Po Dobroveljskih jamah

Četrtek, 18.5.2017

Za ta dan me je klical Teo, da ima čas, da obiščema par jam na Dobrovljah. Najprej sva si izbrala Štabernico, ki je noben od naju še ni obiskal. Na Dobrovljah je res veliko cest po katerih lahko krožiš, kot študentje v gozdu iz grozljivke Čarovnice iz Blaira. Zato sem prej slikal dostop iz zapisnika in za vsak slučaj vzel tudi garmin.

Nato sva se odpeljala iz Vranskega mimo Tešove, kjer sem že kmalu videl, da moj garmin nima vseh cest notri in se je avto na ekranu premikal sredi gozda. No, nekaj že poznam ceste tu okoli in vedel sem, da morava do svetega Jošta. To je ista cesta, kot za Brezno presenečenj, tako da je lepo šlo. Potem sva se peljala mimo kmeta, do katerega prideš, če prehitro zaviješ desno, ko se pelješ iz Golih vrtač proti Breznu presenečenj. Tako sem zadovoljen opazil, kako se cesta poveže in pri tem kmetu ne konča. No,en kos nove ceste sem videl.

Tako sva se peljala naprej in sledila cesti, kjer gremo v B.P. Samo na zadnjem odcepu sva zavila levo in se približali jami, ko so naju ustavili gozdarji. So rekli, da nebo šlo mimo, naj se vrnema in malo nižje zavijema in bova prišla po spodnji cesti naokrog. Slišalo se je enostavno, sva se obrnila in ko sem zagledal kočo Farbanco, sem vedel, da sva zgrešila.

Na žalost je bila koča zaprta, tako, da sva se odpeljala nazaj gor in nekako iskala pravo cesto. Je rekel Teo, da še samo to pot poizkusima, potem bi bilo dobro najino 1-urno vožnjo prekiniti in si pogledati jamo, za katero vema, kje je. Nakar sva se zelo približala in ko je navigacija kazala, da sva odaljena 300 m zračne linije od Štabernice, sva parkirala. Od daleč sva slišala gozdarje in ugotovila, da sva našla cesto, ki jo je prej priporočil gozdar. Nato sva sledila navigaciji čez gozdno vlako gor in malo dol in prišla sva na vhod.

Jama je zelo lepa in glede na tolikšen obisk domačinov je zelo lepo ohranjena. Malo kapnikov je odbitih, sama notranjost je lepa, nič popisana, kot znajo biti takšne obljudene jame. Res je bil užitek, se sprehajat v tako kapniško bogati jami. Teo je preveril za pastmi in našel samo eno izpred davnih časov. Jaz pa sem razmišljal, kakšne fosilne zadeve še mora imeti Brezno presenečenj, ki je čisto blizu.

Ko sva jamo podrobno pogledala, sva se odpeljala do Škadavnice. Tu sva se sprehodila okoli dvorane in Teo je šel pogledati v podor, če bo srečal kakšno »žvad«. Potem mi je pokazal nekaj hroščkov, ki so se razbežali, ko sva obrnila star preperel les. Veliko teh hroščev je plenilcev, ki tu le čakajo na svoj plen,noben se ne muči s preperelim lesom.

Ko sva zaključila ogled, sva se odpeljala do Veternice. Najprej sva se spuzala do Cerkvene dvorane, malo premetala kamne in nato zlezla v Olimp, kjer je bilo ob prvem Teovem obisku veliko pasti. Tako sva dobro pregledala ta del, nato sva se spustila v Updejt bližnjico in od tam proti jezeru. Tu sva malo počivala in nato zlezla nad jezerom do Podora in od tu v Sotesko.

Tu sem jaz želel najti lupinico školjke, ki sem jo opazil na zadnjem obisku. Vzel sem si pol ure in hodil sem in tja in iskal. Ko sem jo prvičvidel, sem si rekel, da je na tako očitnem mestu, da jo bom gotovo opazil. Sedaj pa sem hodil gor in dol in nič. Vse sem pregledal, vsako luknjico, ampak se mi je skrila. Nato sem obupal in šla sva do Kamina zmede in od tam v Ključavnico.

Teo je poznal te poti, saj jih je prehodil večkrat, samo sedaj so mu postale bolj jasne. Ko sva pregledala večji del jame, sva šla ven. Nato sem zvedel od Alenke, da je bila že obveščena, da pred Veternico stojituj avto in je lahko pojasnila, da jaz in Teo »šnofirima« po jami. Tako se je izkazalo, da smo dobro vzpostavili varovalni sistem o nelegalnem izlovu jamskih hroščev.

Jamarila sva: Teo Delić in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Arhiv ŠJKPT - Zlatko Šmarčan, Štabernica 2014

Pregled in skok v reko Dreto

Nedelja, 14.5.2017

V nedeljo so bile napovedane družinske zadeve, zato je bil na razpolago samo pol dneva časa. V takšni situaciji je bil tudi Žiga, zato sva šla pred kosilom na obhod. Najprej smo se v Nazarjah ob čaju prepustili filozofiranju, kakšne spremembe lahko pričakujemo v jami Pekel po poplavah. Eni so optimisti in menijo, da je mivko potisnilo drugam in se je pot v rovu na dnu odprla. Drugi pesimisti pa so mnenja, da je jamo lahko tudi čisto zasulo. Tako sva se z Žigom v veliki radovednosti odpeljala proti jami preveriti situacijo na terenu. Vreme je bilo res lepo, ampak radovednost prevelika, da bi se martinčkala na soncu. Ko sva se približala udornici, sva lahko opazovala mivko, ki jo je voda odložila med svojim umikanjem. Pred vhodom naju je pričakal močni smrad trhlega lesa, ki sva ga morala umakniti, da sva lahko zlezla naprej v jamo. V dvorani sva lahko opazila kup mivke, ki jo je voda dvignila iz rova. Tudi struge, ki je bila prej lepo vidna in je po nje tekel potoček, ni več. Vse je zasuto. Tudi rov, kjer smo prej lahko brez truda v njega zlezli 2 metra, je sedaj čisto zasut. Žiga je v zgornjem kotu dvorane še našel žogo, ki je zaradi bližnjega igrišča pogosti inventar jame. Tako niti optimisti niti pesimisti niso imeli prav. Jame še vedno prehodna, le delno spremenjena. Nato sva zlezla ven in odšla proti avtu.

Tu je Žiga dal pobudo, da greva še pogledati Izvir-bruhalnik pri Spodnjih Krašah. Te jame so nam interesantne zaradi Brezna presnečenj, kjer še vedno ne vemo, kam se zlivajo vode. Zato preverjamo te izvirne jame okrog Dobrovelj. Izvir – bruhalnik v Spodnjih Krašah je registriran le 10 metrov. Ampak Žiga je lansko poletje pregledoval to jamo in opazil, da se je gladina sifona spustila in za njim je videl rov. Tako je dal pobudo, da greva preveriti, kako je s tem. Vhod je res lep, razjeden, iz katerega ob nalivih močno bruha voda. Vhodni rov je ozka špranja, ki nas kar takoj pripelje do zelo čiste vode. Ko sem prišel do vode, sem en čas gledal, ali je to voda ali ne. Ko se je kapljica spustila s stropa v vodo, sem videl valovanje gladine in dojel, da stojim pred sifonom. Voda ni segala do stropa, kot znajo povedati prejšnji raziskovalci te jame, ampak se je dalo uleči do polovice v mrzlo vodo. Po tem sva prišla v majhno kamro, kjer sva lahko normalno stala. Voda nama je segala do kolen. Tu sva opazila rov, ki se nadaljuje v majhno kamro. Do te kamre je prehod oviral rogelj, ki ni dopustil ramam, da se prerinejo skozi. Tako sva počasi izgubljala občutek nog, ki so v mrzli vodi postale tuje. Zato sva se hitro zbasala ven iz jame.

Iz jame pa vodi suha struga, ki kmalu pride do reke Drete. Tam sva odložila borše in se vrgla v njo. Po občutku je bila toplejša od vode v jami, zato nama ni bilo čudno kopanje v začetku maja. Seveda sva imela oblečen kombinezon, tako da mraza ni bilo, samo začudeni pogledi ljudi, ki so se vozili mimo. Nato sva se na soncu malo pogrela in odšla v avto iskati suha oblačila. Tako sva zaključila jamarsko uživanje in odšla na družinske obveznosti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Prijatelja jamarja iz Nemčije na Štajerskem

