15. marec 2016

Dan civilne zaščite - Brdo pri Kranju

V torek, 1. marca, je potekala v kongresnem centru v Brdu pri Kranju osrednja prireditev ob dnevu Civilne zaščite. Podeljevala so se priznanja za delo na področju zaščite in reševanja. Priznanja so prejeli štirje predstavniki Jamarske reševalne službe. Eden od teh je Slavko Hostnik, ki je dobil Bronasto priznanje, za kar mu čestitamo.

Maks Jamski

Trbiška zijalka ali Zgornja Trbiška zijalka

V soboto, 27.2.2016, smo zavili v Trbiško zijalko. Želeli smo si privoščiti jamo, v kateri še nihče od nas ni bil notri, da ni pretežka in seveda blizu. Ko smo z Rokom delali v Dihalniku Keramika, sva premlevala možnosti, kam bi se dalo iti. Predlagal je kar nekaj jam, ampak nato sem se odločil za Trbiško zijalko.Že dolgo me je mikalo iti v to jamo, ampak se je čakalo na pravi čas in pravo ekipo. V soboto, ko smo se pripeljali do križišča, sem bil malo zmeden, nisem vedel, kam naj zavijem. Po SOS telefonskem klicu smo se že peljali v hrib do kmetije Pečovnik, kjer so ključi. Jamo smo hitro našli. Ker je jama zelo velika in ima kar nekaj rovov, smo imeli možnost se lotiti raziskovanja po jami. Najprej smo sledili poti navzdol, kot smo jamarji navajeni. Z nami sta bila dva tečajnika, Sara in Vinko. Vinko na ta način premaguje klavstrofobijo in mu je puzanje skozi podorno kamenje šlo več kot odlično. Seveda ni bilo veliko ožin, samo ozki prehodi, ki so se odpirali v prelepo zasigane dvorane. Po pregledu spodnjega dela smo šli v zgornjo etažo. Tam smo šli skozi rov, ki so ga odkopali jamarji iz Velenja. Vinko ni imel hudih težav in je pogumno smuknil mimo. Zelo ponosno sem ga opazoval, kako se je spremenil po prvem obisku jame. Za tem ozkim rovom smo prišli v podor, kjer smo po kačje preplezali kamnite bloke in šli naprej. Sara je ostala zadaj, je rekla, da še nima utrjenih kolen in da niso navajena na take udarce, kot jih zadane trd kamen. Po končanem ogledu tega dela smo se okrepčali z izvrstnim štrudlom, ki nam ga je poslala Valerija. Potem smo splezali iz zgornje etaže, šli še v manjši krožni rov in ogled zaključili. Ko smo prispeli pred vhod v jamo, je nežno snežilo. Hitro smo skočili do avta in se preoblekli v sveža topla oblačila. Potem še na pico, o kateri sem sanjal že prejšnji večer, ko smo merili v Sevškovi rupi. Lepo smo si umirili dušo v občudovanju lepote narave. Ker smo imeli vsi za sabo slabo prespano noč, smo bili tudi prijetno utrujeni in je bil spanec sladkejši. Jamarili smo: Lea Pavrič, Žiga Solar, Vinko Kaučič, Sara Markon in jaz.

