Odprava v najbolj odmaknjen kraj v podzemlju na svetu Cheve 2019



Jamarji iz Slovenije smo se letos odpravili na jamarsko odpravo v Mehiko. Na odpravi je sodelovalo pet jamarjev in sicer Matic Dibatista, Špela Borko, Jure Bevc iz jamarskega kluba Matica Ljubljana, Jerica Koren iz kluba Šaleški klub Podlasic Topolšica in Marjan Vilhar iz kluba Luka Čeč Postojna. Cilj odprave je bilo raziskovanje jame Cheve v južni Mehiki natančneje v regiji Qaxaca. Vhod se nahaja v hribovju Sierra Juarez na nadmorski višini 2700m, najvišji vrhovi hribovja se dvigajo do 3800m nad morjem.
Jamo so odkrili sredi osemdesetih let ameriški jamarji že stoletja pa so jo poznala indijanska plemena, ki so jo uporabljala pri različnih obredih.
Odprave že vrsto let vodi in organizira USDCT ameriška ekipa za raziskovanje globokih jam pod vodstvom Billa Stouna. Sodelovali so tudi jamarji iz Mehike, Poljske, Švedske in Slovenije.
V mnogih predhodnih odpravah je bila najgloblja točka izmerjena na globini 1520m zaradi česar je druga najgloblja jama na zahodni polobli. Najgloblja točka v jami je kilometer in pol vertikalno in enajst kilometrov horizontalno od vhoda, konča se z sifonom(ujeta voda). Predstavlja eno od najbolj oddaljenih lokacij, ki so bile dosežene v jami na zemlji. Jamo je bilo potrebno opremiti z 2000m vrvi in vzpostaviti tri glavne bazne tabore. Tabor je podoben kot višinski bazni tabor v visokih hribih samo, da je tu stvar obrnjena navzdol. V teh kampih je ideja, da poskušamo imeti vsaj malo udobja v jamskem okolju, ki je mokro, mrzlo, brez svetlobe skratka zahtevno.
Ekspedicija je potekala tri mesece in raziskovale so jo skupine na različnih globinah. Slovenska ekipa se je odpravi pridružila zadnji mesec (april) in dan po prihodu že vstopila v jamo. Prvi dan smo se spustili do baznega kampa Butters, nahaja na globini -850m za spust smo potrebovali 12h. V bližini kampa se nahaja velika podorna dvorana in možnost nadaljevanja, naslednje štiri dni smo kopali in iskali nadaljevanja v podoru a žal nismo našli nadaljevanja saj je bil podor zelo nestabilen. V naslednjih dneh je del ekipe Jure, Jerica in Matic odšel do kampa 2 v pomoč pri transportu opreme in raziskovanju, Špela in Marjan pa sva se pridružila ekipi v taboru 3 na globini -1300m. Po prihodu v kamp 3 smo nadaljevali z raziskovanjem dela jame z imenom Mad Cow, ki je bil odkrit v letošnjih raziskavah. Del jame Mad Cow je dolga podorna cona z veliko ozkimi predeli za prečenje teh delov je ekipa potrebovala tri do štiri ure za razdaljo 700m. Na drugi strani podorne cone nas pričaka presenečenje ogromna dvorana (tunel15x20m) z nadaljevanjem. Iz višjih delov jame se nam pridruži nova ekipa z preostalimi Slovenci in prične se sistematično iskanje nadaljevanja in izdelava načrta v novih delih velike dvorane imenovana Borehole. V novo odkritem delu imenovanem Mad Cows Borehole je izmerjenih 1100m novih delov jame. Po petih dneh raziskovanja (dnevno so akcije potekale več kot deset ur), se ekipa počasi prične vračati na površje. Dvanajsti dan se vrnemo v tabor 2 in pričnemo transportirati veliko količino opreme proti kampu 1. Štirinajsti dan dosežemo kamp 1 in se naslednji dan pričnemo z plezanjem proti površju. Dnevno svetlobo ugledamo po petnajstih dneh raziskovanja v podzemlju. Vrnemo se nazaj v bazni tabor, ki se je nahajal blizu vhoda v jamo Cheve. V naslednjih dneh se iz jame razopremi (odstrani) vrvi in pospravimo tudi bazni tabor tako se odprava 2019 zaključi, vrnemo se v dolino.
Odprava Cheve 2019 se je uspešno zaključila brez poškodb, izmerjenih je bilo več kot sedem kilometrov novih delov jame. Skupna dolžina jamskega sistema tako znaša 49,7 kilometra.
Zapisal: Marjan Vilhar
Jamarski klub Luka Čeč Postojna
Foto: Marjan Vilhar

