26. januar 2016

Še ena veteranska (prva letos)

Kot vedno nas zimski mraz in nekaj moče navda z upanjem o bogati beri ledu v jamah, ki imajo primerno lego. Ena od teh je Spodnja Trbiška jama, kot jo imenujemo. Ima odlično lego za "lenivce", saj je čisto blizu Savinje in, če je le-ta primerno nizka, je lahko dostopna. Smo Tone (pobudnik akcije), Dani in jaz čez šli v škornjih, ki sicer pretirano topli niso za temperature pod lediščem.
Izkazalo se je tudi, da moji škornji, v katere sem verjel, tudi niso vredni zaupanja in da so primerni le za sušo. Mi je levi malo spuščal, ravno dovolj, da je bilo potem mrzlo in mokro in k sreči vse skupaj le ni predolgo trajalo, saj bi sicer ozebel. Tudi slikati ni fajn, če se izkaže, da ledu le ni toliko, da bi se za izlet odločili, če bi to vedeli že prej. Sem skoraj ozebel tudi v roke, a kakšen posnetek je le bil vreden prezeblih prstov. Pa še nič antigripina ni imel nihče od nas, kar se redko zgodi. Upamo, da bo drugič vsega dovolj.


Silvo

20. januar 2016

Brezno pri Petrovem križu

Zgodba za to jamo se je začela 28.7.1990, ko so Branko Debeljak, Peter Zgozdnik, Andrej Kodrun, Ivan meh, Slavko Hostnik (vsi ŠJKP Topolšica)raziskali to jamo in jo poimenovali Brezno na Menini sedaj v ponovni najdbi se je preimenovala v Brezno pri Petrovem križu.Če povzamem iz zgodovine po pripovedi Slavka: "Jamo nam je 8.7.1990 pokazal domačin. Pred nami v jami zagotovo ni bil še nihče, saj je bil vhod premajhen za človeka. Vstop v jamo je bil mogoč šele po širjenju vhoda. Zaradi neugodne lege takrat nismo določili koordinat vhoda in na jamo potem "pozabili". Po 25 letih spomin zbledi, okolica pa se spremeni do te mere, da vhoda v jamo nismo več uspeli najti. V letu 2015 smo skupaj z člani JK Tirski zmaji trikrat iskati to jamo, a nam ni uspelo. Šele 6. januarja 2016 so člani JK Tirski zmaji, ki so se zelo potrudili pri iskanju jame, le to končno uspeli najti". Bernard Štiglic je 6.1.2016 uspel najti jamo in določil je koordinate in napisal novi A zapisnik. Opis jame povzetju iz A zapisnika: "Globina vhodnega brezna znaša 65 metrov. Na 40 metrih je 2 metra široka polica, kjer se da stati, sicer je brezno gladko. Na dnu dimenzija jame znaša 1,5 x 4 metra. Za breznom se jama nadaljuje še v obliki 7 metrov dolgega poševnega rova, kjer se konča". Osnovni podatki jame: Dolžina poligona: 72 m, višinska razlika 68 m, vhod meri 2,5 x 2 metra.Po teh podatkih je to najglobja jama na planini Menini. Ponovno je dobro sodelovanje obrodilo obilne sadove.
Napisal Maks jamski po informacijah od Slavca in Bernardovega A-zapisnika te jame. Foto - Bernard Štiglic, Načrt - ŠJK podlasica Topolšica

Obisk Brezna pod Planico



Grega; Slikal Grega

Kebrova luknja - kopanje v Rovu novega upanja

V soboto, 9.1.2016, smo začeli novo leto z zelo uspešno raziskovalno akcijo v Kebrovi luknji. Nadaljevali smo s kopanjem v Rovu novega upanja. Najprej sva vstopila v jamo Filip in jaz. Ko sva začela delati, sva ugotovila, da imava prazno baterijo. Odločil sem se, da ga peljem pogledat Rov 20-letno šepetanje. Ta rov meri 23 metrov, konča se z blatnim zamaškom brez prepiha. Leta 2014 smo končali raziskovati tu in nadaljevali v Rovu novega upanja, kjer je Rok opozoril na odtekanja vode v ta rov v velikem deževju.
Na koncu Rova 20-letno šepetanje sta dve zanimivi ožini. Filip se je prvič soočil z malo bolj težavnimi jamskimi detajli. Zanimivo mi je bilo, ker ti dve ožini ločuje majhna dvoranica, ki povzroči zelo zanimivo odmevanje zvoka. In v tisti tišini se je slišalo, kako mu srce razbija v divjih afriških ritmih. Res zanimivo za mene, za Filipa verjetno ne toliko. Potem, ko sva šla ven iz tega dela jame, je tam že bila druga skupina.
Panka si je zaželela, da še ona pogleda ta Rov. Z veseljem sem ji ga pokazal, da vidi, kaj vse smo skopali in koliko kamenja ven znosili. Ko sva prenehala z ogledom, sva slišala Filipovo presenečenje. Zaigral nam je Tišino na trobento. Zelo lepo presenečenje in zelo lepo zaigrano, čestitke.
Potem smo se lotili in začeli intenzivno kopati. Ker nas je bilo zadosti, smo se lahko postavili v verigo in si podajali izkopani material na nemoteče mesto. Rov smo razširili na 3 Roke in ga poglobili za 1 meter. Zelo uspešna akcija. V rovu se čuti rahel prepih in zelo svež zrak, kar nam daje motivacijo, da nadaljujemo.
Kakšnega večjega prepiha ne moremo pričakovati zaradi velikosti podora. Se pa je videlo po naših umazanih kombinezonih, da voda ni varčevala z zbiranjem blata. Čas je hitro minil in odpravili smo se na površje, kjer nas je pričakalo rosenje dežja. Ko smo se odpravili v bližnjo picerijo napolnit prazne želodce, smo dobili odlično idejo. Za jamarski film, ki sem jo še malo dopolnil, ampak je še ne smem objaviti.
Na akciji smo bili Filip, Grega, Panka, Jurij in jaz.

Zapisal Maks Jamski; Slikal Grega

10. Tradicionalni prednovoletni spust v Golarjev pekel


28. decembra smo zaključili jamarsko leto v Golarjevem peklu. Tokrat se nas je nabralo kar dvajset in devetnajst se nas je spustilo v jamo.

Grega

04. januar 2016

Speči krampus

V petek sva šla neustrašna raziskovalca proti jami, kjer živi "Krampus". Zakaj domneva, da živi eden krampus glih v tej jami? Teorija se je razvijala, ker jama leži tik ob poti planina Podvežak - Vodotočnik. Poznana nam je že 4 leta in nihče ni pokukal not. Mogoče je spal notri Krampus in je njegov vonj odganjal jamarje stran. Tudi sam sem bil pred jamo pred tremi leti in nisem dal dovolj spodbudne besede, da bi se razpakirali težki nahrbtniki, ki smo jih nesli na raziskovalni tabor. Mogoče tudi jama ni oddajala kakšne posebne energije o nadaljevanju in ni povlekla v svoje osrčje. Kdo bi vedel?
No napočil je čas, da greva pogledat, kje je ta krampus. Na pot sva se odpravila že v močnem soncu, ki si še vedno misli, da je poletje. Seveda pač sonce, njegov moški ego, mu daje moč, da še pozimi sveti z isto močjo, kot poleti. No naju to ni motilo z veseljem sva začela grizti v hrib. Sneg sva našla samo v senčnih prostorih. Zime ni, odšla je iz Slovenije. Sloveniji gre res slabo, še letni časi bežijo stran. Jamarja slab politični režim ne ovira pri svojimi razsikovalnimi podvigi. Naš duh je neomajan in trden, kot hrast. No šibala sva naprej.
Sedaj iz varnostnih razlogov pred Krampusom sva zavila iz poti v strmo melišče. Rok je to predlagal iz svojih bogatih življenskih izkušenj. Ko sva se ubijala, mislim prebijala po strmih pobočjih naprej sva se spustila na pot. Mogoče le ušla rdečim očem Krampusa, ki je nekje oprezal za neustrašnima raziskovalcema. Ko sva prispela dol na markirano pot, sva se začela spuščati dol proti jami, ki je čudežno izginila. Po hoji med borovci gor in dol, sva videla, da sedaj, ko je videl Krampus, da mu misliva iti v brlog more nekaj ukreniti. Jamo nama je prestavljal levo desno, gor, dol. Za pomoč nisva poklicala 1188 ampak Grega. Grega je preveril na satelitskih slikah, če je še senca od jame tam, ko bi mogla biti. Med tem sem se jaz vrnil na pot in našel kupček kamenja, ki sem ga pustil, ko sem prvič šel do vhoda, da bo pot lažja. No ko sem se spustil dol, me je zmatral globinomer. Nisem pričakoval, da je vhod tako nizko. Ko sem le prispel do jame, sem poklical Roka, da Krampusa ni, danes tukaj. No po nekaj minutah, so se začeli borovci močno tresti in lomile so se veje in prispel je Rok, do mene. Oblekla sva se v bojno opremo, namestila vrv in se spustila v jamo. Po 23 metrih sva se po strmem pobočju, ki ga je sestavljal sneg, kasneje kamenje, jama konča. Našla sva polico, kjer je spal krampus. Roki je testiral posteljo in že skoraj zadremal.
No nadaljevanja ni. Zmerila sva v jami 44 metrov, pobrala vrv in opremo in odšla v dolino. Kje je Krampus? Ne vemo in še naprej bomo pregledovali jame in ga iskali. Mogoče nam ga uspe najti v Klemenškovem peklu. Jamarila sva 25.12.2015 Rok in jaz.
Maks Jamski

Sevškova rupa ali Ravbarjevo brezno

Za v soboto 19.12.2015 je Valerija izražala željo, da gremo nekam v jamo. Mogoče je deloval hud dolgčas, ker je šel njen dragi na smučanje. Ni vedela, kako si naj skrajša muke čakanja, mislim čas čakanja. Zbrala sva Ravbarjevo brezno, ker je odlično za trening. Na vabilo so se odzvali vsi in še več. Tako, da na koncu nas je jamarilo 8 jamarjev. Mateja se je spoprijela z malo bolj resno jamo in šlo ji je odlično. Žiga, Filip, Valerija in jaz smo se zagnali na dno jame.
Spodnji del jame je na novo opremljen, kajti vrvi so bili dotrajani in se jih je zamenjalo. Sedaj previdno po vrveh. Zelo lepo opremljeno Den. Uroš bil si dober opazovalec in hvala vsem udeležencem te akcije.
No med tem, ko smo se vračali iz dna, so ostali trenirali. Po trenirali so vse, kar so se spomnili - vozel na prečki, vozel za gor in dol itd... Če so, kaj pozabili so jih pa ostali spomnili, ki imajo bolšji spomin. za zaključek, preden smo zlezli pod sonce, je še Filip poskusil tovariško pomoč. Odlična akcija, da ostajamo še vsi v formi. Jamarili smo Žiga, Filip, Mateja, Valerija, Grega in jaz...

Maks Jamski; Slikal Grega