23. oktober 2019

Končno našli Jamo dveh majzlov



20.10.2019, nedelja
Čeprav smo sprva na to nedeljo planirali kopanje v Dihalniku Keramika, smo zaradi pomanjkanja opreme opustili to idejo. Da pa ne bi na tako lep dan sedeli doma, sva z Leo krenila proti vrhu Loma. Tam namreč iščemo in pregledujemo že registrirane jame, jih dopolnjujemo in popravljamo koordinate. Zataknilo pa se nam je pri Jami dveh majzlov. Prvič jo je iskal Simon po koordinatah, ampak brez uspeha. Potem sva dvakrat sledila opisu dostopa, pregledala vse stene in okolico nad Mornovo zijalko in našla sva le 6 metrov dolg skozenjc. Tudi sam sem šel pogledat, če mogoče nisva zgrešila kakšen kucelj, kjer bi bila lahko jama. Z Leo sva se tudi enkrat že lotila iskanja Jame dveh majzlov, ampak sva prej našla Jamo tolažbe in Tilnov meander in tako opustila iskanje.
Prav ožina
Druga ožina
Sedaj pa, ko smo res podrobno prečesavali teren, sem imel upanje, da jo z Leo najdeva. Tokrat sva šla po cesti skoraj do vrha Loma (ki mu pravijo Lomek) in zavila v gozd. Na poti sva naletela na pisano paleto bolj ali manj užitnih gob. Nekaj rdečih mušnic se je samovšečno nastavljalo soncu sredi travnika. Kulinarični nos pa naju je gnal dalje do črnih trobent, ki so se skrivale v bukovem gozdu. Te gobe imajo veliko sinonimov. Eden zanimivejših je »mrtvaška« trobenta. Pa ne zaradi posledic uživanja – gre namreč za odlično, užitno gobo. Verjetno je dobila takšno ime zaradi črne barve. Drug sinonim pa je »tartuf za reveže«, kar prav tako pove nekaj o okusnosti gobe.
Tretja ožina
Po zadovoljitvi gobarskega duha naju je začel priganjati jamarski duh. Jaz sem šel do položnega terena, ki sva ga s Simonom nazadnje izpustila med iskanjem Jame dveh majzlov. Lea je izginila nekam nižje v gozd. Ko sem vse prehodil, sem se usedel in se sprijaznil, da jame ne bomo našli in da so jo mogoče zasuli. Če me ne bi Lea prehitela z vzklikom »našla!«, bi jo verjetno začel preganjati s tistega koščka gozda, kjer se nama je s Simonom zdelo, da tam pa res ne more biti jama. Prevzet od nervoznega veselja sem komaj našel nahrbtnike in odhitel proti Lei. In tam je bila, Jama dveh majzlov, ki smo jo tako dolgo iskali. Potrebno se je bilo postaviti v kožo zapisnikarja in gledati na teren z njegovimi očmi v tistem času.
Nova jama čaka
Poklical sem Simona, ki se je z gasilsko hitrostjo pripeljal na vrh Loma. Lea je odšla domov, midva pa sva šla preveriti notranjost. Jamo so registrirali leta 1991 in lego določili po vojaški specialki, kar je bila posledica odklona lege jame za 100 metrov. Dostop je bil napisan površno in manjkale so podrobnosti, ki nam bi olajšale iskanje. Ampak sedaj smo jo našli in že sva se spuščala v 4-metrsko vhodno brezno, ki naju je pripeljalo v večji prostor, od koder sva se spustila čez ožino v brezno. Ta ožina je bila še dokaj normalna. Druga je bila dosti bolj kritična. Meni je le s težavo uspelo se zriniti dol. Simon za mano je rajši odnehal, ko se je spomnil na pomoč gravitacije, ki ti v takih primerih olajša pot navzdol, nazaj gor pa je cel hudič. Spodaj sem nato zlezel v manjšo kamrico. Nato sem se vrnil pod ožino in zlezel v drugi rov. Spodaj nižje je bila zopet ožina, zavita in še hujša kot tista zgoraj. Ugotovil sem, kako se naj zložim in že sem se tiščal skozi. Ko mi je uspelo, da še samo malo in bi bil v spodnji kamri, sem dobil preblisk. Bolje, da se vrnem, dokler sem še v ožini pravilno zvit. Ker če mi zašteka na poti nazaj, Simon ne pride do mene. Pol ure sem potreboval, da sem se vrnil nazaj v razširitev, kjer sem malo zadihal in bil vesel svoje prave odločitve. Potem sem zarinil ožino nad mano in ni šlo. Simon me vleče, ampak prej bi zlomil moj prsni koš kot pa me potegnil čez. Poskusim še enkrat in nič. Potem sem slekel debel pulover, poskusim še enkrat in uspelo je. Ves sem bil kuhan od teh ožin, zato sva se vrnila do avta in se odpeljala do nove jame v Ravnah, kjer pa bo treba odstraniti manjši buhtelj in jama bo šla naprej.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea in Maks Jamski

