Na Dobrovlje jamarji radi zahajamo, saj je za nas res krasna planota, kjer z veseljem raziskujemo. Že lani smo bili nastanjeni pri naši častni članici Marti in tudi letos nas je prijazno sprejela, za kar smo ji zelo hvaležni.
V soboto smo se zbrali pred Vračko zijalko, kjer smo namenili ves dan za intenzivni trening, saj se jamarski izpiti hitro približujejo. Prejšnjikrat smo trenirali v jami, sedaj pa smo se odločili, da bomo trenirali pred vhodom. Po ogledu smo videli, da se bo dalo brez težav priti nad jamo. Z Matejo sva pobrala stvari in cikcak prišla nad jamo. Mateja je pričela z opremljanjem, jaz pa sem šel do Teje, kjer sva čakala na Matejo, da pokuka čez rob. Izbrala si je pot, kjer je lahko na polički lepo stala in zabila prvi sveder, nato še enega in že je bila pred jamo. Teja je nato testirala novi poligon, med tem pa je privriskala do nas Klavdija s polnimi rokami dobrot. Valerija je prinesla pijačo, tako smo nahranjeni in odžejani trenirali dalje, nakar se Mateja odloči, da naredimo še prečko.
Nadaljevanje v Jami srečne ome
Ker je do nas prihajala nevihta, smo sklenili, da sidrišče zabijemo kar pred vhodom v strop. Pripravili smo sušico, na kateri je Mateja lahko sedela in vrtala nad glavo. Potrebna je bila velika zbranost, saj je ta sušica včasih služila kot ograja do jame in je bila polna velikih žebljev. Uspelo je narediti sidrišče, brez da bi se zgodilo kaj dramatičnega. Če bi nas kdo opazoval, pa bi verjetno imel drugačno mnenje o našem početju.
Valerijo, ki pa se je vračala do Marte, so na poti nazaj ustavili domačini in prosili, če lahko umaknemo avte, ker so prišli nalagati les. Vzel sem ključe od mojega in Matejinega avta in odhitel do parkirišča. Ko sem umaknil avta, je bil na poti še Klavdijin avto, katerih ključev pa nisem imel. Želel sem se opravičiti, ampak sem dobil le nekaj mrkih besed nazaj. Ko sem se vrnil do jame, smo poslali Tejo, da umakne Klavdijin avto. Do nje pa so bile besede domačinov bolj tople, da se pač zgodi, da pride slučaj, da ravno takrat parkiramo avte tisti čas, ko oni nalagajo les.
Jama srečne ome
Pri snemanju ponesrečenca smo določili Klavdijo, da za trenutek postane ponesrečenec. Ker je sveža pri jamarjih, ji je bila ideja zelo všeč. Kmalu je Mateja pričela plezati do nje in nato po njej, takrat je ugotovila, da to le ni najboljša igralska vloga, ki jo lahko dobiš. Čas večerje je prihajal in krulilo je že po želodcih, zato smo pospravili in šli do tabora, kjer nas je čakala večerja. Janko pa je med tem uredil vodo in prispeval tudi del sobotnega dogajanja. V večernem času je prišel Tilen, ki je bil poleg mene edini kandidat, da noč preživi pri Marti, saj so se ostali rajši vrnili v svoje domače postelje. Pozno v noč sva se pogovarjala, nato pa se zavlekla v spalke.
V nedeljo zjutraj je počasi ekipa prihajala na tabor. Po skupnem zajtrku smo se odpeljali do Brezna 2 pri Kecejevi jami, zelo onesnažena jama, ki smo jo čistili že lani. V njej smo našli kadavre, zavite v polivinilaste vreče, ponavadi kar tiste od umetnega gnoja. Upali smo, da je glavnina odpadkov šla že lani ven. Kar smo nazadnje videli in se dodatno podučili o zaščitnih ukrepih in tem, kako z nevarnimi odpadki razpolagamo, smo se to leto bolje opremili.
Smrdljive smeti
Namreč tako odvrženi kadavri na tako nizki temperaturi ne morejo propasti in v vreči nastajajo zelo nevarne bakterije, tudi antraks. To pomeni, da se pri takih količinah lahko pri pretrganju vreče nevarna tekočina izlije v vodo, kjer bi onesnažila vodni izvir. Posledično bi lahko ostalo brez vode več kmetij. Vodo bi bilo potrebno voziti iz drugih koncev, kar pa bi predstavljalo velike stroške. Zato je tako početje zelo nespametno in nevarno. Ker jamarje zavezuje neka moralna dolžnost, da skrbimo tudi, da jame ostajajo čiste, smo se potrudili, da zadevo saniramo.
