izmišljena. Prava zgodba o naših prednikih, ki so spoštovali naravo, katera jim je dajala zavetje v teh votlinah, pa bi tonila v pozabo samo zaradi sodobnih bednikov, ki nimajo niti malo odnosa do narave, ki jih redi in omogoča, da živijo. Za konec sem se spomnil tudi stavka od Luke, ki ga je prenesel od svoje prijateljice: »Vedno, ko greš ven, imej dve vreči: eno za zaklade, drugo za smeti«.
V sredo sva s Filipom kljub temu, da je zapadlo veliko snega, odšla v Dihalnik Keramika. Tam se tudi premikamo po drobtinicah. Predzadnja akcija je bila napol uspešna, kaj kmalu so se začele težave z opremo. Tako smo spekli samo piščančje bedre in za eno boršo materiala potegnili ven. Sedaj sva bila odločena, da bo šlo. Jaz sem že zjutraj gledal snežinke in bil prepričan, da bo tudi ta akcija šla po snegu. Grega mi je sicer napisal, da jama ne bo nikamor ušla, kar ima prav, ampak želja po napredovanju je bila večja.
Tako sva s Filipom zagrizla v sneg. Pred luknjo sem se spomnil, da sem pozabil doma nekaj stvari. Hitro v avto in ko sem se vrnil, je že gorel ogenj. Hitro sva se lotila širjenja ožine. Že na začetku spet problemi z opremo. Sem rekel, da je to je že sedaj malo paranormalno, da nas toliko heca. Ampak potem, ko sem že skoraj obupal in mi je Filip dajal spodbudne besede, sem zlezel še enkrat notri in je šlo. Nato sva napraskala za eno boršo kamenja in sem rekel, da kar zaključiva, da ne pokvariva dobrega dela. Itak pa je mraz pritiskal v kosti, da ni bilo prijetno predolgo vztrajati. Sva pa videla, da je lepo predihano, vse je lepo kopno. Na začetku rova je zaradi stopljenega snega nastala prava blatna kopel, v kateri si se umazal, kot mali prasec.
V četrtek sta se pa Gregi in Simon odpravila v Škadavnico. Zraven se jima je pridružil fotograf Uroš s hčerko. Simon je odšel do poligona in treniral opremljanje. Gregi je odšel pa slikati. Simon se je vmes zaštrikal s prekratko in posledično preveč napeto zanko. Sedaj bo znal, to se grem staviti, takšne neprijetnosti so najboljši učitelj. Potem je zabil še dva svedrovca.
Za konec tedna v petek je Filip šel pogledati novo jamo, ki mu je pokazal prijatelj Martin. Pravi, da se vidi 5 metrov brezna, čemur sledi ovinek. Vse okoli je kopno. Sedaj je radovednost tu in komaj čakamo, da gremo pogledati, kakšne skrivnosti skriva ta nova jama. Poimenovala sta jo Pr'moževa jama.
Toliko po drobtinicah o tednu, ki je za nami.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi, Filip in Špela

Prepad v jamah

Slovenščina | English
31.01.2018, sreda
Za ta večer sva se z Žigom trudila, da bi vse pripravila za uspešno akcijo v Dihalniku Keramika. Trudila sva se, ker smo imeli prejšnjo sredo smolo z opremo. Tako da smo še vedno na istem mestu. Zato sva se sedaj trudila, da bi ta večer vse delovalo kot mora. Ko je prišel Simon in ko smo začeli nositi stvari v avto, sem opazil, da mi manjka bela borša, v kateri so svedri, macola itd… Lea je odšla v Ljubljano in ker je nisem dal ven, je odpeljala vse daleč stran od nas. Super, ves trud se je prestavil na drug dan, ko bo akcija v Dihalniku Keramika - upam, da kmalu in brez zapletov. Tako smo na hitro spremenili plan in odšli v jamo z imenom Prepad v jamah.
Jamo je že opisoval Egon Pretner in leži tik ob cesti za Dobrovlje iz Letuša. Zaradi svojega vhoda, ki leži ob cesti, so jo ljudje zatrpali s smetmi. Jamo se je kasneje s pomočjo Zavoda za varstvo narave iz Celja, Jamarskega kluba Prebold in Topolšica očistilo. Popravile so se koordinate, le načrt še ni bil čisto skladen, saj je bil narisan v dveh delih. To smo se že menili od čistilne naprej, da bi lahko jamo ponovno izmerili in dopolnili načrt. Sedaj, ker je v vodo padla akcija v Dihalniku Keramika, smo odšli v Prepad v jamah. Ker med kopanjem Dihalnika Keramika vedno nekaj pečemo, se tudi tokrat nismo želeli odpovedati žaru, čeprav gremo na drugo lokacijo.
Tako smo se začeli vzpenjati po vijugasti cesti iz Letuša do jame. Med ko smo se oblačili, sta se pripeljala še Goran in Tina, ki sta prevzela peko čevapčičev. Simon je potreniral opremljanje in opremil 9-metrsko vhodno brezno. Vhod je občina zagradila z leseno ograjo, da se vsaj malo zavaruje ta kraški objekt. Po 9-metrskem breznu zlezeš v podor. Tam sva z Žigom zlezla v drugi krak podora, kjer je bila mala kamrica. Simon pa je čakal v večji dvorani in občudoval živalske kosti, ki so ležale po celi jami. Od tam naprej je meril Simon, Žiga pa je poskusil zlesti v ozek rov na koncu te dvoranice.
Kmalu se je vrnil in rekel, da rov se nadaljuje, ampak ni niti čelada na koncu šla naprej, zato je prišel nazaj. Malo pred tistim rovom, v katerega se je tlačil Žiga, je na tleh luknja, v katero zlezeš proti trenutnemu dnu jame. Zlezeš v podor, ki se kmalu odpre v malo kamrico, ki se nadaljuje pod dvorano in kasneje imaš 4-metrsko brezno. Ko prideš na dno brezna, imaš malo kamrico, ki je zelo lepo oblita s sigo. Kamrica se dvigne v mali kamin, ki se poveže z breznom, v katerega smo šli, da smo prišli do te spodnje kamrice. Na dnu je še en rov, ki je preozek za človeka. Tu smo končali in se vrnili zaskrbljeni, kaj je z večerjo, kajti mislili smo, da bomo izmerili malo jamo s poligonom kakšnih 30 metrov, ampak namerili smo 81 metrov poligona.
Zunaj so se čevapčiči že ohladili in Goran je že mislili iti domov, ko je slišal, da se vračamo je pa le počakal na informacije. Čevapčiči so bili odlični. Med prežvekovanjem smo še malo debatirali, ampak mraz je bil tisti, ki nas je spravil v pogon in domov. Na akciji smo bili: Goran, Tina, Simon, Žiga in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus