29. september 2017

11. Balkanski jamarski kamp Leonidio, Grčija





Konec avgusta smo jamarji iz večine štajerskih klubov in Albert odpravili v daljno Grčijo. Tam se je odvijal že 11. Balkanski jamarski kamp. Na tem kampu se zberemo jamarji iz vseh balkanskih držav in še dlje - pridejo tudi iz Nemčije, Poljske, ZDA, Turčije in tudi iz Libanona. Namen srečanja je, da z jamarji iz drugih držav izmenjamo izkušnje, izpopolnimo tehniko in dobimo kakšno novo idejo. Nastanjeni smo bili v prelepem idiličnem kraju Leonidio. Tam so tudi rajske plaže s turkizno modrim morjem. Bilo je tudi dobro, da si odpočijemo od veliko dela, ki ga opravimo v jamarskem svetu. Vsa mučna vprašanja od naših jam so s pristankom letala v Atenah izginila.
V Atenah smo bili tri dni in si ogledali vse znamenitosti tega mesta, ki je nekoč bilo metropola sveta. Nato smo šli na avtobus, ki nas je s 4-urno vožnjo zapeljal proti Leonidiu. Peljali smo se čez Korintski prekop in nato vijugali po cesti ob morju. Naš kamp je bil lociran ob nogometnem stadionu. Postavili smo šotore in ko smo se naslednje jutro prebudili, se je uradno pričel Balkan caving camp. Odločili smo se, da si najprej privoščimo ogled rajske peščene plaže, ki je bila oddaljena le 4 km od naših šotorov. Do tja smo kar prištopali. Bili smo prijetno presenečeni, ko nam je ustavila gospodična s terenskim vozilom in nas vseh 8 naložila. Eni smo sedeli kar zadaj na odprtem prtljažniku na vrečah koruze. Srečevali smo same prijazne ljudi, vsi so pozdravljali, dobil si vrečo fig kar tako, povsod res topel sprejem.
Drugi dan smo odšli v našo prvo jamo z imenom Dersios cave. Vhod se je nahajal na vrhu planin, do koder so nas peljali s kombijem. Po planini so se pasle ovce in koze in zgledalo je, da ližejo kamenje, da preživijo. Ker je veliko površin kmetijsko neuporabnih, so zgradili veliko sončnih elektrarn, da proizvajajo elektriko. Pred jamo so nas prišli pozdraviti pastirji in nam povedali, kje najdemo vodo, če bomo žejni. V jamo se ob zimskih in bolj deževnih dneh zliva potok, ampak sedaj je bilo vse suho in luže v jami so spremenile v zeleno brozgo, polno netopirjevih iztrebkov. Zato si moral biti zelo previden, da nisi padel v kakšen tak bazen. Jama je imela tudi veliko jamskega okrasja. Po več manjših skokih po 10 do 20 metrov smo po 2 urah prišli na globino – 80 m, kjer se je naš obisk končal. Ko smo se spuščali s hriba, smo lahko vonjali smrad zavor, kajti iz nadmorske višine 1000 m smo se spustili do Leonidia s 50 m nadmorske višine. Iz panoramske ceste pa smo lahko opazovali lep razgled na mesto Leonidio, kjer že več kot 2000 let živi isti rod in govori najstarejše še ohranjeno grško narečje. Po kosilu smo imeli še čas, da skočimo v morje in se kar tam umijemo.
Naslednji dan smo doživeli dež, ki je prvič padal po dolgem vročem poletju in namočil to suho zemljo. Tako smo preživeli dan v mirnem vzdušju brez prevelikih podvigov.
V četrtek smo se odpravili v prav posebno jamo z imenom Mana cave. To je vodna jama, skozi katero teče podzemna reka. Po njej smo hodili v neoprenih in to kar 1 km. Večina časa sega voda do pasu, na nekaterih mestih pa je bilo potrebno plavati, kar je bilo s pohodnimi čevlji pravi izziv. Ta jama je res nekaj edinstvenega in premore veliko jamskega okrasja. Tudi mnogo netopirjev se med obiskom podi nad glavo. Ker se po 4-urni hoji po vodi s 13°C telo počasi ohlaja, nam je ugajalo, da smo se vrnili na sonce, kjer smo slekli premočena oblačila, se posušili in ogreli s pomočjo sončnih žarkov.
Najbolj divji ogled jame pa je sledil v petek, v jami Propantes. To je jama, ki ima vhodno vertikalo globoko -320 metrov. Na dnu si lahko opazoval sončne žarke. Ta jama že zahteva dobro psihično in fizično vzdržljivost, zato so jo obiskali samo bolje izurjeni jamarji.
Isti dan je potekal tudi sestanek Balkanska jamarska zveza (Balkan speleo union). Tam se je dogovoril finančni plan za nadaljnjo organizacijo in določilo se je gostitelje naslednjega, 12. Balkan caving campa in to je Romunija. Nato so v večernem času sledile prezentacije, kjer se je predstavljalo razne odprave, foto galerije, kratke jamarske filmčke in drugo. Videli smo lahko prizadevno delo iz različnih držav. Tudi ob fotogaleriji, ki jo je sestavil jamarski par iz Nemčije, ki sta fotografirala jame po vsem svetu, so se cedile sline.
V soboto smo si ogledali še zadnjo jamo, Peleta sinkhole. Podobna je bila prvi jami Dersios, ampak bolj ozka. Kar dolgo časa si se prebijal po ozkem rovu, nato pa so se začela odpirati brezna. Ko si se spustil v brezno, ki je bilo globoko 60 metrov in se spustil v veliko dvorano, so jo lučke na glavi komaj osvetlile, tako velika je bila. Spustiš se na sredino dvorane, na vrvi pa smo viseli kot majhni pajki na nitki. Tam smo si oddahnili, zbrali moči in odšli ven. Ta dan je bil najbolj vroč, saj je bilo zunaj kar 42°C in jamsko okolje je bilo najbolj primerno za ohladitev, čeprav so grške jame toplejše od naših, saj imajo vse od 12 do 15°C, naše pa tudi med 2 do 8°C. Le na Krasu se pri nekaterih dvigne termometer do 12°C. Zato smo morali biti pazljivi, da se nismo oblekli preveč toplo, kajti potem bi nam lahko pošteno zakuhalo. Drugi del ekipe si je ogledal dva tradicionalna grška samostana.
Zvečer je sledilo druženje in zaključek našega enotedenskega srečanja. Najprej smo si ogledali tradicionalni grški folklorni ples, nato pa je sledil zaključni govor in zahvala vsem, ki so organizirali in prispevali k izvedbi tega čudovitega dogodka. Zatem pa ples do jutranjih ur. V nedeljo smo se odšli še posloviti od morja in si odpočili od intenzivnega tedna in obiskovanja jame. V ponedeljek smo spakirali, odšli še na ogled Leonidia, ki ga doslej pravzaprav nismo imeli časa podrobneje spoznati. Nato je prišel avtobus in smo se poslovili od tega res prisrčnega kraja s še bolj prisrčnimi ljudmi. Vrnili smo se s prijetnimi spomini, novimi izkušnjami in novimi jamarskimi vezmi, ki nam bodo koristile pri raziskovanju.
Zapisal: Maks Jamski
Video sestavil: Gregi Jelen

26. september 2017

Škocjanske jame

Slovenščina | English
23. 09. 2017, sobota
Tega dne smo se udeležili velike čistilne akcije reke Reke v Škocjanskih jamah. Dogodek so organizirali Guardians of Universe in Park Škocjanskih jam. Gre za pomemben internacionalni projekt namenjen čiščenju evropskega podzemlja. Škocjanske jame so bile izbrane kot prvo takšno območje, saj so bile zaradi svoje veličine podzemnega kanjona že leta 1986 vpisane pod Unescovo svetovno kulturno dediščino.
Že navsezgodaj smo se odpravili proti Škocjanu. Ko smo prispeli na zborno mesto, smo bili dodeljeni v prvo skupino. Ta skupina je odšla v Hankejev kanal, kjer smo pobrali vreče smeti, ki so jih tu pustili jamarji iz predhodnih čistilnih akcij. Do tja smo se najprej peljali z vzpenjačo, ki po eni strani popestri turistični ogled obiskovalcev. Prišli smo do veličastnega impresivnega vhoda v jamo, ki nas je prevzel, saj je bil marsikdo med nami prvič v tej svetovno znani slovenski jami. Spodaj pa bobneča reka, ki z vso svojo silo teče v podzemlje in svojo pot nadaljuje v temi. Najprej smo šli po turistični poti, kmalu pa smo zavili na staro italijansko pot. Nekaj časa je bila pot povsem običajna, nato pa se je nadaljevala med stenami, več deset metrov pod nami pa divja reka. Pot je bila vklesana v steno, držala so bila ponekod že malce dotrajana. Cel čas sem v mislih razmišljal, koliko truda je bilo potrebno vložiti za takšno pot.
Reka pod nami je imela zaradi nedavnega dežja višji vodostaj, kot po navadi, ter tako bila tudi zelo glasna. Ko si hodil na nekaterih mestih tudi 50 metrov nad reko in poslušal to bučanje, si lahko opazil kakšno vejo, ki je bila zataknjena nad tvojo glavo in tako si vedel, da je lahko še hujše. Ob visokih vodah lahko reka poplavi celoten kanal do vrha. Delo narave človek težko razume.
Sprehodili smo se mimo prvega preplezanega kamina v višino 100 metrov v Sloveniji. Na enem mestu nas je zalil manjši slap. Po res adrenalinski potki smo prišli do vreč smeti. Tam smo se spustili malo nižje, kjer smo si privoščili malico. Sedeli smo in poizvedovali še malo več o jami, kajti imeli smo dobrega vodiča. Po odmoru smo vzeli vsak svojo vrečo in se spet lotili hoje po ozki adrenalinski poti. Res se lahko poklonimo prvim raziskovalcem, ki so se lotili takšnega na videz nemogočega podviga. Nato smo se znašli na turistični poti, kjer so nas turisti začudeno gledali. Pred vhodom smo še malo razgledali in nato odšli se preobleči v suha oblačila. Kasneje smo si ogledali še Veliko dolino in naravni most. Sledilo je še skupinsko slikanje množice udeležencev tega dogodka. Po skupinskem slikanju so nam pripravili še odlično večerjo in nato se nam je že mudilo domov na Štajersko.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Gregi, Goran

