15. maj 2017

Pester prvomajski tabor: trening, Libijski graben, Brezno presnečenj in Kamniška jama

Dnevi, prosti dela so za izkoristit za dejavnosti, ki se jim rad posvečaš. Tako smo se zbrali, da se posvetimo jamariji. V petek je še zjutraj močno padal dež in vode so uhajale iz strug, ampak potem, ko se je dan prevesil v drugo polovico, je tudi dež ponehal in vode so se umikale. Napoved je bila optimistična in naredil se je plan za prvomajski tabor.
Goran se je že pridružil v petek in odigrali smo nekaj partij Naseljencev otoka Catan. V soboto smo zjutraj odšli v plezališče Florijan, kjer smo imeli trening. Ko sem se vozil do stene, me je klical Zlatko, da bi danes bilo možno, da gremo še poiskati pot do Izgubljene Dadijeve jame, kajti vodnik je imel popoldne čas. Ta naj bi našel vhod in smo se seveda odzvali. Ampak najprej smo se spravili na vrvi in začeli z opremljanjem in snemanjem ponesrečenca. Valerija je prišla osvežiti znanje in preplezala poligon, uporabili pa smo jo tudi za ponesrečenca. Tako smo ponavljali znanje pred bližajočim se izpitom. Vmes se je priklatil temen oblak in nam grozil, ampak ni spustil kapljic, se je umaknil in pustil soncu, da nas je grel. Tako se je pililo znanje ves dopoldan.
Nato je prišel Janko in smo počasi pospravili, odšli do gostilne Grebenšek, pustili tam avtomobile in se z Jankovim kombijem intervencijsko odpeljali do Zlatka. Tam se je pridružil še Slavko, kot najboljši izvedenec za Izgubljeno Dadijevo jamo. Ko je prišel tudi naš vodič, smo krenili do izvira Ljubije, ki je bil izhodiščna točka in se odpravili v te strme hribe Libijskega grabna. Vmes smo opazovali, kako je nov vodni tok pojedel lep del gozdne vlake. Slavko je rekel, da je to višek vode iz Izvira Ljubija. Če bi skopal res veliko kamnov, bi prišel v jamo. Tako smo modrovali, dokler smo še videli vodiča, potem pa gasa za njim.
Pot nas je vodila do Dadijeve jame. Tam smo se razdelili, bolj hitri so odšli za greben iskat jamo, drugi lepo ob skali strmo v breg. Ko smo po vseh štirih prišli na vrh, kjer se za človeške noge udobno zravna, smo srečali prvo skupino, ki ni našla vhoda. Vodič ni našel prave jame in pri pregledu se ni našlo nič obetavnega. Tako smo se spustili po jarku nazaj do ceste. Spusti tu so adrenalinski, saj imaš občutek, da se boš kar skotalil v dolino.


Tako previdno sestopaš, se držiš korenin in iščeš obstanek v drevesih. Vmes lahko občuduješ res lepe ravne stene, ki se dvigajo iz teh stmih pobočij.
Na cesti smo se zbrali, malo modrovali o tej jami in nato odšli v bazni tabor, ki smo ga imeli v Lepi Njivi. Tam sem na hitro začel pripravljat pozno kosilo. Imeli smo črne testenine iz sipinega črnila, navadne makarone za vse, ki imajo raje preizkušeno klasiko in čemaževo polivko. Za mesojedce se je zraven narezala domača salama. Zvečer sta se nam pridružila še Uroš in Žiga. Nato sva z Leo imela potopisno predavanje »Z avtoštopom po obali Irske«. Povedala sva vse najine prigode, zaplete in doživetja skozi slike. Ker je potovanje bilo dolgo, sem dolgo govoril in ura se je pomaknila že krepko proti noči. Tako smo utrujeni vsak na svoji spalni lokaciji prespali do jutra, ko je bi plan, da gremo zopet v Libijskigraben. Tako smo se zgodaj zbudili, vrgli nekaj hrane pod zobe in se odpeljali v deželo strmine.
Plan smo imeli, da najprej obiščemo Konečko Otlico. Ko smo se pripeljali do gor, nas je ustavil Zlatko in nam povedal, da mogoče bi bilo dobro preveriti še en skalni rob, kjer bi lahko bila Izgubljena Dadijeva jama. Tako smo si ogledali z daljnogledom in s prstom po skalah od daleč naredili plan, kje je za pogledati in šli. Ko smo hodili do Konečke Otlice, smo s Tesa trakci označevali pot, da nas Alen in Ana najdeta, saj sta rekla, da prideta zadaj. Ker prihajata iz Lenarta, smo bili malo skeptični, kakšen bo naklonski šok.
Ko smo prilezili do jame, sva z Alenko začela s ponovno meritvijo, saj dosedanji načrt ni bil popoln in še koordinate smo popravili. Drugi del ekipe je šel v jamo, si jo ogledal in Lea je lahko jamo še poslikala. Ker jama ni mala, sva z Alenko počasi merila. Uroš je pregledoval stranske rove in tako smo napredovali počasi v osrčje jame. Medtem so drugi počasi zapuščali jamo. Goran je nabral v jami kup smeti. Hvala ljudje, ki hodite v tako težko dostopne jame, predvsem domačini, kajti drugim je pot težko znana in v njej puščate pločevinke in ostalo svinjarijo. Po celi jami lahko najdemo sledi podpisov, kajti vsak osel, ki obišče jamo, mora pustiti svoj pečat. Najsodobnejši podpis je iz leta 2014 in to z zelo velikimi črkami. Najbolj boleči so stranski rovi, ki so obliti z jamskim mlekom, ampak, ker je to mehka snov, je dobra, da vtaknejo ljudje svoj nemaren prst in se v njem podpišejo. Res je lepa jama, ampak so ljudje najlepše dele jame, ki so bogati s sigo in jamskim mlekom, popisali. Gre za ljudi, ki nimajo niti malo spoštovanja ali vednosti o tem občutljivem ekosistemu. Ko grem jaz mimo njihovih hiš, jim ne mečem smeti in ne pišem po njihovih objektih. Če pa bi se jim z velikimi črkami podpisal na novo lepo fasado, ki ni večna, kot jamsko okolje bi me gnali z vilami čez polje in označili, da sem največji čudak. Ampak resnica bi bila, da sem želel le, da vsak ve, da sem šel mimo njihove hiše, kajti naj se ve, da sem bil tu. Tako so to jamo dodobra popisale prejšnje in zdajšnje generacije, kar je žalostno opazovati v tako lepi, skrivnostni jami sred strmin.
Ta čas , ko smo jaz, Alenka in Uroš merili in razglabljali o nastanku jame, je druga ekipa odšla iskati Izgubljeno Dadijevo jamo. Ko so prišli do skale, ki zgleda kot amfiteater, so se razdelili. Goran in Gregi sta šla po desnem robu, pregledovala in iskala. Lea in Žiga sta šla še pregledat skalno polico in opazovala sledi raznih živali, ki hodijo sem gor iskati zavetje. Ko sta pregledovala ta del, sta slišala, da sta Ana in Alen na poti gor. Namesto desno sta zavila na levo stran skale in prišla po kanalu do Leje in Žiga. Nato so pregledali še drugi skalni rob, a jame ni. Mogoče so jamo ukradli ali pa je izginila. Veliko let se je iskala in zmeraj se je skrila. To so bili zadnji bolj resni poizkusi iskanja te jame, ki pa je kar ni.
Ko smo se Uroš, Alenka in jaz vrnili iz jame, smo slišali, da se druga ekipa že vrača. V bistvu so prišli nad jamo in iskali primerno pot do vhoda. Ko je Goran našel pot, so se en za drugim spustili do vhoda. Nato sva z Leo Alena in Ano še pospremila po jami. V tem sem zavohal, da je nekdo iz nahrbtnika vzel hrano. zato sem se na koncu jame obrnil in šel ven. In res, Goran je prinesel gor klobase, sir in kruh. Ker je bila ura že v času kosila, nam je teknilo nekaj spraviti v sebe. Po jamarski malici pred jamo v mirnem okolju in počitku na sončku smo si napolnili baterije. Tako smo se v istih skupinah kot prej spet razdelili.
Eni so šli do Konečke zijalke, kjer so popravili koordinate in si vzeli čas za ogled. V bistvu je to velik vhod in en rov, ki je dolg 55 metrov in se z naklonom 35 stopinj strmo vzpenja in na vrhu konča. Alenka, Uroš in jaz smo se spustili do avtov, kjer sem našel kekse. Ker jih bi bilo premalo za vse, smo jih mi na hitro pojedli in dobili še malo energije. Nato nas je pot vodila mimo izvira Ljubije, ker smo se odžejali. Malo višje od izvira smo videli debelega gamsa, ki je leno skakljal v hrib. Naša navzočnost ga ni preveč motila. Ko smo prišli iz gozda, smo zavili v strm travnik, kjer smo na vrhu prišli do Udornice Indiana Jones.
Jama leži v veliki udornici sredi travnika in skrbno skriva svojo veličino. Obraščena je z grmovjem. Vstopili smo vanjo in šli do konca jame. Spuščanje poteka med tono smeti, ki so jih ljudje morali nekje odložiti. Tu sva začela z Alenko meriti, ko sva slišala, da se nam ostali že približujejo. Udornica te preseneti, ker se res spusti daleč notri. Vse skupaj sliči na filmsko ozadje pustolovca Indiana Jones. Čeprav mi je Žiga zatrjeval, da imam le bujno domišljijo, se nisem pustil motiti v svetu domišljije. Ker pa med smetmi v takem lepem okolju ni prijetno, smo hitro smuknili ven na sonce. Ko smo se posedli po travi, sem zaslišal znani šum iz nahrbtnika. To je bil znak, da je v bližini vrečka čipsa. Hitro sem se dokopal, do te hrane in že smo hrustali. Potem še skupinska slika in po strmem travniku proti avtom.
Na cesti je Alenka našla vulkansko kroglo. Smo jo občudovali in potem smo jo kruto razpolovili, da smo si ogledali nastanek še od znotraj. Ker je vulkan blizu, se tu najde takšne stvari. Je zelo bogat del naše pokrajine. Nato smo hiteli v bazni tabor v Lepo Njivo, ker sem hitel peči krompir za lačna usta. Ko smo se najedli, smo se leno prestavljali iz kota v kot. Z Alenko sva vnesla še meritve v računalnik, za kaj več je pa zmanjkalo energije.
V ponedeljek smo se razdelili v dve skupini. Janko in Valerija sta s tečajniki Urošem, Alenom in Ano odšla na povabilo JK Kamnik v Kamniško jamo. Vtise mi je strnila Ana:
V Kamniški jami je bilo super, neverjetno lepo. Pohod do jame je bil zanimiv in na določenih delih zahtevnejši, ampak zaradi tega mi je bila celotna pot še ljubša. Sama jama ni zahtevna in res primerna za vsakogar. Na koncu jame smo še bili priča zaroki, kar je bilo izjemno lepo, po celem dnevu hoje pa nas je v dolini v taboru pričakala pečena svinja in neverjetno gostoljubni jamarji in taborniki, ki so nas pogostili. Najbolj mi bo v spominu ostalo tudi to, da sem pila vodo kar iz bližnjega potoka.
Druga skupina smo odšli v Brezno presenečenj. Razdelili smo se v tri skupine. Pred Usranim klancem smo še poskušali olajšati smer vrvi, ampak še moramo popraviti. Zaradi naliva se je na koncu tega dela v ožino skotalilo par kamnov. Ko smo to rešili, sem šel še pogledat v Filipov tunel, kako bi bilo za bypass. Na koncu rova sem se zataknil kot sulica v ožino in komaj zlezel ven. No, na pomoč sem moral poklicati Leo, mislim, da bi se mi Žiga preveč smejal, ko sem se zatikal nazaj iz rova. No, čeprav je Lea potem precenjevala moje dimenzije in me vodila v drugo ožino, ko sem ji moral razložiti, da nisem tako majhen naj mi poišče bolj smiselno pot, kjer bom porinil noge čez ovinek. Nekako sem se izvil ven in še enkrat Lei objasnil, da nisem tako mali in da ji nisem nič slabega storil, da me je mislila zatakniti. No, mogoče pa sem in sem pozabil.
Nato smo skupaj odšli do bivaka. Tu smo naredili plan za novi prostor, kjer se bo kasneje sešil bivak in postavil. Potem smo Goran, Rok in jaz odhiteli na trenutno dno. Med potjo smo poskušali še nekaj poenostaviti, ampak še bodo potrebne izboljšave. Potem smo še na enem delu malo ožino povečali, se spuščali in puzali po jami. Ker je ekipa, ki je opremljala pred časom, imela samo karabine in ploščice, smo morali še prestaviti vse direkt na rinke. V tej jami ni pametno opremljati s ploščico in karabinom, ker zelo hitro oksidirajo. To sta najbolj občutila Žiga in Lea, ki sta preopremljala do Velikega prepada in zamenjala nekaj ploščic in karabinov.
Nam je na koncu zmanjkalo časa in smo spodaj pustili višek vrvi ter se začel vračat na površje. Pot do gor je dolga, jama je bila tudi polna vode in v aktivnih delih komunikacija ni delovala niti na 1 meter. Bilo je zelo glasno, vetrovno in brez gibanja si se hitro začel ohlajat. Tako je puzanje in prenašanje trasportke skozi ožine zelo priporočljivo, da ti je toplo. Ko je manjkalo še malo do bivaka, pa sem začel čutiti veliko lakoto. Samo še o hrani sem razmišljal, nič več nisem videl jame.
Ko smo se bližali novemu prostoru za bivak, sem slišal glasen krik Roka. Sem mislil, da je že kaj narobe. Potem, ko sem še jaz prišel gor, sem videl, da to je pomenilo navdušenje nad delom Alenke in Gregija, ki sta neverjetno dobro splanirala prostor. Res nebeško sta uredila, ravno, z veliko zemlje, res udobno. Tam sem si vzel čas za hrano. Hranjenje v jami je najbolj pomebno pri jamarstvu. Tako sem basal v sebe vse, kar je tam ležalo. Goran in Rok sta kmalu prenehala s hranjenjem, jaz sem še vztrajal. Ampak kmalu sem se jima pridružil.
Ko se je hrana prebavila toliko, da mi je šlo potrebno hranilo v kri in kasneje v utrujene celice, sem dobil energijo in spet mi je bilo smešno. Pot gor je bila boljša in lahko sem spet gledal po jami ter tuhtal o nadaljnjih planih. Ven smo pokukali ob 02:00 zjutraj, le eno uro za prvima dvema ekipama, ker so si vzeli čas s kroženjem po jami. Tako smo tabor zaključili v torek in ga na neki način podaljšali. V bistvu je bil potem celi torek zaspan in namenjen počitku ter štetju, kdo ima več modric.
Tabor je uspel, veliko smo uspeli narediti in sedaj nas že čakajo drugi izzivi in ideje.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski, Vido, Valerija

Ni komentarjev:

Objavite komentar