22. marec 2020

Jama Klobasnica in Krapljetova jama na Dobrovljah




Konec januarja 2020 sem po nekaj letih srečal Marko Toneta , ki je bil nekoč moj sodelavec v SIP Šempeter. Ker je vedel, da pišem prispevke za Nedeljca, mi je namignil, da bi napisal še kaj o Dobrovljah, kjer je nekaj časa tudi živel. Med številnimi zanimivostmi, ki jih je omenil, je bila tudi jama Veternica. Njena posebnost je namreč v tem, da ima podzemno jezero, kar me je zelo pritegnilo.


Sledilo je iskanje kontakta z lokalnimi jamarji, ki bi me lahko peljali v jamo Veternico. Na spletu sem našel telefonsko številko Centra jamskih doživetij. Moj pravi jamarski krst je bil v omenjeni jami, kajti da prideš do prekrasnega jezera, se je potrebno kar potruditi. Nekaj posebnega je bil tudi zaključek. Poleg vprašanj, ki mi jih je zastavil Maks Petrič, na katera seveda nisem znal odgovoriti, sem jih dobil še po zadnji plati, za razkužitev grla pa je poskrbel pelinkovec.

Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje, podobno se je zgodilo tudi z mano. Že pred leti sem dejal, da jame niso zame, rajši imam sonce kot temo. Toda zgoraj omenjena preizkušnja me je prepričala, da so tudi jame fotografsko zanimive. Lahko rečem, da sem dobil občutek male zasvojenosti. Za kar sta bili krivi Lea Pavrič in Alenka Jelen iz Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica, ki sta tudi bili poleg. Res je, da so turistične jame prav tako lahko lepe, toda običajno manjka nekaj adrenalina, kar pri meni šteje največ.
Foto: Maks
Foto: Maks
Vsled vsega tega sem poklical Marko Toneta, da bi mi še namignil za kakšno manj poznano jamo na Dobrovljah. Dal mi je kontakt svojega bratranca Janka Sedeljšaka, ki naj bi vedel, kje se nahaja jama Klobasnica. Domneva se, da so jamo tako poimenovali domačini. Ko sem poklical Janka, je bil takoj pripravljen pokazati jamo, ko bodo vremenske razmere to dopuščale. Kot zanimivost velja omeniti, da me je nato popoldan obiskal Marko Tone z željo, da gre z nami na raziskovalno »ekspedicijo«. Že naslednji dan (5. 3. 2020) sem ob osmi uri bil pri Tonetu, s katerim sva se odpeljala k Janku na Vologo. Po jutranjem klepetu smo se vsi skupaj zapeljali do kapelice na Kaleh, kjer sem parkiral svojega jeklenega konjička. Najprej smo prečili travnik do gozda, kjer smo nekaj časa sledili nakazani stezici, ki je peljala proti grebenu. Omenjeno področje smo temeljito preiskali, prav tako bližnji greben, toda brez uspeha. Sam sem se spustil do skal, kjer sem slutil, da bi lahko se nahajala naša jama, toda razočaranje je bilo veliko. S težavo sem nato splezal na greben preko krušljivih skal, dobil sem občutek, da se bo ta ekspedicija končala neuspešno. Ker sem po naravi trmast in se kar tako ne predam, sem Janka prosil, če pozna koga, ki pozna vhod v jamo. Svetoval mi je Ivana Dolinška, ki živi v njeni neposredni bližini in je lastnik gozda, kje se jama nahaja. K sreči je imel njegovo telefonsko številko, da smo ga lahko poklicali. Z njegovo pomočjo je Janko v nekaj minutah našel jamo. Videl sem, da sem bil pred tem le 50 m stran od vhoda, ki pa se z grebena ne vidi. Gre za vodoraven suhi jamski rov z nekaj kapniki, eden izmed njih je zaradi svetlobe že malce pozelenel. Ker nisem bil jamarsko napravljen, sem fotografiral samo vhodni del. O naši ekspediciji sem pravil Alenki, ki je omenila, da na tem območju pozna samo Šimnov kevdrc.
V ponedeljek sem poklical Leo in se dogovoril, da gremo naslednji dan na ogled jame Klobasnice. Torkovo jutro (17. 3. 2020) je bilo prekrasno, kljub koronavirusu, ki trenutno razsaja po Sloveniji, pardon, po svetu. Na Vranskem smo se dobili ob 8.30 in se odpeljali proti Kalem. Pri kapelici smo parkirali avto in odšli jami naproti. Dostop je kratek, tako se le malce ogreješ, še dobro da jama ni hladna. V jamo je šel najprej Maks, da je videl za kakšen tip jame gre. Nato je bil dogovor, da sledi moje fotografiranje. Zaradi nizkega stropa sem opustil fotografiranje s stojalom. Poleg nekaj sigastih tvorb sta bila zanimiva dva netopirja, ki sta v jami prezimovala.

