17. julij 2015

Klemenškov pekel

Po več kot enem letu je bil že čas, da nadaljujemo merjenje Klemenška. Pomladi smo že upali, da bomo dobili bljižnico do notranjih delov brezna skozi Stranski vhod v Klemenška, a se je na žalost razpoka prehitro zaključila.
Že prejšnji teden (27.06.2015, predolgo sem pisal) smo z Rokom in Goranom skočili preveriti, kakšno je stanje v jami. Za obisk smo se pripravili še bolj kot ponavadi: za vhodno brezno sem namenil čisto nove karabine, v novo rdečo boršo pa sem zvil nov rdeč štrik. Tako je barvno usklajen s kombinezoni in je bolj kontrasten za slikanje. V dobri uri smo bili v loži nad Devedesetmetrco. Sem bil precej presenečen, da smo bili tako hitri. Z Rokom sva skočila še na dno Devedesetmetrce (globoke v resnici 79 metrov - ime je pač ostalo) in naredila nekaj slik po poti nazaj. V štiridesetih minutah sva s slikanjem vred bila nazaj pri Goranu, ki naju je počakal na vrhu. Teden za tem (04.07.2015) so se nam za pomoč pri raziskovanju pridružili še Topolščani. Max je kot vedno zbral močno ekipo. Z Maxom in Filipom smo štartali ob pol sedmih izpred kluba. Sta tam prespala, ker sta bila prejšnji dan v BP-ju. Spoznala sta našo predstavnico na razstavah. Sam boh ve kaj sta počela. Črna še zdaj ne govori... V Mozirju smo se dobili še z ostalimi in oddrveli proti Klemenšku. Nekaj pred deveto nas je Dani - kot vedno - pozdravil in prosil, da se vpišemo v knjigo obiskov. Kmalu za tem smo že bili na poti proti vhodu. Rok je hitel opremljat vhodno brezno, ostali smo mu pa počasi sledili. Do Devedesetmetrce smo porabili precej več kot eno uro, je pa res, da nas je bilo dosti več kot prejšnjič. Ostali so se že spuščali po breznu, Slavko, Filip in Žiga pa so se počasi pripravljali za povratek. Zaradi varnosti jih je do vhoda pospremil Max. Ostali smo že bili na dnu in se ustavili pri bivaku, se odžejali in odšli proti meandru, ki je bil še za pregledat. Meander se nahaja pod čudnim podorom, ki je sicer stabilen in prostoren, a je kljub temu Roku nekako uspelo prestrašiti Katjo. Tako so se Bojan, Katja in Goran vrnili v bivak na malico, z Rokom pa sva šla pogledat meander.
Goran v bivaku
Rok pred spustom v meander
Meander
Zadevo sva precej hitro zaključila, saj je vsega skupaj bilo samo 35 m. Zdaj vsaj vemo, da tam ne gre. V bivaku se je že kuhala kava in Katja je pripravljala sendviče. Po nekaj slikah smo se odpravili nazaj na površje. Sproti smo pobrali še vidno razočaranega Maxa, ki je priletel za nami in ni imel možnosti raziskovanja. Rok ga je potem malo potolažil s palačinkami pri Daniju in dejstvom, da v Kelmenšku je še kar nekaj dela.
Slikal Grega
Grega

14. julij 2015

Na današnji dan leta 1990

Na današnji datum - takrat je to bila sobota - smo pred 25. leti odprli Snežno jamo za turizem.


Seveda to ne bi bilo mogoče brez vloženega prostovoljnega dela članov kluba v urejanje poti po jami. Z deli smo začeli pozimi istega leta, ko so bile snežne in vremenske razmere zelo ugodne. Bilo je mrzlo (predvsem v dolini), snega pa v hribih ni bilo. Za prve obiske smo v Ledeno pobočje vsekali stopnišče in pripravili obojestransko ograjo iz vrvi in kovinskih stebričkov. Osvetljena je bila Ledena dvorana in vhodno pobočje od zgoraj. Takrat je bila tudi lestev lesena in le ena v celotni dolžni do ledenega pobočja. Vhodno ograjo in lestev so okoli leta 1983 uredili lučki planinci, ki so do Ledene dvorane napeljali tudi jeklenico, ki je služila za pomoč pri spustu in predvsem pri vzpenjanju iz jame.
Za osvetljevanje smo - kot še danes - uporabljali karbidovke, ki jih je za naše potrebe naredil Zdravko Goršek. Pri njihovi uporabi se je spremenilo predvsem to, da smo včasih imeli le eno na 5 obiskovalcev, danes pa jih lahko ponudimo več, pa tudi karbid ni več iz Ruš ampak uvožen. Obiskovalce smo takrat vodili še do ponvic, ki so nekaj korakov naprej od Dvorane kijastih kapnikov. Zaradi poškodb kijastih kapnikov tja ne vodimo že več kot dvajset let.
Druge infrastrukture takrat še ni bilo. Kot tisti, ki je prvo sezono največ dni prebil na Raduhi, sem čakal na obiskovalce kar pod veliko smreko pri dananšnjem nadstrešku.
Seveda se je od takrat spremenilo še marsikaj drugega - država, obiskovalci, urnik, ponudba, pa še jama se je "postarala" za 10 milijonov let.
Mi pa za nekaj manj.

Slike: Arhiv JK Črni galeb Prebold.
Silvo

04. julij 2015

Prebolčani hvala za prenočišče


Hvala Prebolčani za Prenočišče. Ko se potepaš vsako gostoljubje pride prav. In ko sva se pojavila pred vašim klubom sva to doživela. Potem ŠOK. Ko sva iskala WC sva našla skrito vašo jamarko. In posnela z njo nekaj slikic, upam da ne zamerite, je bila kar depresivna in otožna, tako, da jo je najina družba spravila v dobro voljo. Potem pa pravite, da vam manjka punc, tolko jih imate, da jih celo skrivate po klubo. Upam da pride, kdaj v kako jamo. Heheheh Maks in Filip prijatelja, vaše skrite jamarke