8.5.2017 – 10.5.2017
Yvonne in Daniel sta že lani prišla na obisk in si ogledala Zgornjo Sevškovo rupo ali po naše Ravbarja. Tako sta sklenila, da ko se konča »CRT for women«, prideta spet malo naokoli. Najprej sta si ogledala jame na drugi strani Slovenije, nato so z Jerico prišli v ponedeljek na Vransko. Jaz sem prišel malo prej in zrezal nekaj drv, ki bodo prišle prav za kuhati med poletnimi dnevi. Kmalu so se pripeljali veseli ljudje.
V Veternico smo želeli že nekaj dni prej, da preverimo situacijo po poplavah - https://jamarji-stajerske.blogspot.si/2017/05/visoke-vode-na-vranskem.html. Ampak vedno so prišle druge stvari za delati. Tako se je videla priložnost sedaj, z obiskom jamarjev iz Nemčije. Povedal sem, kako je pred kratkim bruhala voda iz jame, tako, da so tudi drugi lahko pričakovali kakšne spremembe. Prva polovica vhodnega rova je po stropu polna plavja in s tem nakazovala na visok nivo vode. Druga polovica vhodnega rova pa se je spremenila. Vso mivko je odneslo, tako da ni treba več puzati po trebuhu, ampak lahko greš normalno v počepu skozi. Po vseh štrih je sedaj neprijetno, ker je po tleh trda skala, ne več prijetna mehka mivka. Tobogan je spralo, tako da ni več toliko blata na klančini. Ko smo prišli do jezera, pa je bilo vse po starem.
Nivo vode se ni dvignil v jezeru, niti ni znakov poplavanja. Nato smo se sprehodili še do Soteske. Tudi »Wunschbrunnen« smo si pogledali. Malo sem debatiral o potencialnem drugem vhodu, ki ga moramo še skopati v Jamski masaži in tako bi lahko opazovali jamo ob nalivih. Jerico je ideja kar strašila, da bi v takšnih razmerah silil človek v jamo, ji je res težko predstavljivo. Potem sem še pokazal nadaljevanje v lepo zasiganih Orglah in odšli smo ven. Do Podgrajske jame smo se sprehodili, da smo se odžejali.
Potem je Jerica potegnila iz nahrbtnika veliko hrane. Jaz sem na poti še nabral špinačo. Daniel je namestil gorilnik in skuhali smo si res odlične makarone iz vsega, kar imaš. Meni se je nato mudilo na sestanek v Ljubljano, drugi pa so še uživali po-kosilni čas.
Naslednji dan jih je Jerica peljala v Klemenškov pekel. Meni na žalost ni zneslo, ker sem dobil drugo delo. So povedali, da so uživali v lepih prosotornih breznih. Tudi vožnja po dolini in dvig na panoramsko cesto ima svoj čar obiska te jame. Zvečer pa so se pridružili na potopisnem predavanju, ki smo ga imeli v Knjižnici Šoštanj. Predaval sem o lanskem jamarskem izletu v Budempešti in obisku v sila zanimivih jamah. Tako smo se sprehodili po slikah in obudili spomin na tiste dogodivščine.
Naslednji dan pa smo odšli v Snežno jamo. To je bil turistični obisk za dušo. Ko smo prišli na Raduho, je bila samo 1 stopinja in še ponekod malo snega. Bilo je noro mrzlo in neprijetno. Tako smo se hitro preoblekli in odšli v jamo. Skozi jamo smo odšli lepo počasi, tako da je bil čas tudi slikati. Jerica je obnavljala znanje iz faksa in je bilo zanimivo poslušati te strokovne razlage za določene procese v jami. Najbolj smo uživali v pogledu na jamsko mlečne kijaste kapnike. Potem smo še poslušali votlo donenje, če skočiš v eni dvorani. Pogledali smo še jamsko medvedko. In nato še konec jame, kjer smo sedeli na velikem podornem kamnu in strmeli v konec jame in tuhtali, modrovali, meditirali.
Nobenemu se ni mudilo, tako da so ti trenutki trajali in duša se je polnila s tem mirnim okoljem. Potem smo se počasi odpravili ven. Res počasi, kajti vzeli smo si čas in smo si lahko pogledali veličino lepe Snežne jame. Ko smo prišli ven, pa se je že malo segrelo, ampak lakota nas je gnala v dolino.
Dobili smo tudi vabilo, da se jim pridružimo v prihodnosti v njihovih jamah v Nemčiji. Seveda ne bomo ignorirali tega vabila in bomo odšli na obisk. Kdaj – pa boste že izvedeli v kateri od objav.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Yvonne, Maks Jamski