Brezno 2 pri Kecejevi jami
Iskreno se zahvaljujemo županu Mozirja Ivanu Suhovršniku, ki je tudi to leto prisluhnil naši prošnji in nam odobril finančno pomoč in odvoz odpadkov. Brez takšne podpore bi tako zahteven projekt težko izvedli, saj že sama zaščitna oprema terja nekaj finančnega bremena. Želeli smo, da bi čistilno akcijo izvedli v bolj mrzlih mesecih, ko vonj še ni tako intenziven, ampak razne jamarske aktivnosti so nam prekrižale te načrte. Srečo smo imeli, da je dan bil oblačen, da ni bilo strašne pripeke. V brezno sta se spustila Tilen in Valerija, kot že lani. Ko sta pričela nalagati smeti v vreče, se je smrad prebudil. Kljub maskam sta zelo težko dihala. Vreče smo počasi vlekli iz 20-metrskega brezna. Bile so težke, mokre in čmokotale so. Od zgornje ekipe se je terjala velika previdnost, saj če bi se vreča kje zataknila, bi lahko padla nazaj v brezno. Spodaj pa ni prostora za umik, saj je brezno kot en globok vodnjak. Ko je bilo nekaj vreč že zunaj, je smrad tudi na površju začel prevladovati nad lepim vonjem gozda. Uroš je rekel, da stoji 200 metrov stran in ima občutek, da mu oblačila smrdijo. Po skoraj 2 urah dela je Tilen začutil glavobol, kar je bil znak, da morata ven.
Pod maskami in zaščitnimi kombinezoni je bila huda vročina, kar je še dodatno oteževalo delo. Poročala sta, da je notri še veliko žakljev. Sem že pomislil, da bo najbolje, da prekinemo čistilno akcijo, da je malo preveliki oreh za nas. Tilen me je spodbudil, da naj grem v jamo še jaz in pogledam, kakšno je stanje. Prevzel sem njegovo zaščitno obleko in že se spuščal na dno brezna. Ko sem naložil nekaj vreč, sem ugotovil, da zadeva ni več tako huda. Pojavili so se odpadki starejšega izvora, razni prazni spreji in lonci. Kmalu je zmanjkalo tudi teh. Uspelo nam je. Očistili smo jamo, kljub temu, da smo že skoraj obupali, saj v tem smradu in ko se zavedaš, da tvegaš tudi svoje življenje, če bi šlo kaj narobe, je psihični pritisk zelo prisoten. Ampak uspelo nam je, kakšno olajšanje. Kljub temu, da smo mali klub, smo bili zopet kos tako zahtevni nalogi. Največja zahvala pri tej zmagi pa gre Tilnu in Valeriji, ki sta se že drugič spustila v jamo in odstranjevala odpadke. Mateja in Sebastjan pa sta v taboru pripravljala kosilo.
Po kosilu smo se odločili, da gremo na sprehod in pokukamo za kakšno novo jamo. Takoj pod lokacijo tabora sta Janko in Valerija že pred leti gledala eno kratko jamo. Takoj nas je potegnilo do nje. In glej, izpod kamnov prepih. Hitro se je šlo po opremo do avtov in že je Tilen pričel z odstranjevanjem dveh večjih skal. Ko jih je odmaknil, je že zlezel v kamrico. Od tam pa sta dva rova vodila vsak v svojo stran. Levi je bil preveč zametan, desni pa je obetal malo manj dela. Lea se je lotila kopanja in kmalu je že cela ležala v desnem rovu, na koncu katerega je lahko glavo porinila naprej in v levo, kjer je kamen odletel nekam, kjer je zadonelo. Naznanjalo je na neki večji prostor. Za več nam je zmanjkalo časa. Jamo smo poimenovali Jama vesele ome, saj je bila Valerija zelo vesela, da sta jamo z Jankom opazila prva. In da ne bi pozabili na to dejstvo, smo ga ta dan slišali večkrat.
Trening pred Vračko zijalko
Uspešno zaključen tabor z nekaj novega znanja, očiščeno jamo in še novo jamo, ki gre naprej.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Valerija, Tilen in Maks Jamski
Boštjanov brlog
Maticev kamin
Mešičev labirint
Boštjanov brlog
Boštjanov brlog
Matičev kamin
Mešičev labirint