22. september 2017

Tokrat za spremembo po rudnikih

Slovenščina | English

13.9.2017, sreda.

V sredo smo imeli nekoliko drugačen jamarski dan. Na akcijo nas je pozval Goran Schmidt. Na našem blogu je zasledil zapis o Boksitnem breznu. Nato smo vzpostavili kontakt in ugotovili, da bi si rad Goran to pogledal. Goran se namreč ukvarja z dokumentiranjem umetnih jam. Zelo zanimivo početje. Takoj sem bil za to, da se spoznamo in se naučimo nekaj še o tem področju. Ker je stvar bila zelo zanimiva, sta se pridružili tudi Lea in Valerija. Najprej smo se odpeljali v Nazarje, kjer smo si ogledali izkope boksitne rude. Tu je ves hribček sestavljen iz boksita. Nato smo se pogovarjali, da so veliko nahajališč teh rud že Nemci popisali in seveda vse te zapise shranili v svoje arhive, nedostopne za navadne slovenske smrtnike. Ko smo pregledali cel hribček, smo nabrali še nekaj gob za malico. Nato smo se zapeljali proti Leponjivskim rudnikom.

Kot domačin sem že slišal zgodbe o njih od stare mame, ampak nikoli nisem šel potisniti nosa v njih. Sedaj sem imel priložnost, saj jih je Goran poznal in si jih ogledal že pred leti. Najprej smo zgrešili kmetijo, ker se enim reče po domače Gregorc, drugi pa se pišejo Gregorc. Kje je tu logika, ne vem. Ko smo parkirali pred pravo kmetijo, smo odšli najprej v hrib pogledati prvi izkop. Ta izkop se zaključi z umetno jamo, ki na prvi pogled izgleda kot naravna jama, le zadnji 4-metrski rov me je prepričal, da je umeten. Čeprav mi je nato Goran rekel, naj bom bolj pozoren na luknje, ki so jih vrtali za odstrel. Okolica je seveda močno zaraščena in že briše sledove rudarjenja na tem območju. Nato smo odšli še po napotkih gospodinje pogledati novo vlako, kjer smo lepo lahko videli plasti v zemlji. Nato smo se spustili do največjega rudnika tukaj. Dolg je približno 70 metrov. Na tleh so še ostanki lesenih tračnic, po katerih so verjetno vozili izkopani material. Najbolj sem se razveselil, da rov ni prazen, v množičnem številu so ga namreč naselili mali podkovnjaki. Zato je bilo treba zelo previdno nadaljevati pot, saj jih lahko vznemiriš, če pa si zelo neroden, jih pa z glavo sklatiš s stropa. Če prebiramo vire, kaj so tu počeli, najdemo, da so to bila nahajališča antimonove rude. O zgodovini zasledimo to:

