Četrtek, 18.5.2017
Za ta dan me je klical Teo, da ima čas, da obiščema par jam na Dobrovljah. Najprej sva si izbrala Štabernico, ki je noben od naju še ni obiskal. Na Dobrovljah je res veliko cest po katerih lahko krožiš, kot študentje v gozdu iz grozljivke Čarovnice iz Blaira. Zato sem prej slikal dostop iz zapisnika in za vsak slučaj vzel tudi garmin.
Nato sva se odpeljala iz Vranskega mimo Tešove, kjer sem že kmalu videl, da moj garmin nima vseh cest notri in se je avto na ekranu premikal sredi gozda. No, nekaj že poznam ceste tu okoli in vedel sem, da morava do svetega Jošta. To je ista cesta, kot za Brezno presenečenj, tako da je lepo šlo. Potem sva se peljala mimo kmeta, do katerega prideš, če prehitro zaviješ desno, ko se pelješ iz Golih vrtač proti Breznu presenečenj. Tako sem zadovoljen opazil, kako se cesta poveže in pri tem kmetu ne konča. No,en kos nove ceste sem videl.
Tako sva se peljala naprej in sledila cesti, kjer gremo v B.P. Samo na zadnjem odcepu sva zavila levo in se približali jami, ko so naju ustavili gozdarji. So rekli, da nebo šlo mimo, naj se vrnema in malo nižje zavijema in bova prišla po spodnji cesti naokrog. Slišalo se je enostavno, sva se obrnila in ko sem zagledal kočo Farbanco, sem vedel, da sva zgrešila.
Na žalost je bila koča zaprta, tako, da sva se odpeljala nazaj gor in nekako iskala pravo cesto. Je rekel Teo, da še samo to pot poizkusima, potem bi bilo dobro najino 1-urno vožnjo prekiniti in si pogledati jamo, za katero vema, kje je. Nakar sva se zelo približala in ko je navigacija kazala, da sva odaljena 300 m zračne linije od Štabernice, sva parkirala. Od daleč sva slišala gozdarje in ugotovila, da sva našla cesto, ki jo je prej priporočil gozdar. Nato sva sledila navigaciji čez gozdno vlako gor in malo dol in prišla sva na vhod.
Jama je zelo lepa in glede na tolikšen obisk domačinov je zelo lepo ohranjena. Malo kapnikov je odbitih, sama notranjost je lepa, nič popisana, kot znajo biti takšne obljudene jame. Res je bil užitek, se sprehajat v tako kapniško bogati jami. Teo je preveril za pastmi in našel samo eno izpred davnih časov. Jaz pa sem razmišljal, kakšne fosilne zadeve še mora imeti Brezno presenečenj, ki je čisto blizu.
Ko sva jamo podrobno pogledala, sva se odpeljala do Škadavnice. Tu sva se sprehodila okoli dvorane in Teo je šel pogledati v podor, če bo srečal kakšno »žvad«. Potem mi je pokazal nekaj hroščkov, ki so se razbežali, ko sva obrnila star preperel les. Veliko teh hroščev je plenilcev, ki tu le čakajo na svoj plen,noben se ne muči s preperelim lesom.
Ko sva zaključila ogled, sva se odpeljala do Veternice. Najprej sva se spuzala do Cerkvene dvorane, malo premetala kamne in nato zlezla v Olimp, kjer je bilo ob prvem Teovem obisku veliko pasti. Tako sva dobro pregledala ta del, nato sva se spustila v Updejt bližnjico in od tam proti jezeru. Tu sva malo počivala in nato zlezla nad jezerom do Podora in od tu v Sotesko.
Tu sem jaz želel najti lupinico školjke, ki sem jo opazil na zadnjem obisku. Vzel sem si pol ure in hodil sem in tja in iskal. Ko sem jo prvičvidel, sem si rekel, da je na tako očitnem mestu, da jo bom gotovo opazil. Sedaj pa sem hodil gor in dol in nič. Vse sem pregledal, vsako luknjico, ampak se mi je skrila. Nato sem obupal in šla sva do Kamina zmede in od tam v Ključavnico.
Teo je poznal te poti, saj jih je prehodil večkrat, samo sedaj so mu postale bolj jasne. Ko sva pregledala večji del jame, sva šla ven. Nato sem zvedel od Alenke, da je bila že obveščena, da pred Veternico stojituj avto in je lahko pojasnila, da jaz in Teo »šnofirima« po jami. Tako se je izkazalo, da smo dobro vzpostavili varovalni sistem o nelegalnem izlovu jamskih hroščev.
Jamarila sva: Teo Delić in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar