28. december 2017

Mediji pišejo: Pojoča družina Štiglic z gorske kmetije

Tokrat mediji pišejo o jamarju Bernardu Štiglicu z Ljubnega in njegovi družini. Članek je iz Novega tednika, 21. 12. 2017.

V bralni ločljivosti si članek preberite na tej povezavi: družina Štiglic



27. december 2017

Gregova špreja

Slovenščina | English
Četrtek, 21.12.2017
V sredini jeseni sva z Leo šla na sprehod z domačinom Zlatkom, ki nama je pokazal 3 jame. Za dve sva bila prepričana, da sta novi. Eno smo že prešnofali in izmerili, to je bilo Tinčevo brezno nad Jeronimom, kjer se že prebijamo v 6 metrsko brezno, ki je za ožino. Tudi za tretjo se je izkazalo, da je nova in potrebna merjenja. Vhod se odpira na robu velike vrtače blizu ceste, kjer se da parkirati.
Prej je bil vhod zaprt z veliko skalo, ki jo je Zlatko odmaknil in odprla se je lepa jama. Na njo so že naleteli Rok, Grega, Drejc itd.. notri naj bi pa takrat šel samo Grega, ki jo je tudi poimenoval – Gregova špreja. Tako sva se v četrtek dobila z Gregijem in se podala v njeno osrčje. Za začetek prosto poplezaš 2 metra, da prideš pred stopničasto brezno, kjer potrebujemo vrv. Tam je Gregi imel možnost, da potrenira opremljanje nove smeri, jaz pa sem meril.
Nato sva se spustila v 10-metrsko brezno. Tu se lepo vidi prelom, v katerem se je rodila jama. Na dnu tega brezna je tudi zelo prostoren prostor. Tu se vidi rov, ki gre naprej. Kot vsaka jama na Dobrovljah gre tudi ta naprej. Kopati v tej jami ni problema, imaš prostorno dvoranico in vse je suho, nič blata, kar je že luksuz. Razpoka poteka naprej od tega brezna in je čedalje bolj ozka in nato zasuta. Vidi se, da gre na površje, saj je bila na tleh stara cunja, ki jo je notri zanesla voda. Od vhoda pa do konca jame sva izmerila 30 metrov. Sedaj že čaka v vrsti, da jo malo bolje raziščemo.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi Jelen

23. december 2017

Božički jamarji osrečevali otroke

Slovenščina | English
21.12.2017, četrtek.
Člani Jamarske reševalne službe ne samo rešujemo, plezamo po jamah, soteskah, temveč plezamo tudi po Pediatrični kliniki UKC v Mariboru. In to že četrto leto zapored.
V sodelovanju z Hitradiem Center ter UKC Maribor smo se ponovno zbrali člani Jamarske reševalne službe ter se spustili iz najvišjega nadstropja pediatrične klinike. Skozi okna smo osrečevali bolne otroke ter jim kasneje po sobah skupaj z znanimi obrazi razdelili darila. Najlepše darilo ob takšnem dogodku vsakič prejmemo mi. Iskren nasmeh otrok, predvsem tistih, ki še verjamejo v Božičke, nam vsakič polepša praznične dni.
Po slavnostnem spustu, katerega je spremljalo mnogo medijev, smo se Božički pred vhodom v Pediatrično kliniko sestali z znanimi obrazi. Pevcema Žanom Serčičem in Niko Zorjan, radijsko in televizijsko voditeljico Ano Praznik ter radijskima voditeljema Tanjo Kocman in Timom Kores Kori. Po skupnem fotografiranju je sledilo razdeljevanje daril ob prepevanju in igranju na kitaro.
Otrokom smo pričarali nasmeh na obraze ter jim, kakor tudi oni nam polepšali praznične dni.
Zapisala: Mateja Mazgan ; Foto: Den

18. december 2017

Zaključek leta v Preboldu

Slovenščina | English
15.12.2017, petek.

V petek so jamarji iz Prebolda organizirali zaključek tisti, ki je v klubskih prostorih tisti, ki ga organizirajo v jami pa še pride.

Seveda to pomeni, da se zaključi leto, kjer se radi ozremo nazaj in pogledamo svoje trude na raziskovalnem področju. Tako so tudi tu tekle besede o dosežkih, ki smo jih dosegli. Nato še debate o prihodnosti. Kajti čaka nas veliko še nejasnih poti v jamah v znanih in tudi novih jamah, ki še čakajo.