»F. Rolle (1857, 439—440) si je leta 1856 ogledal okolico Mozirja in nato med drugim poročal tudi o nahajališču antimonita v guttensteinskem apnencu v dolini Ljubije. Severozahodno od kmetije Gregore sta bila takrat odprta dva rova na strmi rebri na zahodnem pobočju doline Ljubije. Antimonit je našel po razpokah v trdem rožencu. Po trdoti roženca je sklepal, da je pridobivanje rude težko. V poročilu je omenil, da je obratovanje že nekaj let ponovno prekinjeno. Po tej njegovi pripombi se dà sklepati, da so imeli rudarji že takrat — pred več kot sto leti — težave z rudarjenjem v Lepi njivi. Težave pa verjetno niso izvirale toliko iz trdote roženca kolikor iz skope rude. To je verjetno prvo poročilo o antimonitu v Lepi njivi, ali vsaj prvo objavljeno. Večina poznejših avtorjev ga je uporabila za podlago pri oblikovanju mišljenja o rudišču, bodisi da so Lepo njivo obiskali, ali pa so se z njo ukvarjali le doma za primerjavo z drugimi rudišča.« (Vir: Bidovec, M., Antimonovo rudišče Lepa Njiva, Geologija, 23/2, 285-313, 1980, Ljubljana.)

O uporabi antimonita najdemo tole: »Uprašen antimonit, pomešan z mastjo ali drugimi snovmi, se je imenoval kohl in se je na Srednjem Vzhodu vse od leta 3000 pred n. št. uporabljal kot kozmetično sredstvo za poudarjanje oči in temnenje obrvi in trepalnic. V nekaterih manj razvitih delih sveta se kljub toksičnosti še vedno uporablja kot zdravilo. antimonit nima posebne uporabnosti razen kot prekurzor za antimonov oksid, ki je surovina za proizvodnjo antimona. Uporablja se tudi za proizvodnjo pirotehničnih sredstev in vžigalic. Včasih se je uporabljal tudi za bliskavice, vendar se je njegova raba zaradi toksičnosti in občutljivosti na statično elektriko opustila.« (Vir: Wikipedia: Antimonit, https://sl.wikipedia.org/wiki/Antimonit)

Nato smo si pogledali še drugi rudnik pri kmetiji »Krpuh«. Valerija si ga je ogledala že pred dvema letoma. Zato je rekla, da bo vodila. Ko smo prišli do izhodiščne točke, kjer se vidi kmetijo, smo se ustavili in začeli iskati rudnik. Okolica je bila močno poraščena, kar Valeriji ni bilo prav nič všeč. Ko smo se spustili v trnovje in že mislili, da se je vhod zarasel in celi popraskani obupovali, je Valerija vztrajno iskala naprej. Med tem se je pripeljal mimo domorodec in povedal, da je iskana zadeva malo naprej, 300 m. Ko smo se peljali naprej, smo zagledali identični prizor in kmetijo, pred katero bi morali parkirati. Res hecno, enim se reče Gregorc, drugi se pišejo Gregorc, na sosednjem hribu pa sta identični kmetiji. Ni čudno, da Nemci niso mogli zavzeti naših krajev v drugi svetovni vojni. Ta rudnik je večji in starejši in že so začeli iz stropa viseti mali kapniki. Na žalost je bil na sredini zalit in je le Valerija, ki je imela škornje, odšla do konca. Tako smo zaključili naše potepanje po rudnikih in se načudili, kaj vse je ljudje gnalo, da so pričeli kopati in to včasih, ko je bilo še veliko ročnega dela. Na akciji smo bili: Goran, Lea, Valerija in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Goran Schmidt

