27.10.2019, nedelja
Na vsakoletnem pohodu v spomin Rajka Bračiča je bilo tako vroče, da smo dobili idejo, da moramo nemudoma čimprej, dokler je še sonce in suho, pogledat v Sodnek, da ne bo prepozno in nam bi dež že dvignil nivo vode. Gre namreč za izvirno jamo v Nazarjah, natančneje v Žlaboru. V njej smo od leta 2017 opravili 4 delovne akcije, prvič pa smo si jo ogledali leta 2015. Raziskovanje otežuje dejstvo, da gre za močan izvir in že manjše deževje spremeni vodostaj ter nam onemogoči raziskave. To poletje je bilo posebej muhasto in nikakor nismo mogli najti primernega časa za obisk Sodneka.
Tako smo se na zadnjo septembrsko nedeljo hitro nabrali Žiga, Filip in jaz. Najprej sva bila pred jamo Filip in jaz. Odnesel sem stvari v jamo in se spominjal, kako ozko je do ožine, kjer smo se nazadnje ustavili. Potem sva s Filipom, oblečena v neopren, pogumno zagrizla v ožino. Čeprav sva čepela do pasu v mrzli vodi, naju ta ni motila, samo neoprenske nogavice sva pogrešala. Delo nama je šlo dobro od rok, čeprav gre zelo počasi, saj moraš biti zelo pazljiv, kajti če pade kaj v vodo, se lahko hitro posloviš od opreme ali orodja. Namreč gre za ozko razpoko, ki je do polovice zalita z vodo. Po 2 urah čepenja v vodi sva odšla malo ven se pogret, saj nog nisva več čutila. Potem se je pripeljal Žiga, ki me je zamenjal v jami. Tako sta šla v jamo Filip in Žiga in odmaknila še en kamen. Med tem smo dobili obisk soseda Vanča z vnuki. Poprašal so za napredovanjem, fanta pa sta radovedno kukala v skrivnostno jamo. Ko zrasteta, bosta imela priložnost, da jo skupaj obiščemo. Med tem je prišel Žiga iz jame in sem ga zamenjal. Ko sem prilezel do delovišča, je Filip gledal v rov in rekel, da bo poskusil iti naprej. Pritisnil se je v razpoko, tako da je iz vode gledala samo glava in uspelo se mu je stlačiti mimo buhtlja, ki je meni oviral nadaljevanje. Zaklical sem Žigu, da smo skozi, naj pride hitro v jamo. Spustil sem ga naprej in že je sledil Filipu. Za tem ozkim buhtljem se odpre prostoren rov, ki se nato razširi v kamrico. Filip je odšel do konca, kjer se pa strop spusti in potrebno bi bilo zopet večati rov za napredovanje. Med tem pa je Žiga v kamrici zagledal kamin nad sabo. In ugotovil, da gre proti površju. Tako sem šel ven iz jame in iskal morebitno odprtino na površju vzpetine nad jamo, med tem pa je Žiga kričal v luknjo. Ko sem ga zaslišal, je zgledalo kot iz kakšnega groznega filma iz 2. svetovne vojne, kjer še nekdo od množičnih pobojev živi pod zemljo in kriči od vsega hudega. Odmaknil sem nekaj kamnov in že sem videl v jamo!
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Solar
Čestitam in se priporočam za naslednji preboj. srečno in lp, Rajko
OdgovoriIzbriši