Če grem samo skozi leto 2017 in skozi jame, ki jih raziskujemo.
Največkrat smo bili v Veternici, kjer smo v začetku leta zaključili z meritvami. Namerili smo 567 metrov poligona. Tako smo prišli do krajev, kjer je potrebno kopati ali plezati kamin. Eden kamin je bil v Drsalnici, kjer sta začeli plezati Valerija in Lea. Nadaljevala sva z Borom in ugotovila da se vse zapre. Tako nato nismo veliko raziskovali več tukaj čez leto samo nekaj obiskov z tečajniki.

Tudi Kebrov luknjo smo obiskali. Prvič takoj po novem letu. Tam se še vedno trudimo z kopanjem v Rovu novega upanja, kjer res upamo, da bo nadaljevanje te jame. Še ena kopaška akcija je bila v začetko poletja, kjer so si za lažji trasport naredili improvizirano žičnico. Sedaj je napoti eden večji kamen. Ko se bo ta kamen odmaknilo pa se bo videlo, kaj več. Sedaj je še vse v upanju.

Začeli smo z raziskavimi v naši novi jami Sodnek, ki smo jo na pobudo Žiga in Filipa že šli pogledati leta 2015. Nato smo v začetko leta šli Lea, Žiga in jaz preveriti stanje v jami. Ko smo videli, da je voda v jami močno padla smo, kar kmalu šli ista ekipa v akcijo. Veni je bilo pod nulo ampak nam se je zdelo, da smo v tsiti vodi bolj na toplem. Ampak po nekaj urah je pa mraz nas pregnal v bližnjo mehanično delavnico, kjer smo se pogreli. Nato je še bila ena akcija, kjer smo napredovali 10 metrov in se ustavili pred enim trebuhom, kjer pa se že vidi v jamo. naslednjo leto z veseljem nadaljujemo, ko se nam pridruži še Filip.
Lotili smo se tudi merjenja Škadavnice. Ta jama še vedno buri duhove ne samo v legendah ampak tudi med nami jamarskimi raziskovalci. Tako smo jo najprej zmerili in začeli na nekaterih mesti odstranjevati kamne. Jama ima veliko potencijala, da skriva, kakšen rov, ki vodi proti Brezno presenečnj. Tako, da tudi tukaj smo se malo zadrževali. Najbolše za raziskovati je tu, ko je dež, saj notri ni mesta, kejr bi te lahko zmočilo.

Poleti pa se je šlo tudi v Tri vhode. Tam je Rok opremil Jebba brezno. Ime, ki je še bilo lani malo bod vprašajom si je to leto vsekakor potrdilo za pravo. Saj je med opremlanjem Rok doživel, akr veliko presenečenj. Poleg slabi mest za sidrišča, luske, ki so v velikih kosah ostajale v njegovih rokah. Za zaključek pa mu je še kamenček padel na ramo. Tako se se spustili v veliko dovrano, kjer pa niso opazili, kakšnih večjih nadaljevanj. Vse je zavito še v skrivnost. Je eno mesto, kjer pa bilo potrebno kopati. Za, kar se še niso odločili, ker je v zgornjih delih, kar nekaj stranskih rovov, ki so za pregledati.
Uspelo nam je tudi obiskati Jamsko savno. Zaradi deževaj smo že mislili, da bo vse padlo v vodo ampak nam je uspelo narediti uspešno akcijo. Napredovali smo tri metre v levem kraku. V desnem pa je Gregi odkopal toliko, da se že vidijo lepi prostori. Med samim delom pa je Simon odkril še eno jamo, kjer bo pa še potrebno nekaj kopanja.

Tudi Dihalnik keramika nismo pozabili. Tam smo imeli, kar nekaj smole, saj smo zelo počasi napredovali. Zadnja je bila zelo uspešna in smo, kar lepo napredovali. Se pa rov še vedno vleče in za sedaj še ni videti konca. tako, da nas čaka še veliko zanimih uric v tej luknji.

V začetko jeseni pa nam je domačin pokazal drugo novo jamo – Tinčevo brezno nad Jeronimom. Tu notri smo se začeli prebijati v 6 metrsko brezno. Jama nam je zanimiva, ker je zelo blizu Brezna presenečenj. Obstaja možnost, da je to, kakšen nižji vhod.
Pozabili tudi nismo na naše šolsko brezno Zgornja Sevškova rupa ali bolj nam poznano Ravbarjevo brezno. Tam smo pričeli plezati zelo blaten kamin. Najprej smo mislili, da bo šlo nam hitro. Ampak blato je dobesedno grizilo živce. Po dveh akcijah pa se je izkazalo, da kamin je precej bolj visok, kot smo ga ocenii. Sedaj vrv čaka, da se vrnemo in poskusimo še nekrat živce. Za sedaj smo že 25 metrov visoko in zgleda, da kamin gre, kar direktno ven iz hriba. To bomo videli naslednjič.

