19. avgust 2017

Več, kot delavci

Sobota, 12.8.2017 Dolgo smo se že spravljali kopati in nadaljevati naš projekt, kjer želimo narediti nov vhod v Maroltovo jamo. Tu že nismo bili eno leto, kar nas je že zaskrbelo. Tako smo se odločili, da gremo v akcijo. Vreme je bilo super oblačno in ne preveč vroče. Če bi bila vročina bi nas verjetno požrli komarji, ki pa jih sedaj za presenečenje ni bilo. Res je že zjutraj padlo nekaj kapljic ampak se nismo ustrašili bili smo trdni gremo nadaljevati prehod v Maroltovo jamo, ki ga vsi že tako zelo čakamo. Ker smo rabili za to akcijo kup opreme sva zjutraj z Leo prosila Yvonn in Daniela, ki sta se vračala iz potovanja po Sloveniji domov, da se še malo utrudita. Tako je bila oprema pred luknjo in delo se je lahko začelo. Ko sem pogledal po meandru v notranjost sem videl, da je med našo odsotnostjo nanosilo kup zemlje. Ko sem zlezel ven in povedal, da nas že, kar takoj čaka delo sta se Yvonn in Daniel zahvalila in rekla, da prideta naslednjo leto na ogled Maroltove jame za ta trenutek pa sta želela nam veliko sreče.

Ko sta odšla se je pripeljal Gregi in bili smo trije, ki smo zagrizli v delo. Najprej je šla v dihalnik Lea. Zrak je bil zelo slab, ker je med zemljo bilo polno stvari, ki so gnile in jemale dober kisik. Tako smo se namestili, da Lea je kopala, Gregi je bil na sredini jaz sem skakal prazniti. Ko sem se utrudil hodit sva se z Gregiju zamenjala, kajti tam si samo sedal. Ja tako sem mislil, dokler ni Lea naletela na mino. Mina je bila zelena sluz, ki je smrdelo, da je zmanjkalo vsega kisika. Zdržala je toliko, da je popraskala vso mino v boršo nato pa na sveži zrak.

Jaz sem začel preklinjati to kosmato pošast, ki nam je šla srat v dihalnik. Nato sem se javil jaz, da nadaljujem, ker se mi je zdelo, da smrdljive mine ni več. Smrad se je polegel zrak je bil še reven ampak dalo se je kopat. Lea je praznila borše, ker ji je zelo ustrezal svež gozdni zrak. Jaz sem pa pogumno kopal in kopal dokler nisem zadel v največjo mino. Vso rjavo blato je postalo zeleno, smrdelo je za znoret ampak sem se spomnil, kar je Bojan dostikrat rekel ne vsega čez nos nekaj ga še vzemi še skozi usta. Tako sem hitel pospravljat ampak smrdel je bolj in bolj dokler nisem začel kašljati in se daviti in se pripravljati, da izbruham vse. Ko je Gregi videl, da gre meni za res na slabo je komaj revež zbežal iz luknje, ker ga bi kmalu pohodil med bežanjem. Zdaj sem dvakrat že doživel hudi smrad prvič z tisto srno sedaj pa z tem wc, ki sem ga razkril si čisto pred obrazom. Ker nam je šel srat v dihalnik naj ga bo sram.

Nato ko sem preklinjal tistega, ki nam je onečedil rov je že Gregi zbral pogum in uspel vse pospraviti. Res dober jamar zdržal je najhujše. Ko smo sčistili vse smo lahko začeli z širjenjem. Delo je potekalo, kot po navadi počasi in vztrajno. Sedaj nam je uspel priti 1 meter naprej. Čaka nas še eden meter, da pridemo do ovinka, kjer bomo videli, kaj bo ali se bo že začelo širiti in spuščati rov v Maroltovo jamo. Z takimi mislimi smo kopal, ko smo bili čisto že na koncu z močmi sta prišla Janko in Valerija, ki sta prinesla veliko soka in hrane. Za konec je Valerija očistila rov, kajti nam se res ni več dalo. Nato smo znosili stvari v avto in se veselili, da smo se spet oglasili na tem deloviščem. Filip je bil ves čas z nami nas je poklical in se zanimal o našem napredku tako, da tudi njemu lahko pripišemo to akcijo. Jamarili in sodelovali so: Janko, Valerija, Lea, Gregor, Daniel, Yvonn in Maks Jamski