Čez čas sta se mi pridružila še Lea in Veles. Moram omeniti, da »malega« kar občudujem, kajti pri dveh letih se zelo pogumno sprehaja po jamah. Napravil sem nekaj zanimivih fotografij ob njunem opazovanju jamskih lepot, še posebno so mu bili zanimivi netopirji. Domnevam, da bo Veles čez nekaj let že pravi jamar, ko bo z mamo in očetom raziskoval precej bolj zahtevne jame. Zaradi svoje majhne postave bo lahko premagal kakšne zelo ozke prehode, ki nam odraslim niso dane. Maks in Lea sta nato jamo skrbno izmerila in vse podatke zapisala v jamarsko beležnico. Namen izmere in opisa je predvsem ta, da lahko na osnovi teh jamo registrirata. V Katastru JZS se nahajajo vse registrirane jame v Sloveniji.
Foto: Franci Horvat
Foto: Maks
Kot ljubitelju skalnega plezanja me (nas) je Maks peljal najprej na prelaz Lipa, nato pa po makadamski cesti na severno stran pobočja Smolnika, kjer se nahaja zanimiva skalnata stena. Njeno višino bi ocenil na 60 m in gre za dokaj previsno steno, v kateri so se pred leti že poizkušali ljubljanski plezalci. Danes lahko vidimo nekaj zarjavelih ploščic, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Pri vznožju stene se nahajata dve jami oziroma odprtini. Desna se hitro zapre, leva pa obeta nekaj več jamarskih možnosti. Maks je nato napravil nekaj osnovnih meritev, da bi kasneje lahko jamo registriral. Imel sem čas, zato sem se sprehajal pod steno in fotografiral ostenje. Ker sem bil malce nepazljiv in sem bolj gledal v nebo kot pod noge, sem stopil na majavo skalo, ki mi je porušila ravnotežje. Padel sem, kot da me je pokosil rafal iz mitraljeza. Kljub temu da sem hotel nagonsko zaščititi fotoaparat, sem z njim udaril ob tla, nakar je močno počilo. Bil sem prepričan, da se je zdrobila leča v objektivu. Lea me je najprej vprašala, kako je s fotoaparatom. Moj odgovor je bil seveda pesimističen. Toda ko sem napravil nekaj fotografij, sem ugotovil, da se to, k sreči, ni zgodilo. Sončna zaslonka je sicer dobila udarec na njegov rob, to pa je tudi vse, kar je bilo škode.
Foto: Maks
Foto: Maks
Foto: Veles
Po ogledu severnega ostenja Smolnika smo se odpeljali do Krapljetove domačije (780 m) na Dobrovljah. Prijazen lastnik nas je najprej vprašal, če imamo jamarsko opremo, nato pa nam je povedal, kako bomo najlažje našli Krapljetovo jamo. Jama je dobila ime po lastniku zemljišča Martinu Krapljetu, zato to jamo nekateri imenujejo tudi Tinetova jama. Z Leo sva oblekla jamarske kombinezone, si nataknila čelade, obutev pa je bila planinska. Moji pohodni čevlji so sicer odlični, toda za kakšno veliko vlago oziroma vodo niso primerni. S sabo sem vzel samo en fotoaparat in stativ. Priznam, da sem bil malce negotov glede lokacije jame oziroma, kako bova zmogla strmo pobočje do jame. Lastnik je omenil, da je potrebno paziti, da ne pride do kakšnega zdrsa, kajti nato sledi padec čez steno.
Foto: Lea
Foto: Lea
Foto: Franci Horvat
Najprej sva šla po cesti, na koncu zaščitne ograje sva zavila v strm breg. Za napredovanje sva si pomagala z malimi smrekicami in drevesi, da je bil občutek boljši. Po dobrih desetih minutah sva se znašla pod steno, oba sva se strinjala, da najina pot pelje po nakazanem prehodu v desno. Opazil sem, da so nekatere korenine, ki štrlijo iz zemlje oziroma skal prav primerne za oprimke. Po kakšnih 30 m od vznožja stene, sva priplezala do vhoda v jamo, ki se nahaja 20 m pod vrhom stene. Odprtina je visoka približno 0,5 m in široka skoraj 1 m, sama jama pa je dolga 68 m in globoka 17 m. Drug za drugim sva se »skobacala« čez ožino v Vhodni rov. Tla Vhodnega rova so prekrita s podornim drobirjem, ki je pomešan z večjimi skalami in prstjo (večinoma je ilovica). Ker sem želel najprej videti Jamski raj, kot se imenuje najlepša dvorana, sva se tja napotila, ne da bi fotografirala. Vhodni rov ni zasigan, razen v končnem desnem delu.
Foto: Lea
Foto: Lea
Foto: Franci Horvat
Nato je sledil Vmesni rov, ki je pravo nasprotje Vhodnega rova, seveda po zasiganosti. Krasijo ga številni stalagmiti in stalaktiti, prevzel me je tudi 10 m visok zasigan kamin. Tla so skalnata in pokrita z sigo in kamenjem. Ko sem zagledal ponvice z vodo, sem bil prepričan, da ko se bova vračala, bom napravil kakšen zanimiv posnetek ravno pri njih. Nato je sledila Lepa dvorana, ki je dolga kar 25 m in široka 10 m. Zaradi svojih lepot si zasluži takšno ime, kajti tam lahko vidite skoraj vse sigaste tvorbe. Nato pa je sledilo najlepše, kot bi dejal žal že pokojni moj prijatelj, Tine Mihelič. Z Leo sva prišla do mesta, kjer se je nad nama odpiral prehod v malo dvorano, imenovano Jamski raj. Najprej je Lea poizkusila, kako je zadeva plezljiva, kaj hitro je spoznala, da večjih težav ne bi smela imeti, če se le malce potrudiva. Nato je bila vrsta na meni, da premagam zoprno mesto, ker nisem bil povsem prepričan v svoje sposobnosti, sem prosil Leo, če ji lahko stopim na rame, kar je dovolila. Na takšen način sem lahko prijel za odličen oprimek in se potegnil višje in že sem bil v mali dvorani, nakar je sledila fotografska oprema in nato še Lea. Prizor je bil res za bogove, kako bi si očital, če ne bi videl teh lepot. Sigastih tvorb je bilo res veliko in ena lepša od druge. Če se je kje »stvarnik« potrudil, se je v tej mali dvorani, lahko rečem da skoraj gre za filigransko delo. Žal pa je po tleh ležalo nekaj polomljenih kapnikov, ki so malce kvarili podobo Jamskega raja.
Sledilo je moje fotografiranje, Lea pa se je ukvarjala z osvetlitvijo. V Jamskem raju je nastalo res veliko posnetkov z vseh mogočih zornih kotov. Malce sem bil presenečen, ko je Lea prijela obilen kapnik in se je ta premaknil v celoti, kot da bi stal na zemlji. Ker sva imela v Krapljetovi jami še veliko fotografskih izzivov, sva se skoraj po eni uri poslovila od Jamskega raja z željo, vsaj jaz, da ga še obiščem. V Lepi dvorani me je prevzel vitek steber z zaveso. Morda še lepša zavesa je bila malce stran, toda ravno njena špica je bila odlomljena. Pri znamenitem stebru mi je Lea malce pozirala, da sva imel primerjavo o njeni velikosti. Pravi izziv mi je bil tudi snežno bel kapnik, ki je visel nad mano. Fotografiral sem ga na vse možne načine, da bi lahko ovekovečil njegovo lepoto.

