05. december 2017

Ko mlada teleta na prvo pašo

Slovenščina | English
Nedelja, 25.11.2017

Nekako se je pokazalo, da bo vreme še zdržalo za zadnji obisk Brezna presenečenj to leto. Napovedano je bilo sicer poslabšanje proti večeru, tako, da smo tokrat poleg vse druge opreme poskrbeli tudi za uro, ki je sicer velikokrat nimamo v jami. Saj čas je v veliko pomoč, lahko pa je veliki sovražnik svobode človeka. V tem primeru nam bo pomagal, da pravi čas smuknemo ven, saj so napovedovali sneg, avto pa je imel še letne gume z verigami. Poleg se je opogumil iti Uroš. Nazadnje je premagal določeno mejo strahu v Kamniti hiši in je rekel, da bi šel zraven. Sem rekel: itak, na začetku je samo 7 metrov spusta, nato se puzaš in »sprehajaš« do Velike dvorane. Tako sem jaz opremil Uroša in mu dal kratka navodila, ker ga je strah višine, kot hudiča križa. Gregi in Simon sta šla naprej. Gregiju sem rekel, naj kar opremi tisti del, ki ga je nazadnje pripravil Tege z ekipo, da ga bomo zmerili. Preden se je spustil v temno jamo, je še vprašal: kje je to že? V odgovor sem rekel, da bo že Simon povedal. Tako sta odšla, jaz pa počasi z Urošem v novo njegovo dogodivščino.
Najprej sva se spustila 5 metrov v vhodnem breznu, za kar sem mu pozabil povedat, da je najprej že 5 metrov spusta, ampak dobro, je bilo za ogrevanje. Potem sem ga poslal naprej, da je prišel do brezna. Tam sem mu pomagal, da se je prepel na zavoro. Počasi so pritekle kapljice, roke so se oklenile zavore, popkovino sem mu izpel, oči je razširil in začel se je spuščati v globino. Ko je pristal na trdna tla, si je globoko oddahnil. Tako je ugotovil največjo laž, ki so mu jo trosili ljudje. Njega ni strah višine, ampak globine. Ko gleda gor, nima problema, samo, ko gleda dol, pa se mu začne dogajati lunapark v glavi. Tako sva ga z Alenko pustila, da je malo zadihal in že smo šibali dol. Nato sva z Alenko splezala gor do mesta, kjer naj bi začeli meriti. Prideva tja in nikogar nikjer. Se zaderem skozi okno v Veliko dvorano, kje sta poba. Hitro sta ugotovila, da sta se nista dobro razumela. Ko sta prišla do Karamelnih slapov, je Gregi vprašal: Simon, kam? Ker Simon ni vedel, da smo že izmerili tisti rov, ki so ga Madžari opremili nazadnje, je rekel, kar dol. Gregi si je mislil, vredu, pa naj bo, in šel za njim, čeprav mu je bilo čudno, ker je vedel, da je izmerjeno, ampak Simon je dal odgovor. Tako sta šla dol, se usedla in čakala. Nato sta priplezala nazaj do naju z Alenko in začela opremljati. Simon je samo rekel, da sta se mogoče zagnala, ko mlada teleta na prvo pašo. Jaz sem med tem malo gledal in opazoval rov, ki je bil nad nami. Poplezal sem gor in videl, da se nadaljuje kar daleč. Tako sem gor spravil še Alenko in pričela sva ga meriti. Alenka ga je poimenovala Rov neposlušnih fantov, kar je bilo vračilo od akcije iz Zgornje Sevškove rupe ali Ravbarjevega brezna.
Rov je nastal zaradi kamenja, ki se je zataknil in ločil prostor, po katerem gremo do Velike dvorane. Tako se premikaš po kamnih, ki so zagozdeni in na koncu prideš do male luknje, kjer se vidi dvorana spodnjih prostorov. Med tem, ko sva vse to natuhtala, sva se vrnila in je bilo že opremljeno. Spustila sva se v lepo zasigano kamrico, kjer je po zabitem klinu sodeč že nekdo bil gor. Ker je za prosto plezanje ta pot kar težaven projekt, smo jo poimenovali Kamrica norega klina. Iz tega rova, kjer mi sedaj dostopamo do teh prostorov, prej ni bilo mogoče priti, ker ta prehod je skopal Simon na akciji z Madžari. Ti prostori so tudi zelo bogati s sigo. Po opravljenih meritvah smo razopremili in se vrnili na vrh Karamelnih slapov, kjer nas je čakal Uroš. Ker je stal nad 20-metrskim breznom, se je odločil, da ima zadosti spustov po vrvi in da nas bo počakal rajši kar tu. Smo rekli, da ni problema, saj nas ne bo samo 3 ure, pustili smo mu še astrofolijo in šli. Jaz sem imel namen razširiti meander v Filipovem tunelu. Tam sem nazadnje prišel kar visoko v meandru, ampak za preboj je zmanjkalo baterije. Tako sem se lotil, ampak preboja ni bilo takoj. Ko mi je uspelo toliko, da bi se lahko na silo potegnil gor, sem poklical na pomoč Simona, ki me je pomagal tiščati skozi ožino. Po mukah mi je uspelo priti gor v lepi rov v meandru. Tako sem še od zgoraj dol razširil, kar je bilo veliko lažje. Ko mi je uspelo, sem jih poklical, naj pridejo gor. Med tem, ko sem vse pospravil, so bili že skoraj vsi gor. Tako sem šel jaz v eno smer, kjer sem nekaj časa napredoval, nato pa se je meander skrčil in oblil z sigo. Med tem je Simon meril v strop, saj se meander še ni končal. Najprej je zmeril 14 metrov, nato pa mu je izpisalo 74 metrov. Opala, to bi pomenilo, da smo že zunaj, ampak videti je prišlo samo do neke napakice na Distotu. Gregi je šel po rovu v drugo smer, kjer je s kladivom odmaknil eno lusko in stlačil se je naprej. Nato pa se je slišalo: o poglej, naše borše. To je pomenilo, da je prišel nazaj v spodnji prostor meandra, kjer je bil na zadnji akciji. Če bi bil takrat pogledal gor in videl zadevo, bi bil preboj tu veliko lažji. Je rekel, da se mu je zdelo zelo ozko, naprej pa zaradi ovinka ni videl. Tako smo naredili en ovinek okoli. Nato smo še šli pogledati meander, ki ga je opazil Gregi, ko je šel gor po Usranim klancem, ko sem jaz širil. Vhod je zelo velik, ampak sredi Usranega klanca in tako neopazen, da smo ga prejšnjič zgrešili. Nato smo spet ponovili misel, da smo se zagnali ko mlada teleta na prvo pašo. Ta meander moramo naslednjič pregledati, če je povezan s Filipovim tunelom, saj je nad njim in je mogoče to teh 14 metrov, ki se vidijo. Se pa vidi po sledeh, da so že bili predhodniki notri.
Nato je Alenka govorila o salami in siru. Sem predlagal, da jemo, ko pridemo do Uroša. Tako sem počasi ostal zadaj in razmišljal o hrani. Ko sem prišel na mesto, kjer naj bi nas čakal Uroš, ni bilo nobenega. Tako sem lahko šel naprej in mislil, da mogoče so nekje spredaj. Bolj, ko sem se bližal izhodu, bolj sem ugotavljal, da jih nikjer ni, tako sem začel že rahlo protestirati, saj se mi je malica izmikala z vsakim metrom. Pred vhodnim breznom sem le našel ekipo, ampak Simon je že šel ven, Uroš pa je že tudi čakal na podvig. Sem pa opazil, da je med tem časom dopolnil mojo zbirko kosti. Pobral je vse kosti okoli in naredil res zajetni kup. Alenka je šla naprej za pomoč Urošu. Jaz sem ga pripel in že je odžemaril ven. Zopet so se pojavile kapljice adrenalina. Vmes je ugotavljal, da je nor, ampak sem ga tolažil, da je samo jamar. Nato sem se spravil tudi sam ven, poiskal Uroša in mu iz srca čestital, saj je dokazal, da je vse v glavi in z veliko truda lahko premikaš svoje strahove in tako narediš nekaj, kar si niti ne bi mislil, da boš naredil. Bravo res. Nato pa sem dobil informacijo, da bo malica v Podgradu, kar je super, saj sem lovil to malico vso pot po jami. Tako smo naredili zadnjo akcijo letos v tej jami, saj z neba so že začele počasi padati prve snežinke, skrite med dežjem.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Alenka

Ni komentarjev:

Objavite komentar