18. september 2017

Jamska savna nas je spet ogrela

Slovenščina | English
Nedelja, 17.9.2017
Po dolgem času smo našli čas za to delovišče. Nazadnje smo bili tam v začetku leta 2016, ko je močan prepih, ki se je valil iz jame v obliki pare, naznanjal nekaj zelo skrivnostnega. Ampak čas se ni našel, zato je jama samevala in se oživljala le v naših mislih. Sedaj, ko pa smo se vrnili iz vroče Grčije v te mrzle turobne dneve, nam je spet prišla v misli, kajti radi bi šli nekam na toplo. Nekako nimam navade pregledati vremenske napovedi, tokrat pa sem že dva dni prej preverjal, ali se bo ta dež umiril ali bo še naprej dvigal vodostaje. Napovedano je bilo, da bo dež ponehal čez dan, kar je dalo upanje, da gremo v akcijo.
Celo noč sem tuhtal, kako bo šlo, saj smo imeli veliko težav čez poletje. Zato mi je zvok alarma za spremembo naredil uslugo, da sem lahko vstal in začel pakirati opremo v avto. V Šoštanju smo se dobili s Simonom, na poti še pobrali Gregija in bili smo vsi komplet. Ko smo se peljali proti Žalcu, je deževalo čedalje bolj. Joj, sem mislil, še vremena ne zmorejo napovedati točno. Ko smo prišli v Liboje, pa smo zavili v gostilno na kavo, da prevedrimo do suhega vremena. Ko smo spili kavo, je še vedno deževalo in odločili smo se za repete kave. Potem pa je le začelo še samo rositi in odšli smo proti jami. Ko smo parkirali, je pa še rositi nehalo, tako, da je teklo še samo iz dreves. Pot smo hitro našli. Med potjo smo nabrali še gobe, bogate marele so se kar bahale.
Pred vhodom je bilo vse po starem in takoj smo lahko začeli z delom. Simon je malo z zadržkom gledal, kam rinema z Leo v ozek menader. Kasneje je tudi sam poizkusil in je rekel, da rabi še malo prakse, da dobi občutek, da je to »avtocesta«. Ko sem začel tolčti kamne, sem imel v glavi, da moram biti previden, da ne izgubim kakšnega kosa orodja, kot se je to zgodilo z »majzlom« na akciji pred letom in pol. In že mi je padel majzel iz rok, ampak se je zataknil in sem ga lahko pobral. Ko pa sem še dvakrat zamahnil, mi je iz rok padla macola. Super, sem si mislil in akcijo lahko končamo. Sreča, da je Lea drobna, da se je z glavo navzdol zapičila na dno meandra, kjer je pobrala majzel od lani in macolo. O super, sem si mislil, pa je rešila ženska to akcijo, kot še veliko reči v zgodovini. Delo je potekalo odlično, poletni zapleti so minili. Je pa prepih bil bolj slab, le toplota je ostala, ki nas je grela. Dežne kapljice so močile hrbet in podkombinezon je vpijal. Najbolj je seveda teklo tam, kjer smo širili, kajti naprej in nazaj je bil rov suh. Kaže, da je Murphy prisoten tudi na naših akcijah.
Napredovali smo 3 metre in rov se še vedno nadaljuje v enakih dimenzijah. Ker pa dela lahko tu notri le eden, kajti prosotora ni veliko, je Simon šel naokoli po gozdu in našel pod steno v bližini novo jamo. Lea se mu je kmalu pridružila in pričela sta širiti vhodni del, ki ga je sestavljala le sipka zemlja. Ko sva se z Gregijem menjala v rovu, sem šel pogledat, kaj je našel in videl sem že kup zemlje, ki sta ga zmetala iz jame. Jamo smo poimenovali Arausova zemljanka. Vsak, ki bi stal tam in gledal, kako se iz luknje meče zemlja, bi razumel izvor imena, le sinek od Simona bi atija težko razumel, zakaj se igra v takšnem peskovniku in se začel bati za svoje lopatke.
Tako smo kopali in napredovali vsak na svojem koncu. Za zaključek so se pa začeli ponavljati poletni zapleti. Da jih ne bi preveč obudili, smo rajši končali z delom, kajti lahko bi hitro pokvarili vso veselje. Pred vhodom smo našli še en majzel in tako smo akcijo končali z odličnim rezultatom: 3 metre napredovanja v Jamski savni, Gregi je nadaljeval tudi drugi krak, kjer se je pokazalo, da se meander še nadaljuje v drugo smer, ena nova jama – Arausova zemljanka in dva izgubljena majzla se vračata domov.

Jamarili smo: Gregi Jelen, Simon Araus, Lea Pavrič in jaz.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks

12. september 2017

Vračka zijalka

Slovenščina | English

Nedelja, 10.9.2017

Vračko zijalko sem spoznal lani junija, ko se je širši javnosti pokazala problematika nelegalnega izlova jamskih hroščev iz njihovega okolja. Takrat so se pasti odnesle in jama se je očistila. To leto, ko smo konec avgusta z inšpektorji šli ponovno v jamo, smo na žalost spet našli pasti. Vse smo uspešno očistili in sedaj upamo, da se bodo zadeve umirile. Na to akcijo je prišla tudi doc. dr. Marta Svetina Veder. Marta poučuje v visoki šoli za varstvo okolja v Velenju, kjer študentje čedalje bolj izkazujejo interes za naslove diplomskih del, ki se dotikajo jamarskega področja.