Prehod iz Lepe dvorane v Vmesno dvorano je Leo očaral, kajti tam so se nahajale ponvice, napolnjene z vodo. Ko sem se malce poglobil v motiv, sem res videl lep prizor. Najprej sem napravil nekaj posnetkov z Leo, nato sem prepustil fotoaparat nežnejšemu spolu. V bližini je Lea našla epruveto, s katero lovijo divji lovci jamske hrošče. Morala bi poklicati policijo, toda v teh kriznih »koronavirus« časih, sem prepričan, da bi jih težko priklicala. Nato je sledilo fotografiranje netopirjev, ki so viseli in počivali na stropu. Pri eni izmed naslednjih vodnih površin sem fotografiral Leo v trenutku, ko je iz stropa padla kapljica v vodo, da so se napravili lepi vodni kolobarji na gladini.
Foto: Maks
Foto: Maks
Okoli četrte ure popoldan sva zapustila jamo, kajti vedela sva, da naju čakata Maks in Veles. Leo sem nato zaprosil, da napravi kakšen posnetek, ko zapuščam jamo, kar je z veseljem tudi storila. Po želodcu mi je pričelo močno kruliti, zato sem pojedel košček frutabele, prav toliko jo je bila deležna tudi Lea. Pod nami sta se oglasila najina zunanja zaščita, kot jih nekateri jamarji tudi imenujejo. Bila sta vesela, da nisva ostala kje v jami ter da naju v teh kriznih časih ni bilo potrebno reševati. Sestop je bil sicer zahteven, toda nekoliko bolj tekoč kot vzpon. Skupaj smo se nato vrnili do domačije, kjer smo imeli parkiran avto. Malce smo pokramljali z domačinom, se preoblekli in preobuli ter se odpeljali do studenca, kjer sem lahko očistil svoje umazane planinske čevlje. Na Vranskem sem mislil povabiti moje jamarske kolege na pijačo, toda vsi lokali so bili zaprti. Poslovili smo se v upanju, da se kmalu zopet vidimo. Omenjen jamarski potep je bil res nekaj lepega Poleg številnih fotografij je bilo še prijetno druženje, pravo darilo za moj bližajoči se osebni praznik. Hvala ti stvarnik in sv. Martin ter jamarski prijatelji.
Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat (Spodnji dve večji sliki sta od Francija), Lea, Maks, Veles

