Prvo nedeljo v mesecu aprilu smo izkoristili, da se končno oglasimo v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer so nas pred časom kontaktirali, da bi si pogledali morebitne nove jame.
Ker je seveda bila nedelja, smo to izkoristili še za ogled
bolšjega sejma v Mariboru. Takih sejmov je kar premalo v Sloveniji, saj se tu
najde marsikaj. Čeprav smo se na prostoru pri Tamu prebijali med kosilnicami in
raznimi neuporabnimi deli… je Tilen našel en star fotografski sprožilec, ki ga
namerava predelati v sprožilec za hmm… morda povem kdaj drugič…Tudi Lea je za
svoja najljubša dva našla nekaj malenkosti. Ker je bila ravno cvetna nedelja,
so se mize prodajalcev poleg cvetja šibile od šunk in drugih dobrot za
prihajajoče praznike. To nam je zbudilo želodce, da smo še nekaj prigriznili,
preden smo se odpravili proti Voličini. Tilna in Gregija je že skrbelo, če ne
bomo našli avta brez gum in na kakšnih zidakih.
Med potjo sem poklicala Marka Šilca, ki nas je že pričakoval
malo stran od jame v Hrastovcu. Jamo smo najprej poskušali najti s pomočjo
koordinat, ampak se je izkazalo, da niso točne. Potem je Marko poklical svojega
prijatelja, ki mu je po telefonu dajal navodila do jame. Jamo smo uspešno
našli. Če bi še predolgo hodili v kombinezonih, bi ljudje mislili, da smo pobegnili iz ustanove za duševne bolezni v Hrastovcu;). Spustili smo se v jamo in jo ponovno izmerili ter vzeli nove koordinate.
Od zadnjega obiska jame, ki je datiran v katastru JZS, se ni kaj spremenilo.
Malce se je že pričelo oblačiti, zato smo morali pohiteti. Čakalo nas je še nekaj ogledov. Najprej nam je Marko blizu svojega doma pokazal dve lokaciji, kjer predvideva, da bi lahko bila večja jama. Bližnji sosed, ki ga trenutno ni bilo doma, se je kot mladenič v eno izmed teh dveh jam splazil do dolžine približno 6 metrov. Ker je od takrat preteklo že kar nekaj vode, se v to luknjo niti Tilen ni mogel zbasati niti do 2 metrov. Jama sicer zavije v desno, a se precej zoži, verjetno zaradi nasutja. Tega bi bilo potrebno odkopati. Marko je predlagal, da se za to dogovorimo ob naslednjem obisku.
Nazadnje pa smo si šli ogledati stanje brezna in jame v
Voličini. Voličinsko brezno je zasuto in prekrito z asfaltno cesto. Ugrezanj ni,
čeprav je cesta stara že vsaj 30 let. Stali smo na cesti in razmišljali, kakšno
je stanje brezna, sedaj ko ga je človek neprodušno zaprl od zunanjega sveta. Ali
je povsem zasuto ali so noter še pogoji za rast kapnikov? So sploh bili?
Nedaleč naprej po cesti pa pridemo do jame v Voličini, ki je
prav tako zasuta. Ta leži na travniku zadaj avtobusne postaje. Tu je nasutje
jasno razvidno. Pripovedi iz preteklosti in sama topografija območja kažejo, da
je potekal rov iz gradu v Hrastovcu do graščine v Voličini. En del rova je
potekal po naravnem jamskem rovu.
Vsa ta vprašanja, ki smo si jih mi postavljali na terenu, so
si jih tudi domačini. Tako je lokalni zanesenjak Marko dal pobudo o
revitalizaciji jame – naravne dediščine. V preteklosti so na jame domačini
gledali kot nekaj nepotrebnega, kot nekaj, kamor lahko odvržejo odpadke. Danes je
razmišljanje drugače, saj smo se skozi zgodovino veliko naučili. Krajanom Voličine
bomo pri tem pomagali, kar bo v naši moči.
