Na koncu Rova 20-letno šepetanje sta dve zanimivi ožini. Filip se je prvič soočil z malo bolj težavnimi jamskimi detajli. Zanimivo mi je bilo, ker ti dve ožini ločuje majhna dvoranica, ki povzroči zelo zanimivo odmevanje zvoka. In v tisti tišini se je slišalo, kako mu srce razbija v divjih afriških ritmih. Res zanimivo za mene, za Filipa verjetno ne toliko. Potem, ko sva šla ven iz tega dela jame, je tam že bila druga skupina.
Panka si je zaželela, da še ona pogleda ta Rov. Z veseljem sem ji ga pokazal, da vidi, kaj vse smo skopali in koliko kamenja ven znosili. Ko sva prenehala z ogledom, sva slišala Filipovo presenečenje. Zaigral nam je Tišino na trobento. Zelo lepo presenečenje in zelo lepo zaigrano, čestitke.
Potem smo se lotili in začeli intenzivno kopati. Ker nas je bilo zadosti, smo se lahko postavili v verigo in si podajali izkopani material na nemoteče mesto. Rov smo razširili na 3 Roke in ga poglobili za 1 meter. Zelo uspešna akcija. V rovu se čuti rahel prepih in zelo svež zrak, kar nam daje motivacijo, da nadaljujemo.
Kakšnega večjega prepiha ne moremo pričakovati zaradi velikosti podora. Se pa je videlo po naših umazanih kombinezonih, da voda ni varčevala z zbiranjem blata. Čas je hitro minil in odpravili smo se na površje, kjer nas je pričakalo rosenje dežja. Ko smo se odpravili v bližnjo picerijo napolnit prazne želodce, smo dobili odlično idejo. Za jamarski film, ki sem jo še malo dopolnil, ampak je še ne smem objaviti.
Na akciji smo bili Filip, Grega, Panka, Jurij in jaz.
Zapisal Maks Jamski; Slikal Grega
Ni komentarjev:
Objavite komentar