14. marec 2020

Dve novi jami blizu Brezna presenečenj



14.03.2020, sobota
Na prelep sobotni dan smo se odločili, da gremo na sprehod okoli Brezna presenečenj. Zamislili smo si ogled trase poligona BP-ja na površju, pod katerim poteka ta največja jama na Dobrovljah. V začetku smo se zapletli okoli koordinat, ki sva si jih napisala doma, da bi preverila nekatere obetavne točke. Seveda kot po Murphyu GPS nima podprtih GK koordinat in pretvarjanje v WGS koordinatni sistem na območju brez signala je povzročilo manjšo paniko, kaj pa sedaj. Tako smo se vrnili do avta in si med zobanjem pistacij rekli, da gremo kar na slepo in če bomo našli kakšno jamo, bo pa tudi vredu.
Najprej smo sledili cestni vlaki in že so nas nametane skale potegnile na stran, kjer smo kukali med njimi. Nismo hodili dolgo, že je Lea zvohala malo luknjo. Vsi trije smo kot zajci odmetavali listje in svetili notri. Lei ni bila preveč všeč, ker je bila mala in je ne bi mogli toliko odkopati, da bi vanjo zlezli. Šla je malo nižje in našla večji vhod. Že sem se oblekel, zlezel v luknjo in ugotovil, da to pa bo. Počakal sem na Velesa, da ga je Lea opremila s čelado in lučko ter ga spustila za mano. Najprej sva preštela vse polže, ko sva čakala na merilno opremo.
Nato sta Lea in Veles slikala vhodni del, jaz sem pa zlezel po podornem kamenju v kamrico, ki služi kot gnezdo neki živalci, saj je bilo po tleh polno kakcev in še tistih svežih. Tako nisem imel želje preveč dolgo biti v tej nizki kamrici in še nad glavo so se sprehajali tisti debeli črni pajki. Hitro sem izmeril do vhodnega dela. Tam sta Lea in Veles občudovala res lepe kalcitne kristale. Veles je jamo poimenoval Mijama. Vprašala sva ga, kako bo jami ime, in je rekel: »Mi smo v jami.«. In ker smo res mi trije skupaj bili v jami, je jama dobila ime Mijama.
Nato smo zlezli iz jame z namenom, da se vrnemo do avta. 5 metrov nižje od Mijame sledeč skalnemu robu pa smo naleteli še na eno jamo. Gre za vodoravni rov z nizkim stropom. Kmalu sem videl, da jaz nimam kaj veliko možnosti v tej jami. Tako sem dal prednost Lei, da jo izmeri. Ko se je plazila po rovu, smo videli, da gre za skozenjc, ki se na drugi strani odpre skozi luknjo na površju. Za to luknjo je raslo polno lepih noric oz. kot se uradno imenujejo veliki zvončki. Tako smo ta skozenjc poimenovali Skozenjc pod noricami. Ko smo se vrnili do avta, smo ugotovili, da sploh nismo veliko prehodili, kar pomeni, da nas čaka še tukaj veliko jam. Upamo pa, da se bo katera priključila v Brezno presenečenj.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

05. marec 2020

Požiralnik pod češnjo in kubik kamenja

Slovenščina | English

Sreda, 12.2.2020 Toplo februarsko sonce nas je kot čebele izvabilo iz panjev, da smo se napotili na vrh Dobrovelj, mimo Križa proti Ropasiji. Tam je Risto na nedavnem planinskem pohodu opazil zanimiv stek okoliških potokov v požiralnik, ki se ugreza sredi pašnika.

Porinili smo nos v luknjo in ugotovili, da vleče. Delo je bilo prijetno, vsak je ravno toliko pomigal, da ni nikogar zeblo, hkrati pa smo mimogrede opravili z večernim fitnesom, saj so kamni in skale romale iz rok v roke. Napravili smo človeško verigo in kamenje iz vhoda v jamo odlagali na kupček na strani.

Kmalu se je nabral že konkretno velik kup kamenja, jama se pa pričenja vse bolj odpirati. Da se že zlezti vanjo, za udobje bo pa potrebna še kakšna fitnes akcija in drugi kubik kamenja.

Ker se požiralnik nahaja pod mlado češnjo, je po tem dobil tudi svoje romantično ime.

Zapisala: Lea Pavrič ; Foto: Lea