Jaz sem že bil somentor Anžetu pri diplomi z naslovom Varnost obiskovalcev v podzemnih jamah in vplivi jamskega turizma na jamski habitat ter na kakovost jamskega okolja, kjer je bila mentorica doc. dr. Marta Svetina Veder. Sedaj ponovno sodelujemo z novo študentko Majo. Ogledati smo si šli Vračko zijalko, kjer bi se dalo dobiti odlično temo in delo za diplomsko nalogo. Seveda se je prej potrebno poglobiti v papirje in v že obstoječo dokumentacijo jame.

Jamo je prvi opisal Egon Pretner leta 1938 in naredil podroben biološki opis vrst. Seveda pa je jama bila že znana dosti prej, saj vhod ponuja dobro zavetje. Kasneje so jamo še obiskali jamarji iz Prebolda leta 1969 in sestavili opis jame. Kar se tiče jamarskih obiskov, sta jamo obiskala še Mojca in Boris, ki sta opazila, da je na vhodnem delu črni arheološki izkop. Opazila sta tudi, da je do jame nekdo postavil leseno ograjo, ki je sedaj že v slabem stanju. Toliko na kratko o zgodovini.

V katastru smo opazili, da manjka načrt, tako smo sklenili, da bomo še preverili, kako je z načrtom Vračke zijalke. V nedeljo je Marta želela spoznati Majo z Vračko zijalko in seveda z nami, jamarji. Nismo planirali večje akcije, zato tudi nisem obveščal ljudi. Kratek ogled vhodnega dela in to je to, sem si mislil. Tudi vreme je bilo zelo slabo.

Ampak, ko sem se zjutraj zbudil, sem avtomatično v avto poleg čelade vrgel še merilni komplet, nikoli se ne ve. Dopoldne sva z Alenko ustvarjala brošuro za obletnico prvih raziskav na Korošici, ki izide kmalu in si jo boste lahko prelistali. Ker v takem delu čas hitro mine, sva nato hitro pospravila in se šla pripravit za Vračko zijalko. Ko se je Alenka ustavila doma za čas kosila, se je pridružil Gregi. Jaz sem poklical še Žiga, ki živi čisto blizu jame, naj se pripelje z mopedom naokrog. To ni bilo možno, ker ima samo prednje zavore in na mokri cesti ne bi bilo najboljše za njegovo zdravje. Ko smo se pripeljali vsi na kup na zborno mesto, sem videl, da se nas je nabralo veliko in da lahko še opravimo meritve jame.

Najbolj sem bil vesel, da se je akciji pridružil tudi Filip. Nazadnje je bil v jami 5.3.2017, ko sva začela plezati Kamin za j. ožino v Ravbarjevem breznu. Sedaj se je že spraševal, kdaj je bil nazadnje v jami, ko se je sprehajal po vhodnem delu Vračke zijalke in pisal opis tega dela za osnovni zapisnik. Med tem, ko smo merili, smo se pogovarjali z Majo, ki se še mora navadit na nas, jamarje. Med tem sta Gregi in Žiga opremila kamin in nato smo se od Marte, Maje, Sebastjana in Filipa poslovili in odšli v zgornji del jame.

Zgoraj nas pričaka lepa dvorana z visokim kaminom in podrtim dnom. Zaključi se z meandrom, ki je čedalje bolj ozek in blaten. Žiga domneval, da se konča z dihalnikom, Alenka pa, da se zalije kasneje vse s sigo. Kakorkoli, jame je tam konec. Za nadaljevanje ostane samo kamin. To pa zaenkrat naj ostane skrivnost. Opaziti je tudi nekaj zbledelih grafitov po jami. Smeti nismo opazili, res pa je, da smo veliko smeti, ki so jih pustili lovci na jamske hrošče, že pobrali na prejšnji akciji. Pobrali smo še keramiko, ki je ležala na policah in nekaj po tleh. Nato smo dobili podatke, da je stara nekje med 200 do 300 let in ni arheološko zanimiva. Dokazuje pa, da so se tu zadrževali pastirji ali kakšni drugi ljudje.

Na akciji smo sodelovali: Marta, Filip, Žiga, Sebastjan, Maja, Alenka, Gregor in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka in Filip

06. september 2017

Mediji pišejo: So jamarji v Božični jami našli izgubljeno skrivališče škrata ?

Jamarski klub Tirski zmaj preseneča z odličnimi najdbami v Božični jami. Uživajte v branju:
V bralni ločljivosti ga lahko najdete s klikom na:
http://shrani.si/f/1h/My/3qYjlLzH/211922553360219801836527.jpg