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea

14. avgust 2017

Kondicioniranje v Breznu dveh lobanj

Slovenščina | English

SI: Nedelja, 6.8.2017

EN: Sunday, 6.8.2017

SI: Vikend se je bližal in misli so bile usmerjene v podzemlje. Jaz sem imel v mislih nekaj bolj delovnega, kot je naprimer kopanje v Dihalniku Keramika. Sreča, da me je Grega rešil z bolj mikavno zadevo, kot je kondiciranje. Po premisleku smo se odločili, da gremo proti Zaloki in se spustimo v Brezno dveh lobanj. Jaz sem se še posebej veselil, da gre zraven Grega in njegova foto oprema, ki daje znak, da bodo nastale dobre slike. Brezno je dolgo veljalo za zelo nevarno zaradi padajočega kamna. Tako ni bilo toliko interesa za obisk v prejšnjih letih. V začetku tega leta smo, za potrebe reševalne vaje, odlično uredili melišča in zavarovali brezno pred padajočimi kamni. Tako nam sedaj omogoča, da ga obiščemo brez problema. Poleg tega je brezno, od vaje, ostalo opremljeno.

EN: The weekend approached and thoughts were directed to the underworld. I was thinking of something more work-like, like digging in the Ceramic entry (Dihalnik Keramika). Luckly, Grega saved me with a more fun thing, like training. After deliberation, we decided to go towards Zaloki and descend into Abyss of two skulls (Brezno dveh lobanj). I was particularly pleased that Grega and his photo equipment are coming along, which is a good sign that good pictures will be created. For a long time the cave has been considered very dangerous due to falling stones. So there was not so much interest in visiting in previous years. Earlier this year, for the needs of the cave rescue team exercise, we managed to protect the abyss from falling stones. It allows us now to visit it without any problem. In addition, the abyss, from the exercise, is equipped.

SI: Z vremenom smo imeli srečo, saj so oblaki soncu preprečili, da bi preveč segrevalo ozračje. Tako je trideset minut hoje minilo v ne preveč segretem vzdušju. Vhodni del je opremil Gregi - da fant potrenira. Nato smo vsi hiteli proti jamskem hladu, tistemu ki smo ga čakali ves prejšnji teden, ko je bilo pasje vroče.

EN: We were lucky with the weather because the clouds prevented the sun from warming the air too much. Thus, thirty minutes of walking passed in a not too warm atmosphere. The entrance was equipped by Gregi - the boy needs practice. Then we all rushed towards the cave shade, the one we had been waiting all week, when it was hot.

SI: Kar hitro smo bili na dnu, saj je jama globoka samo 150 metrov. Zraven smo vzeli še nekaj vrvi, da pregledamo možna nadaljevanja na dnu brezna. Najprej smo mislili, da že vidimo rov, ki bi lahko kazal znake poti v Izvir Ljubija. V rov teče manjši potok, ki je že dobro spral pot. Ampak se je pokazalo, da voda, ki teče vanj pronica skozi kamenje. Tako na dnu rova ne kaže, da bi se jih dalo odkopati ali, kako drugače prodreti v nadaljevanje. Potem sva z Gregijem šla na drugo stran. Tam sva prišla na dnu drugega kraka brezna, kjer je dno zalito z blatom in daje znak, da je voda tu nekoč stala sedaj pa je odtekla v neznane globine.

EN: Soon we were at the bottom. The cave is only 150 meters deep. Next we took a few ropes to examine the possible passage at the bottom of the abyss. First, we thought that we already saw the passage, which could show the signs of the path to the Spring of Ljubija. A small stream flows through the tunnel, which has already flushed a nice route. But it turned out that the water that flows into it is seeps through the rocks. So at the bottom of the passage there are no signs that we could dig up or otherwise break through deeper into the cave. Then Gregi and I went to the other side. There we came to the bottom of the second branch of the abyss, where the bottom is covered with mud and gives a sign that the water here once stood, and that it flowed into unknown depths.

SI: Ampak za enkrat smo rekli, da imamo veliko drugih odprtih delovišč in te vode ne bomo iskali. Seveda smo še mladi in nas bo že počakalo to delo. Počasi smo se začeli vzpenjati na vzgor. Jaz sem bil zelo vesel, da je moja noga pokazala, da še zmore te napore. Vmes sva z Gregom debatirala, kakšne dobre slike bi lahko napravili v tej jami. Še posebej v razpoki, ki se razteza od vrha do dna in je tudi kriva, da je jama sploh nastala. Ko zapuščaš to razpoko je najbolj nevarno, da sprožiš kamen. Tako je vmes prečka, kjer se na polici, da lepo čakati in nevaren del lahko prečkamo en za drugim.