15. oktober 2019

Uspešno raziskovanje v naših planinah



07-08.10.2019, ponedeljek in torek.
Jamarski vikend smo nekateri pričeli že v petek, ko smo v Šmarju pri Jelšah, kot vsako leto odšli v vrtec, kjer smo predstavili otrokom delovanje jamarske dejavnosti in Jamarske reševalne službe. Letos so se vrtčevskim otrokom pridružili še učenci do tretjega razreda. Zato je bilo priročno, da si je lahko Tilen vzel dopust v šoli, da je pomagal kot prikaz, kako je opremljen pravi jamar.
Po napornem obhodu otrok smo se okrepčali z odličnim kosilom. Nato smo se ustavili še v Celju, kjer smo nakupili vse potrebno za sobotni Podlasičji klubski piknik.
V soboto je tako sledil tradicionalni ŠJKPT jesenski piknik. Zjutraj je kazalo, da bo vreme mrzlo in pusto, ampak se je tekom dneva razvilo v toplo, sončno jesensko soboto. Če je hotelo zazebsti, smo odigrali partijo odbojke. Po kosilu pa nam je popestrila piknik Jerica, ki nas je popeljala v Mehiko. Z odlično prezentacijo smo na hitro doživeli njeno 16-dnevno bivanje v jami. Se načudili lepotam jame, ki s svojimi velikimi dvoranami in podvodnimi kanjoni predstavlja res poseben jamarski biser, vreden obiska. Res enkratna doživetja, ki smo ga člani požirali bolj, kot prej čevapčiče.
Po koncu smo še pojedli torto, pripravljeno za našega slavljenca Zlatka, ki pa ga ni bilo. Vseeno smo razrezali torto in napolnili še zadnji prazen kotiček v želodčkih. Na samem pikniku pa je bil čas, da smo splanirali še odhod v planine v ponedeljek in torek.
Tako je nedelja minila v pripravah, zgodaj v ponedeljek pa smo že se peljali proti planini Podvežak. Najprej smo se načudili kopaču, ki nam je skopal cesto za napredovanje. Malega znaka, da je cesta zaprta, nismo videli. Potem smo v pospešene jutranje obrate spravili voznika tovornjaka, ki se nam je moral umakniti, ko smo obračali nazaj. Tako smo po drugi stranski cesti obvozili delovišče in šli proti našemu cilju. Ker smo nekaj konzerv hrane pustili na Korošici in tudi za spanje smo računali že na bivak, so bili naši nahrbtniki občutno lažji. Na naši poti so se megle valjale levo in desno. Razgleda ni bilo in tudi prehude vročine ne. Sopihali smo počasi gor in dol čez kuclje.
Če ne bi bilo megle, bi se nam odprl tisti lep pogled na ravnino Korošice, tako pa smo videli samo koščke ravnine, kar nam je dalo vedeti, da smo že res zelo blizu. Pri Kocbekovem domu smo razpakirali odvečno opremo. Iskat smo šli konzerve v upanju, da se jih ni lotil kakšen svizec. Simon je skuhal odlično kosilo. Med mešanjem konzerve, da se ne bi prežgala, pa se je tudi megla razredčila in sončni žarki so se prebili do nas. Ko smo zbasali v sebe hrano, smo odšli proti Petkovim njivam, ki so pol ure hoje nižje od Korošice.
. Namen smo imeli, da gremo izmeriti najdeno nadaljevanje v Zijalki na Petkovih njivah in še dobro pregledati jamo, saj nam je na taboru zmanjkalo časa. Ker je meglo razpihalo, smo se lahko pasli z očmi po temnih luknjah, ki se vidijo v daljavah in radovednim jamarjem burijo domišljijo ali je jama ali ne.
Vstopili smo v jamo in se vhodnem delu opremili. Simon je že kar na začetku pregledal en rov, ki se na koncu zapre. Potem smo zlezli skozi prehod Božje previdnosti. To je prehod, kjer se nam je odprla jama. Za tem prehodom pridemo v Podlasičji nos, kjer sva z Alenko odložila instrumente in končala z meritvami. Žiga in Gregi sta bila določena za izvidnika in odšla sta naprej. Midva s Simonom pa sva počasi sledila in merila jamo. Počasi sva napredovala po glavnem rovu, ki ima veliko malih kaminov, kjer videti priteka še vedno voda iz površja.
Potem sva prišla do dela, ki smo ga poimenovali Netopirjeva avtocesta. Namreč iz dvorane višje je črta netopirjevih iztrebkov in se nadaljuje celi čas do glavnega rova do tega obvoza. Tu je namreč en obvoz iz glavnega rova in nato se pride pod dvorano, ki smo jo poimenovali Dvorana kamnitega stebra. Dvorana se nadaljuje pravokotno nad glavnim rovom in je tudi posledica, da je zasula nadaljevanje.
