18 november 2019

En delček vodne poti reke Ljubljanice

Ta jesenska melanholija nestanovitnega vremena nas zadržuje predvsem po razmeroma suhih jamah ter nenazadnje tudi po domovih. Pozabljamo pa na lepote »na površju«. Pa smo si rekli, da pojdemo za konec leta še malo »po svetu«. In tako se je v nedeljo zbrala druščina jamarjev in podpornikov Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica. Odšli smo na krajši izlet na rob Ljubljanskega barja.
Najprej smo obiskali Tehniški muzej v Bistri. Muzej slovi po izjemni zbirki različnih naprav, prevoznih sredstev, orodij, obrti … Tja se je potrebno odpraviti večkrat, da si dodobra ogledaš vse, kar ponuja muzej.
Naš obisk pa je bil namenjen ogledu vodene razstave Človek na luni. Vodnik Blaž, sicer gledališki igralec, nam je na prijeten in zabaven način osvetlil dogajanje znamenite vesoljske tekme v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ki se je končala s pristankom prvega človek na Luni. Izvedeli smo, da smo Slovenci imeli zelo pomemben um, inženirja, ki je pomembno vplival na temeljno vedenje vseh, ki so sodelovali pri tem znamenitem poletu. To je bil Herman Potočnik Noordung. Pa tudi zakaj je Rusom le malo zmanjkalo, da bi prvi pristali na Luni.
Če povzamem naše ugotovitve, ki so tudi posledica urjenja astronavtov in kozmonavta v naših jamah v preteklih mesecih. Z astronavti lahko najdemo veliko stičišč. Ključno pa je predvsem tisto, da za odkrivanje novega sveta ni potrebno iti milijone kilometrov stran. Ta novi svet leži pod našimi nogami. Le odkriti je potrebno pravi vhod, ga raziskati in varovati za bodoče rodove. Ni nenavadno to, da so se ravno v času prvega pristanka na Luni začele pojavljati prve naravovarstvene organizacije.
Po ogledu Bistre nas je pot vodila po robu Krimskega hribovja do Podpeči. Ogledali smo si Podpeško jezero, ki je tudi brezno in ponor bližnjih kraških izvirov. Jezerska kotanja ima dva lijaka. Severni sega do globine vsaj 51 m. Nizek skalnat prag loči jezero od Ljubljanskega barja.
Nad jezerom je znamenita pohodniška in razgledna točka hrib s cerkvijo sv. Ane, ki ponuja pogled na celotno Ljubljansko barje. Vendar smo se zaradi kratkega dneva raje odločili, da gremo dalje. Proti domu smo se ustavili še v Črni vasi pri cerkvi sv. Mihaela, Plečnikovi umetnini na Barju. Cerkev ima precej revolucionarnih in praktičnih postavitev. Cerkev stoji na kar 350 pilotih in ima ločen zvonik od cerkvene ladje. Plečnikov podpis pa stavbi daje kombinacija uporabe opeke in kamna. Zgrajena je iz podpeškega apnenca in okoliškega lesa.
Podpeški apnenec je jurske starosti, črne barve z značilnimi belimi lisami – litiotidnimi školjkami. Tudi mimo kamnoloma v Podpeči smo se peljali, a se je za ogled potrebno najaviti. Kljub temu lahko v okolici opazujemo številne izdanke. Lomljenje tukajšnjega kamna sega že v čas Rimljanov, ki so bloke tovorili po Ljubljanici. Tako smo spoznali le en delček poti reke Ljubljanice, ki skrivnostno ponika v podzemlje ter se znova vrača na površje na mnogoterih lokacijah.
Zapisala: Alenka; Foto: Lea, Alenka

Ni komentarjev:

Objavite komentar