EN: But we decided that we have many other open working sites and we will not look for this water. Of course, we are still young and this work will be waiting for us. We slowly climbed up. I was very happy that my foot showed that it still can do this. In the meantime, Grega and I debated what good pictures we could make in this cave. Especially in the cracks, which stretch from top to bottom and it is also the fault that the cave was created at all. When you leave this crack, it is most dangerous to trigger a stone. At this part we have a rope realing, where you can wait on the shelf and the dangerous part can be crossed one by one.

SI: Zunaj nam je v obraz butnila močna sopara in nam dala grenak občutek, da smo jamski hlad zapustili prehitro. Med potjo do avta so tisti, ki imajo zdrave oči nabirali gobe. Tisti z zdravimi nogami pa so lahko skakali po hribu in nabirali robide ter maline. No tiste veje, ki so segale na cesto sem pa tudi jaz lahko obral.

EN: Outside, the hot moist air gave us a bitter feeling that we left the cave's cool climate too fast. On the way to the car, those who have healthy eyes gathered mushrooms. Those with healthy legs could jump along the hill and gather blackberries and raspberries. Well, those branches that stretched on the road, I could pick up too.

SI: Jamarili smo: Grega, Goran, Gregi in jaz.

EN: Caving: Grega, Goran, Gregi and Max.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega

11. avgust 2017

Boksitno brezno in smrdljiva srna

Četrtek, 3.7.2017
Mi je Filip rekel, da bi rad narisal kakšno jamo in sestavil ful hud zapisnik. Sem premleval, katero jamo bi lahko šli izrisat, da ne bi bilo preveč hudo za začetek in dobro za v prihodnje. K sreči smo imeli še od pomladi eno jamo na grbi. V bistvu je brezno, v katero je med orientacijskim pohodom skoraj padel njegov brat. Nato smo šli enkrat ponoči pogledat, kako izgleda to brezno in ga dali na plan izvedbe. Brezno leži na začetku gozda na hribčku, ki je poln boksitne rude. Ko sem to razlagal Alenki, je postala zelo geološko radovedna in ob prvi priliki jih je na ogled peljal Žiga. Alenka je že sestavljala idejo za geološki pregled tega terena, kjer se nahaja boksitna ruda in še marsikaj zanimivega, o čemer pa naslednjič v kakšnem strokovnem članku.
Žiga se je nato še poglobil v iskanje zapisov o boksitni rudi v naših krajah. Zasledil je, da je bil manjši rudnik v bližnjem kraju Lepa Njiva, kjer pa ni našel kaj več o izkoriščanju. No, če najprej še razložim o boksitni rudi. »Boksit je najpomembnejša aluminijeva ruda. Sestavljen je večinoma iz aluminijevih mineralov gibsita, bemita, diaspora in aluminijevega oksida dihidrata, ki so pomešani z železovima oksidoma getitom in hematitom, glinencem kaolinitom in majhnimi količinami anatasa. Ime je dobil po vasi Les Baux v južni Franciji, kjer je francoski geolog Pierre Berthier leta 1821 kot prvi ugotovil, da vsebuje aluminij.« (vir: Wikipedija)
Večina te rude se izkorišča v odprtih kopah. Kjer se nahaja Boksitno brezno, so delali samo poizkusne kope. Do teh informacij smo prišli s pogovorom z bližnjim kmetom, ki nam je povedal zanimive podatke za razumevanje teh izkopov. Tu so naredili tri poizkusne kope za Cinkarno Celje. Iz hriba so imeli napeljano žičnico in na cesti so nato natovarjali na tovornjak. Cinkarni ruda ni ustrezala, zato so kasneje projekt zaključili.
To brezno, ki smo ga mi izmerili, je sprva vidno kot vhod v klasično brezno, v katero se nato začneš spuščati z vrvjo. Nato se vidi po kockastem zaključku tega brezna, da so tu kopali in so zadnji del ustavile človeške roke. Ko se spuščaš v brezno, je zelo zoprno, saj od sten letijo koščki bokstine rude in med njimi so lahko kar veliki kosi. 2 metra višje od dna pa lahko vidimo v eno smer še 3-metrski rov, ki je podprt z dvema starima lesenima podpornima strebroma, na koncu je zasut.