Na začetku dvorane je čutiti dober prepih, ki izginja v podornem kamenju. Ko splezaš na vrh dvorane, ni videti nikjer nadaljevanja, vse se zapre. Zopet je tu več kaminov, ki se dvigujejo in nato slepo končajo. Med merjenjem dvorane pa sta izvidnika kopala in prekopala pot še v eno dvorano, ki je manjša od te. Pot do tja je ozka in treba je plaziti po trebuhu. Simon se je jezil, da sta kopala le na svoje mere, da bi bilo dobro razmišljati tudi o naju. Dvorana na koncu je zelo lepa, cela se sveti, saj so stene obložene z jamskimi bakterijami, ki se srebrno svetlikajo. Zato smo jo poimenovali Svetleča dvorana.
Nadaljevanja nismo našli, verjetno je kje zasuto in bilo bi potrebno kopati. Potem smo se vrnili v Podlasičji nos, kjer sva izpustila še en stranski rov. Najprej je rov zelo ozek, potem se razširi na dokaj prehodne širine. Je pa en lepših delov v tej jami. Ves rov je obdan z belimi karfijolami. Zato smo ga tudi poimenovali Rov belih karfijol. Na koncu pa kamen preseka rov in onemogoči nadaljevanje. Po pregledu jame smo bili zelo zadovoljni, saj smo iz 33 metrov jame podaljšali na 194 metrov. En lepših raziskovalnih dosežkov tega leta.
Potem smo bežali pred temno meglo, ki se nam je kotalila za hrbtom. Ni bila ne bela in ne črna, ampak siva in hitro se nam je približevala. Bila je prava scena za zelo dobro grozljivko. Malo pred Kocbekovim domom pa nas je dobila. Rahlo je vmes prineslo sneg in malo dežja. Zunaj smo še malo posedeli na klopi, ampak smo se hitro umaknili v zimski bivak. Tam se je pričelo kuhanje čaja, konzerv itd.. Ko smo že pili šesti lonec čaja, smo bili že prav prijetne volje, da smo skriti pred ledenim vetrom, ki je divjal zunaj.
Noč smo dokaj dobro preživeli, ni bilo prehudega mraza. Zbudili smo se v sončni torkov dan brez oblačka. Pospravili smo preostale konzerve na svoje mesto in odšli proti Presedljaju. Na začetku poti za Lučki dedec smo v borovce zmetali odvečno opremo. Najprej smo odšli do Brezna ob Plaži in Brezna Plaža. Pogledali smo si vhode in potem smo se razkropili po terenu. Simon je našel nekaj zanimivega, zato smo bili vsi takoj pri njem. Gre za ozek vhod, ki se razširi v dvorano, približno 40 metrov brezna, je poročal Žiga, ki je šel pogledati v jamo. Na vhodu so oznake, kar pomeni da so jo že našli Belgijci, ki so imeli tabore pred leti tu in vse jame pred vhodom popisali s čudnimi oznakami.
Ker tudi nismo bili prepričani, ali gre za mogoče Letuško brezno na Dedcu, smo jo pustili za raziskovanje naslednje dni. Doma smo ugotovili, da gre za še neregistrirano jamo in že komaj čakamo, da potisnemo nos v njo. Potem smo šli malo nižje, kjer smo zopet naleteli na brezno z oznakami. Najprej sem se spustil v njo jaz in videl, da se brezno nadaljuje. Počakal sem Gregija, ki mi je prihajal na pomoč za merjenje. Potem sva poklicala Simona, da je bil izvidnik. Gre za zanimivo brezno, ki ga sestavlja kar nekaj prelomov, ki so vidni tudi že na površju. V sami jami smo izmerili 87 metrov in 26 metrov globine.
Z Gregijem nisva imela občutka, da sva v jami 2 uri, to je povedal Žiga, ki je med tem pregledal del pobočja nad tem breznom do sklanega roba. Našel ni nič jami podobnega. To brezno smo poimenovali Brezno za boglonaj po radodarno podarjenem breznu, ki so ga nam pustili prvopristopniki, ki so pisali na stene oznake. Potem smo se vrnili na pot, si skuhali juho in odšli proti Deski. Tisti vzpon smo malo prekleli in že smo bili na vrhu in potem samo še do avtov in v dolino na pico. Tako smo zaključili uspešen obisk naših planin in že nas vleče zopet tja gor.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski