Prijatelja jamarja iz Nemčije na Štajerskem

8.5.2017 – 10.5.2017

Yvonne in Daniel sta že lani prišla na obisk in si ogledala Zgornjo Sevškovo rupo ali po naše Ravbarja. Tako sta sklenila, da ko se konča »CRT for women«, prideta spet malo naokoli. Najprej sta si ogledala jame na drugi strani Slovenije, nato so z Jerico prišli v ponedeljek na Vransko. Jaz sem prišel malo prej in zrezal nekaj drv, ki bodo prišle prav za kuhati med poletnimi dnevi. Kmalu so se pripeljali veseli ljudje.

V Veternico smo želeli že nekaj dni prej, da preverimo situacijo po poplavah - https://jamarji-stajerske.blogspot.si/2017/05/visoke-vode-na-vranskem.html. Ampak vedno so prišle druge stvari za delati. Tako se je videla priložnost sedaj, z obiskom jamarjev iz Nemčije. Povedal sem, kako je pred kratkim bruhala voda iz jame, tako, da so tudi drugi lahko pričakovali kakšne spremembe. Prva polovica vhodnega rova je po stropu polna plavja in s tem nakazovala na visok nivo vode. Druga polovica vhodnega rova pa se je spremenila. Vso mivko je odneslo, tako da ni treba več puzati po trebuhu, ampak lahko greš normalno v počepu skozi. Po vseh štrih je sedaj neprijetno, ker je po tleh trda skala, ne več prijetna mehka mivka. Tobogan je spralo, tako da ni več toliko blata na klančini. Ko smo prišli do jezera, pa je bilo vse po starem.

Nivo vode se ni dvignil v jezeru, niti ni znakov poplavanja. Nato smo se sprehodili še do Soteske. Tudi »Wunschbrunnen« smo si pogledali. Malo sem debatiral o potencialnem drugem vhodu, ki ga moramo še skopati v Jamski masaži in tako bi lahko opazovali jamo ob nalivih. Jerico je ideja kar strašila, da bi v takšnih razmerah silil človek v jamo, ji je res težko predstavljivo. Potem sem še pokazal nadaljevanje v lepo zasiganih Orglah in odšli smo ven. Do Podgrajske jame smo se sprehodili, da smo se odžejali.

Potem je Jerica potegnila iz nahrbtnika veliko hrane. Jaz sem na poti še nabral špinačo. Daniel je namestil gorilnik in skuhali smo si res odlične makarone iz vsega, kar imaš. Meni se je nato mudilo na sestanek v Ljubljano, drugi pa so še uživali po-kosilni čas.

Naslednji dan jih je Jerica peljala v Klemenškov pekel. Meni na žalost ni zneslo, ker sem dobil drugo delo. So povedali, da so uživali v lepih prosotornih breznih. Tudi vožnja po dolini in dvig na panoramsko cesto ima svoj čar obiska te jame. Zvečer pa so se pridružili na potopisnem predavanju, ki smo ga imeli v Knjižnici Šoštanj. Predaval sem o lanskem jamarskem izletu v Budempešti in obisku v sila zanimivih jamah. Tako smo se sprehodili po slikah in obudili spomin na tiste dogodivščine.

Naslednji dan pa smo odšli v Snežno jamo. To je bil turistični obisk za dušo. Ko smo prišli na Raduho, je bila samo 1 stopinja in še ponekod malo snega. Bilo je noro mrzlo in neprijetno. Tako smo se hitro preoblekli in odšli v jamo. Skozi jamo smo odšli lepo počasi, tako da je bil čas tudi slikati. Jerica je obnavljala znanje iz faksa in je bilo zanimivo poslušati te strokovne razlage za določene procese v jami. Najbolj smo uživali v pogledu na jamsko mlečne kijaste kapnike. Potem smo še poslušali votlo donenje, če skočiš v eni dvorani. Pogledali smo še jamsko medvedko. In nato še konec jame, kjer smo sedeli na velikem podornem kamnu in strmeli v konec jame in tuhtali, modrovali, meditirali.

Nobenemu se ni mudilo, tako da so ti trenutki trajali in duša se je polnila s tem mirnim okoljem. Potem smo se počasi odpravili ven. Res počasi, kajti vzeli smo si čas in smo si lahko pogledali veličino lepe Snežne jame. Ko smo prišli ven, pa se je že malo segrelo, ampak lakota nas je gnala v dolino.

Dobili smo tudi vabilo, da se jim pridružimo v prihodnosti v njihovih jamah v Nemčiji. Seveda ne bomo ignorirali tega vabila in bomo odšli na obisk. Kdaj – pa boste že izvedeli v kateri od objav.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Yvonne, Maks Jamski