Najbolj zanimivi trenutki pa so bili v Brezno presnečenj. Ko sva z Rokom razširila prehod v delu Brezupna ožina se je začelo odkrivati in spuščati v globino te jame. V tem letu so najprej opremljali Jerica, Rok P., Bor, kjer so opremili nekaj brezen, ki smo jih poiemonal Stone age zardi tega, ker sem pozabil dati v opremljevalno boršo kladivo in so se morali znajti po svoje. Kazalo se je, da brezna se ne končajo in da se še spusščajo v globino. Med prvo majskim taborom smo nato Rok, Goran in jaz odnesli vrvi za nadaljevanje in opremili dva brezna, te dele smo poimenoval Goranov bazenček. Saj je imel veliko smola in padel v eno od jezerc, ki so pod vsakim breznom. Videlo se še ni dna. Tako pa naslednji trojici Matjaž, Rok P. In Lea uspelo, da so dosegli sifon. Izjemen uspeh da so prišli te jami na nek način do dna. Seveda je bil še den rov za pregledat, ki pa se je, kasneje ko sta ga šla pogledati Bor in Feri izkazal, da je samo obvo do sifona. Ocenjujem, da se je doseglo globino -600, saj Brezupna ožina je na -470 od tu pa so se pojavila brezna, ki so se večela in spuščala v globino. Jeseni pa smo začeli meriti jamo na novo in jo sistematično pregledovati. In vseh teh rovih, ki so nam pravili prvi raziskovalci, da jih damo na papir. Sedaj šele spoznavamo, kako čudovita jama je to. Z prvimi raziskovalci delimo tisto, kar so doživljali oni, ki so z velik slabšo opremo spušali v to jamo, kjer je veliko ožin, voda, krušljivih skal itd... Tako, da to leto smo že izmerili 670 metrov poligona in še pred nami je lepi kos jame.
Izmerili smo še dve stari jami, ki smo dopolnili jim stranske rove to je Konečka Otlica, kjer smo namerili 230 metrov in Vračka zijalka z 84 metrov. Nekaj pa je bilo tudi novih jam, ki smo zvedeli za njih ali pa našli: Jezerce nad Sodnekom, Boksitno brezno, Zreška votlina, Brezno mrtve pisane srajce, Udornica Indiane Jones, Izarje pri Žabiju in Gregova špreja.

Nekatere še čakajo, da jih izmerimo nekatere pa smo že narisali. Tako smo zakjučili 2017 in sedaj se malo počijemo v tem decembro čeprav že vleče čez domači prag v temne skrivnosti naših jam.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega, Anton, arhiv

09. december 2017

Kako smo praznovali Sv. Barbaro v Dihalniku Keramika

Slovenščina | English
Sreda, 6.12.2017
V ponedeljek dobim sms od Jelenov, da praznuje Sv. Barbara, zavetnica rudarjev in da bi lahko praznovali ta dan tudi jamarji. Sem rekel, seveda, dobra ideja. Tako je padel predlog, da prej kaj skopamo, da si zaslužimo praznovanje. Odločili smo se za Dihalnik Keramika, kjer se prebijamo v Maroltovo jamo.
Ker sem le malo Savinjčana, sem vzel od doma tri hrenovke - za vsakega eno, Lea pa je vegetarijanka in za njo ni bilo treba nič, le eno škatlo keksov. Uroš je prišel že eno uro prej in zakuril, tako, da ko smo se zbrali pri vhodu, je že lepo toplo gorelo, da ne bo mraza za tiste, ki so zunaj.
Jaz sem takoj smuknil v luknjo in nadaljeval, kjer sem nazadnje končal. Sedaj sem se umikal prepereli skali, ki nam je na prejšnji akciji ustavljala napredovanje. Nato sem slišal, da je prišel tudi Gregi. Tako sem šel ven na počitek, saj v tem ozkem rovu, v katerem se težko obračaš in z glavo rahlo visiš navzdol, ni najbolj prijetno. Tako sva se z Gregijem izmenjevala pri delu, poleg tega pa je preizkušal tudi »nov« telefon, ki ga je nabavil posebej za v jame. Že nastajajo slike in posnetki.

Zunaj sem videl, da je Gregi prinesel še palačinke. Tako da poleg ene hrenovke je vsak dobil še sladico. No, to pa je že razkošje. Tako smo počasi grizli skalo. Veliko boljše je bilo kot na prejšnji akciji. Trenutno je bila to najbolj uspešna akcija v Dihalniku Keramika to leto. Uroš je za konec še pospravil kamenje iz rova, tako, da je vse pripravljeno za naslednjo akcijo.
Raziskovali in kopali smo: Gregi, Uroš, Lea in jaz.
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Gregi Jelen