Problem pri pregledu je delala srna, ki je padla v brezno in se je pričela počasi razkrajati. In ko je med spustom na njo padlo nekaj rude, se je smrad povečal. Da ne bi ves smrad vzel skozi nos, ki je bolj občutljiv na neprijetne vonjave, sem še hlastal za zrakom skozi usta. Bilo je mučno. So pa brezno začeli zasipavati s pločevinkami piva, ki so novejšega tipa, kar pomeni, da se dogaja sedaj. Potem, ko sem končal z meritvami, sem že resno potreboval zraka in sem odžemaril proti vrhu, kjer sem s polnimi pljuči zadihal svež gozdni zrak. Izmerili smo 15 metrov globine. Tako smo končali z raziskovanjem tega brezna, naslednjič pa Alenka že napoveduje geološko raziskavo okoli Boksitnega brezna.

Jamarili:
Žiga, Filip in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip in Maks Jamski

09. avgust 2017

Mediji pišejo: Na Kaninskih podih odkrili novo jamo

Članica Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica, Jerica, je raziskovala na vsakoletnem jamarskem raziskovalnem taboru na Kaninu. V jami Huevos so v timskem duhu prišli do globine -1000!
Več si oglejte v spodnjem prispevku, kjer Jerica in Božo razložita podrobnosti:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174485516

Iskrene čestitke vsem! 

05. avgust 2017

Jamarsko lenobni vikend

29.7.2017, sobota in 30.7.2017, nedelja

Ta vikend smo želeli začeti z merjenjem Brezna presenečenj, ampak smo toliko zasedeni še s starimi grehi, da smo se odločili, da bomo potrpežljivo čakali, posebej jaz. Tako sva se z Leo odločila, da kljub temu, da ne obiščemo jame, ostaneva na Vranskem. Potem me je pozitivno presenetil klic s Koroške. So rekli, da odhajajo v svet in da se bodo oglasili na Vranskem, da si pogledamo malo okoliške jame, vsaj vhode.

Tako je prispela cela delegacija koroških podlasičk z okusno lubenico. Po osvežitvi smo se najprej sprehodili do Podgrajske jame. Ker je našemu najmlajšemu članu skakalo po glavi supanje, nismo računali na kakšen globji obisk jame. Tako smo odšli do Podgrajske jame, ki s svojim mrzlim izvirom v teh vročinskih dneh kar vabi, da ob njem posediš. Anže in Katarina sta zlezila v vhodni del in pokukala v prelepo mini jamico. Potem smo se sprehodili po strugi do vhoda v Veternico, kjer nas je prijetno hladil jamski veter. Anže je pokukal v vhodni rov in se odločil, da naslednjič jo pa le obišče. Ker nas je tako prijetno hladilo, se nam ni mudilo, ampak smo se prepustili naravni klimi.

V nedeljo pa smo izbrali sprehod po Štabernici. Tako se nas je zbrala majhna ekipa in smo se odpeljali na Dobrovlje, kjer je Janko zavijal levo, desno, gor, dol in po naših navodilih lovil pravo smer. Hitro se lahko izgubiš na teh cestah, ki jih res veliko. Potem smo se zagnali proti vhodu. Zaradi nove poseke nam je manjkalo gozdne sence, ki nas bi hladile po poti do jame. S pomočjo navigacije smo našli vhod, ki ga težko zgrešiš, če stojiš ob njem.

Valerija je bila skeptična ob nedeljskem sprehodu po jami, saj iz izkušenj ve, da takšni sprehodi lahko postanejo tudi 9-urni pohodi po Kamniško-Savinjskih alpah, ampak potem je navdušeno ugotavljala, da je super. Jama je res prelepo obogatena s kapniki, jih pa nekaj manjka, ker so jo seveda morali ljudje oropati. Kako jezni bi bili ljudje, če jim bi vsak, ki bi prišel na obisk ali na dvorišče, odtrgal kos fasade. Ja, kmalu bi bili jezni, ker bi imeli grdo nagriženo hišo. Isto je z jamo, če ji sklatimo kapnike, ji jemljemo okrasje. No, čeprav je kar dosegljiva in dostopna, ni popisana, kar me zelo veseli.

Je pa zanimivo, da je jama na 1000 metrih nadmorske višine in res okrašena - po Alenkinih besedah s kičem, kajti ne mara kapnikov. Leži višje od vhoda v Brezno presenečenj in le 300 metrov zračne linije stran. Po lenem sprehodu in čudenju ustvarjanja naše matere narave smo zlezli ven v soparni zrak, ki nam je buhnil v prijetno ohlajene obraze. Potem pa smo odšli v dolino, se mimogrede ustavili pri Borutu in Miši ter se zaklepetali pozno v noč in se s polno novimi idejami odpravili domov.

Jamarili ta vikend: Maša, Katarina, Anže, Lea, Maks, Valerija, Janko, Uroš, Alenka, Gregi in jaz

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski in Katarina