Maks Jamski

Sevškova rupa ali Ravbarjevo brezno

26.2.2016, petek. Ker so šolske počitnice za Filipa in Žiga, smo rekli, da gremo v jamo. Izbrali smo Sevškovo rupo. Z JK Črni galeb Prebold smo se odločili, da bomo jamo to leto počasi izmerili še enkrat, ker želimo dobiti računalniško obdelani načrt z vsemi deli, ki sedaj manjkajo na načrtu. Preboldčanov ni bilo na akciji, ker je Andrej praznoval svoj 30-letni obstoj na tej zemlji. Je obljubil, da se ne bo polenil in zredil, mu pa iz srca čestitamo še vsi ostali jamarji.
Ja, da se vrnem nazaj na jamo. Jaz sem bil v tej jami že velikokrat, ampak nikoli nisem rinil v ožino, ki je na koncu dvorane v meandru. Govori se, da je tam še zadnji vprašaj v jami. To je velik kamin. Ožina je po pripovedih jamarjev iz Prebolda, ki so prvi prišli na dno jame, zelo zoprna. Roka je Frenk vlekel za roke čez, Srečka so pa nabijali skozi, takšne zgodbe slišiš in seveda marsikoga je odvrnilo, da bi pogledal skozi. Ampak jaz sem imel željo že dolgo in sedaj, ko smo merili jamo, je bilo nujno, da se zbašemo skozi, saj je zadaj še lep kos jame. Da ne bom preveč ovinkaril, zbasat sem se moral samo jaz skozi.
Žiga je smuknil s polno jamarsko opremo skozi, Filip pa tudi ni imel večjih problemov. Merjenje je bilo kar mučno, saj je bilo polno blata po stenah, merilnih kompletih, zvezku itd. Ta del je zelo lepo zasigan s kapniki, zavesami... zelo lepo. Všeč mi je bilo, da sem videl nov košček jame po toliko obiskih. Splezal sem tudi v kamin, kolikor se je dalo. Čuti se sveži zrak in sklenili smo, da ga bomo v bližnji prihodnosti preplezali. Lepo smo napredovali z merjenjem skozi meander v dvorano. Z Žigom sva že bila v dvorani, ko je Filip zakričal, da mu je nekaj vrglo kepo blata v ramo in da ni nikogar zadaj. Hitro sem ugotovil, kaj se dogaja. Medtem, ko sva se basala skozi ožino, je Žiga vrgel v strop tri velike kepe blata, od katerih se je ena kasneje odtrgala in padla na Filipa ter ga na smrt prestrašila. Med merjenjem po blatni strmini je Žiga, ki je bil točka, dobro zagazil v blato in je z muko izkopal ven svoj škorenj. Zato smo sklenili, da imamo zadosti blata in da se bomo spravili na vrv.
Začeli smo čistit opremo. Ko smo ugotovili, da nimamo rokavic, smo se vrnili v meander. Ko sva se vrnila, smo ugotovili, da nimamo dodatne lučke, tako smo se sprehajali sem in tja, preden smo zbrali vse. Poslovili smo se še od Mumeka, ki sta ga naredila Filip in Žiga v prejšnjem obisku jame, lahko ga vidite na sliki. Pot gor je bila počasna, saj smo umazali vrv z blatom in žemarji niso delovali tako kot ponavadi. Ko smo prišli pred avto, smo opazili, da je ura že 00:10 (v jamo smo šli ob 18:00). Malo nas je presenetilo, imeli smo plan biti malo manj časa notri. Ampak dobra volja, blato in merjenje nas je zadržalo v jami malo dalj časa, kot smo planirali. Ko smo zlagali opremo, smo videli, da smo pred vhodom pozabili gortno in karabin. To pozabljanje nas je spremljalo že od četrtka, ko je Žiga pozabil škornje na parkirišču, kjer puščamo avte, ko gremo v Dihalnik Keramiko. Uspešna zabavna akcija, ki jo kmalu ponovimo.


Maks Jamski

12. akcija v Dihalniku Keramika

V četrtek 25.2.2016 smo se zbrali Žiga, Rok in jaz. Lotili smo se kopanja meandra. Na prejšnji akciji smo lepo skopali proti meandru, tako da smo lahko sedaj delali zelo udobno. Meander se obrača v smer 233 stopinj. Delo je potekalo v že utečeni rutini: najprej se je odstranil material, ki smo ga pustili na prejšnji akciji, medtem je Žiga zakuril ogenj in nato je sledila priprava novega materiala in po centimetrih naprej.
Spet smo ven znosili kup kamenja in zemlje. Pripravili smo mero, s katero bomo kopali v meander v prihodnje. Ko je bila ura 20:20 je Rok odhitel domov k puncam in ostala sva sama. Ker sva imela zagona, sva še po tleh skopala vso zemljo in jo zvlekla na površje. Ko je bila ura 21:00, sva še midva zaključila akcijo. Na poti do avta sva si še ogledala na cesti, kaj naredi tovornjak, poln lesa, če povozi miška Stuarta. Bogi Stuart. Koplje se še naslednjič.


Maks Jamski