Kričač



28.04.2019 in 2.05.2019
Hlastejeva jama
Vreme ni bilo primerno, da bi delali kakšne resne plane. Ves čas je malo deževalo in vmes nehalo, res muhasto aprilsko vreme. Ampak ni nam dalo miru, tako smo šli na teren vsak na svojem koncu. Alenka in Gregi sta pregledovala teren okoli Hlastejeve jame. Našla sta nekaj, kar bi bilo treba malo prekopat. Sta pa naredila nekaj slik vhoda Hlastejeve jame in domačije, po kateri se imenuje jama.
Podvratnikova jama
Lea, Veles in jaz smo odšli proti Podvratnikovi luknji in Visočki zijalki. Obe omenjeni jami je registriral Milan že leta 1992. Tako sva najprej šla proti Podvratnikovi luknji. Ko sva dostopala do jame, sva ob skali našla še eno, ki se je izkazala za novo jamo. Med tem, ko je Lea šla pogledat Podvratnikovo luknjo, sva z Velesom čakala v vhodnem delu nove jame in se skrivala pred dežjem.
Mali fant se je med raziskovanjem vhodnega dela prekucnil na nos in posledično začel bolj kričat kot jokat. Komaj se je pomiril in zaigral s kamni, ko se mu je med igro eden skotalil čez roko in je zopet začel bolj kričati kot jokati. Tako smo se skupaj pomaknili pod Podvratnikovo luknjo, ki ima bolj primeren vhodni del za male nogice malega fanta. Od tu je nova jama dobila tudi ime.
Kričač
Kričač tudi sovpada s samo strukturo jame, saj ni tipično v apnencu, ampak v neki drugačni kamnini. Namreč tukaj je narivna cona in posledično so se pojavile te tri jame. Potem sem šel še locirati Visočko zijalko, ki je naprej od Podvratnikove luknje. Ko sva imela locirane vse tri jame, sva Podvratnikovo izmerila še enkrat, ker sva želela zajeti še drugi vhod, ki ga na obstoječem načrtu ni.
Veles je med tem kopal po zemlji, ko sem jaz iz jame govoril Lei številke meritev. Med tem je zunaj malo deževalo in malo nehalo. Ko sva končala z meritvami, je bil pravi čas, da odhitimo do avta, da smo bili kolikor toliko suhi. Tik za tem, ko smo sedeli v avto pod streho, je zopet začelo deževati.
Vrnili smo se v četrtek Lea, Žiga in jaz. Namen smo imeli, da izmerimo novo jamo – Kričač. Jama je res nekaj posebnega, čisto drugačne barve. Namerili smo 14 metrov poligona. Gre za dokaj enostavno jamo z dvema vhodoma, ki ju loči skala. V sami notranjosti je večji prostor, kjer lahko sedimo in opazujemo rdeče, črne in rjave barve. Najdemo tudi nekaj belih karfijolic, ki z rdečkasto – rjavo steno tvorijo lepo sožitje, že pravo umetnost narave.
Potem smo si pogledali še Visočko zijalko in smo se odločili, da gremo še do Aramove jame, ki je na vrhu tega hriba. Jamo smo hitro našli, saj leži ob peš poti, ki vodi do Šoštanja. V njo se je najprej spustila Lea. Pod sabo je opazila kup smeti in od presenečenja kar ni prišla do besed, da bi rekla, da je vrv prosta. Sama jama je bila registrirana že leta 1973 in že takrat omenjajo smeti. Ampak sedaj je šlo za sveže smeti in to ne gospodinjske, ampak kadavre, zavezane v vreče od umetnega gnojila.
Visočka zijalka
To je najhuje, kar lahko človek vrže v jamo, saj ne pride do razkroja, ampak počasi se crkovina marinira v objemu plastike in se steka v vodo vsa nesnaga. Grozno. Ker smo pred kratkim očistili Pasjo jamo na Tešovi in ravno mi trije smo bili ves čas v jami, ko smo nakladali enake smrdljive vreče s kadavri, smo tu notri stali tako nemočni, tako obupani, tako nesrečni. Ljudem se omogoča odvoz smeti, odvoz kadavrov, vse imajo in še kar mečejo smeti v jame in s tem zelo ogrožajo pitno vodo.
Aramova jama
Res neverjetno, da še najdemo toliko nevarnih smeti v jami. Vsi ti kadavri v vrečah v Aramovi jami, ki smo jih sedaj našli, so sveži, saj je smrdelo nevzdržno. Na dnu brezna so jezerca. Zanimivo je, da dimenzije vhoda so zelo majhne in sam vhod v jamo ni blizu ceste. Tako se je storilec moral potruditi, da je to storil. Kaj je še potrebno storiti, da se zavest v glavah ljudi premakne? Je potrebno, da se zastrupijo z izvirno vodo otroci z bližnjih kmetij, da se nameni večja skrb problematiki? Dokaj klavrni smo se vrnili iz brezna, ki je zelo bogato z jamskim okrasjem, na žalost pa polno smeti.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Alenka