26. maj 2017

Pregled in skok v reko Dreto

Nedelja, 14.5.2017

V nedeljo so bile napovedane družinske zadeve, zato je bil na razpolago samo pol dneva časa. V takšni situaciji je bil tudi Žiga, zato sva šla pred kosilom na obhod. Najprej smo se v Nazarjah ob čaju prepustili filozofiranju, kakšne spremembe lahko pričakujemo v jami Pekel po poplavah. Eni so optimisti in menijo, da je mivko potisnilo drugam in se je pot v rovu na dnu odprla. Drugi pesimisti pa so mnenja, da je jamo lahko tudi čisto zasulo. Tako sva se z Žigom v veliki radovednosti odpeljala proti jami preveriti situacijo na terenu. Vreme je bilo res lepo, ampak radovednost prevelika, da bi se martinčkala na soncu. Ko sva se približala udornici, sva lahko opazovala mivko, ki jo je voda odložila med svojim umikanjem. Pred vhodom naju je pričakal močni smrad trhlega lesa, ki sva ga morala umakniti, da sva lahko zlezla naprej v jamo. V dvorani sva lahko opazila kup mivke, ki jo je voda dvignila iz rova. Tudi struge, ki je bila prej lepo vidna in je po nje tekel potoček, ni več. Vse je zasuto. Tudi rov, kjer smo prej lahko brez truda v njega zlezli 2 metra, je sedaj čisto zasut. Žiga je v zgornjem kotu dvorane še našel žogo, ki je zaradi bližnjega igrišča pogosti inventar jame. Tako niti optimisti niti pesimisti niso imeli prav. Jame še vedno prehodna, le delno spremenjena. Nato sva zlezla ven in odšla proti avtu.

Tu je Žiga dal pobudo, da greva še pogledati Izvir-bruhalnik pri Spodnjih Krašah. Te jame so nam interesantne zaradi Brezna presnečenj, kjer še vedno ne vemo, kam se zlivajo vode. Zato preverjamo te izvirne jame okrog Dobrovelj. Izvir – bruhalnik v Spodnjih Krašah je registriran le 10 metrov. Ampak Žiga je lansko poletje pregledoval to jamo in opazil, da se je gladina sifona spustila in za njim je videl rov. Tako je dal pobudo, da greva preveriti, kako je s tem. Vhod je res lep, razjeden, iz katerega ob nalivih močno bruha voda. Vhodni rov je ozka špranja, ki nas kar takoj pripelje do zelo čiste vode. Ko sem prišel do vode, sem en čas gledal, ali je to voda ali ne. Ko se je kapljica spustila s stropa v vodo, sem videl valovanje gladine in dojel, da stojim pred sifonom. Voda ni segala do stropa, kot znajo povedati prejšnji raziskovalci te jame, ampak se je dalo uleči do polovice v mrzlo vodo. Po tem sva prišla v majhno kamro, kjer sva lahko normalno stala. Voda nama je segala do kolen. Tu sva opazila rov, ki se nadaljuje v majhno kamro. Do te kamre je prehod oviral rogelj, ki ni dopustil ramam, da se prerinejo skozi. Tako sva počasi izgubljala občutek nog, ki so v mrzli vodi postale tuje. Zato sva se hitro zbasala ven iz jame.

Iz jame pa vodi suha struga, ki kmalu pride do reke Drete. Tam sva odložila borše in se vrgla v njo. Po občutku je bila toplejša od vode v jami, zato nama ni bilo čudno kopanje v začetku maja. Seveda sva imela oblečen kombinezon, tako da mraza ni bilo, samo začudeni pogledi ljudi, ki so se vozili mimo. Nato sva se na soncu malo pogrela in odšla v avto iskati suha oblačila. Tako sva zaključila jamarsko uživanje in odšla na družinske obveznosti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar