Velikonočni tabor in novi svet pod lupino

20-22.04.2019, vikend

Prazniki vedno prinesejo proste dni, ki jih z veseljem izkoristimo v raziskovanju našega podzemnega sveta. Začelo se je v soboto, ko sva z Leo odšla v Brezno presenečenj nadaljevati s sistematičnem merjenjem te jame. Spustila sva se pod Trikotnik, kjer smo nazadnje končali z meritvami. Sedaj naju je čakal meander, ki ima ime kar Meander. Gre za filter, saj na koncu je ožina, ki ti pove, ali so tvoje dimenzije primerne za nadaljevanje v tej jami ali ne. Tako sva zavila po meandru, na sredini katerega je razširitev.

Na tem mestu gre v bistvu za nariv tufa, ki preseka ta meander. Splezala sva po blatni klančini, ki je zelo barvita v rumenih, zelenih in vijoličnih odtenkih in jo je Lea poimenovala Rasta pasta. Na vrhu je vse zapacano in tam v kotu sta bili dve kobilici. Velikokrat v teh višjih delih najdemo kobilice, v Meandru zelenih netopirjev smo našli še pajčevino. Tako se hecamo, če bo kdaj odnesel plaz del Dobrovelj, bo Brezno presenečenj samo en globok kanjon. Ko sva se spustila nazaj iz klančine Rasta pasta, sva se spet stisnila v zavetje sten meandra. Ko sva se izrinila skozi zadnjo ožino, pa sva že sedela v Kurilnici. Ta prostor je dobil ime po kuhanju hrane z bencinskim gorilnikom, ki se vžgal, kot se rado pri teh gorilnikih zgodi.

Modra dvorana

Tektonsko zrcalo

Dvorana za Kurilnico se imenuje Modra dvorana. Prečudovite barve premore ta jama na vsakem delu, kjer zapustiš vodni meander. Jama ni bogata s kapniki in ostalim jamskim okrasjem, je pa barvno tako bogata, da bi kakšen umetnik bil v njej pripravljen do smrti strmeti v naravno paleto barv na stenah.

Ljubiski graben

SK-2

Od Modre dvorane se zopet lahko umakneš v meander in do Tektonskega zrcala se stiskaš po ozkem meandru. Te poti sicer ne uporabljamo, a tokrat sva jo preplezala zaradi meritev. Meander sva poimenovala Vodna pot pod galaksijo. Na tem mestu se ljudje največkrat izgubijo in tavajo do vode in nazaj gor ter iščejo pravo pot. Če ne poznaš jame, lahko v njej preživiš nekaj dodatnih ur za iskanje prave poti.

Nato sva se znašla pri Tektonskem zrcalu, za katerega že samo ime pove, da tu opazimo res lep prelom, ki se strmo dviguje pod strop. Mislila sva, da bova lahko meritve potegnila do bivaka, ampak kot vedno, ko misliš, da boš v tej jami hitro napredoval, najdeš še nekaj dodatnega za meriti. Tako sva opazila, da ob vodi gre vzporedno še en kanal, ki se združi z vodo.

Velesov hram

Ta vzporedni kanal premore veliko lepih kalcitnih kristalov, ki so skriti pod kamni. Do Bivaka je zmanjkalo čisto malo, ampak sva imela za ta dan dovolj. Namerila sva 250 metrov poligona, tako da ima sedaj Brezno presenečenj poligona 1214 metrov in globine 175 metrov.

Vijolična karfijolca

Po želodcih je močno krulilo, zato sva ven potegnila neke čudne italijanske vrečke že pripravljene hrane. Ko sva jih stresla v posodo, je postalo barve , kot tista voda, ki teče iz pralnega stroja. Okus je bil podobno obupen, kot bi jedel žitarice, ki so jih pometli po tleh, kar je ostalo od natovarjanja živini. Brez soli, brez začimb, a zaradi lakote sva prvo skuhano vrečo spravila v sebe.

Za drugo sem se pa spomnil, da sta Žiga in Gregi nazadnje pustila v bivaku nekaj vrečk juhe. Hitro sem skočil iskat in našel še čips, ki je bil sicer odprt, ampak skrbno zapakiran, tako da je še hrustal. Vesel sem se vrnil in kosilo je dobilo željen okus, da so lažje šle po grlu navzdol tiste čudne italijanske žitarice. Ven sva pokukala pozno večer in se napotila domov, saj so naslednji dan bili že drugi plani.

V nedeljo zjutraj smo se zbrali v Lepi Njivi in se odpeljali v Ljubijski graben, ki je za nas, Podlasice, pravi raj za odkrivanje novih jam. Že dolgo nas je zanimala večja luknja, ki smo jo opazovali izpred Konečke Otlice, Dadijeve jame in Jame pri gugalnici. Sedaj je napočil trenutek, da se približamo tej skrivnostni luknji in vidimo, kaj skriva.

Meander belega ježeka

Tako smo zagrizli v strmo melišče in kmalu smo stali pred velikim vhodom v votlino. Vhod v strop meri kar 24 metrov v višino in v širino 37 metrov. Res velik objekt, ki smo ga poimenovali Velesov hram. Votlina ni vidna s ceste, je zelo skrita in to je tudi razlog, da ni še bila izmerjena. Meriti je bilo pravi izziv, da smo jo izmerili tako, da jo bomo čim lepše dobili na papir.

Drugi so šli naokrog pošnofati še za kakšno jamo. Uroš se je hitro prismejal, da je našel vhod v jamo čisto blizu. V Velesovem hramu je bil en rov, namerili pa smo 39 metrov poligona. Tako smo šli pogledat, kaj je našel Uroš. Lep jajčast vhod in hotela sva jo z Gregijem poimenovali po jajčki.

Da ne bi zapadli pod prekomerni vpliv aktualnega praznika, smo se poenotili za ime Vijolična karfijolica. Jama je dolga 12 metrov in v vhodnem rovu najdemo vijolične karfijole. Na koncu same jame pa je nekaj malega jamskega mleka. Ko smo izmerili jamo, smo šli proti jamam SK-1, SK-2 in SK-3. Želeli smo popraviti koordinate, slikati vhod in pogledati stanje jam. Med spuščanjem od Velesovega hrama smo prišli na sedlo, od tam pa v nekakšni kot skalne gmote. Tam je Gregi že lezel v jamo.

SK-1

SK-3

Med čakanjem, da prileze nazaj, smo pregledovali zapisnike in brali dostope. Vsekakor te jame ni bilo med zapisniki, kar je Gregi potrdil, ko je pogledal še načrte. Med tem pa sem jaz šel malo nižje po skalni polici naprej in našel še en vhod. Vsekakor to niso bile znane jame, ampak nove. Ostala ekipa je pobrala zapisnike in odšla iskat naprej jamo SK-1, midva z Alenko sva pa izmerila najprej jamo v skalnem kotu.

Res prelep meander, ki ima na koncu bele karfijole, ki spominjajo na belega ježa. Tako je dobil ime Meander belega ježka. Tudi v tej jami najdemo jamsko mleko. Gre za glavni rov, ki se na polovici odcepi v stranskega in se zopet poveže nazaj v glavnega. Namerila sva 15 metrov poligona. Res lepa jama, na koncu oblita s sigo, na stropu pa najdemo tudi male sigine zavese.

SK-3

Nato sva se spustila do police raziskat še drugo jamo. V jami se prepleta kar nekaj rovov, ki se združujejo v brezno, globoko 2 metra, ki ima obliko kozarčka. Ker pa jama leži pod Sv. Križem, sva jo poimenovala Božji kozarček. Pod breznom je meander, iz katerega piha, ampak za nadaljevanje bi potreboval Tilna, ki ga na žalost ni bilo na akciji. Verjetno se meander konča kje sredi sten, kot večina jam tukaj, ki imajo po več vhodov in so razpredeni kot luknje v siru. Namerila sva 20 metrov poligona in šla iskat ostale člane ekipe. Šla sva na drugo stran te skalne gmote, kjer sva se najprej ustavila pri SK-1 in nato sva jih našla pri jami SK-3.

Božji kozarček

SK-3 je največja jama v tej skalni gmoti in je zelo lepa. Ima dva vhoda in res bogat preplet rovov. Eni rovi so obliti s sigo, najdemo tudi kar nekaj kapnikov in obilo jamskega mleka. Ko sem vzel koordinate, so ostali šli napeljati vrv do SK-2, ki je nad SK-1 jamo. Medtem pa sva šla z Alenko naokoli in naletela na večji spodmol. Takoj sva vzela v roke merilni komplet in pričela meriti. Sam spodmol ima še stranski rov, ki nas popelje na rob spodmola in je ločen od glavnega vhoda, tako da gre za stranski vhod. Preden vstopimo v ta rov, pa sem opazil nekaj podobnega fosilom.

Spodmol iluzije

Že sem se veselil, da sem našel fosile. Na žalost, ko smo poslali slike strokovnjaku, je rekel, da gre najverjetneje za lišaje. Zato je dobil ime Spodmol iluzije. Alenka je nato odšla proti avtu s sklonjeno glavo, saj 5 novih jam pa je bilo preveč. Jaz pa sem šel pogledat, kaj ustvarja druščina pri SK-2. Tam je Žiga že bingljal na vrvi in se spuščal na polico, kjer je vhod v jamo. Tukaj so se med 2. svetovno vojno skrivali partizani in vidni so še ostanki lesenih lestev. Ko smo poslikali vhod, smo lačni hiteli v Lepo Njivo, kjer smo večer preživel v igranju Catana.

Spodmol iluzije

Dihalnik Keramika

Na praznični ponedeljek pa smo šli v Dihalnik Keramika. Simon je uredil agregat, da smo ožino lahko širili z udarnim kladivom. Alenki pa je prav prišla elektrika, saj je lahko narisala jame od prejšnjega dne. Med kopanjem smo še preverili stanje v Maroltovi jami, kjer je že odtekla voda in mogoče, če bi se potopil do polovice v vodo, bi prišel čez sifon.

Ampak ni bilo neoprenov, zato smo rajši kopali v Keramiki, kolikor je bilo volje. V Dihalniku Keramika je še ozko, želja, da se prebijemo v Maroltovo jamo, pa je večja, zato vztrajamo včasih 1 meter na akcijo, včasih manj. Uspešen tabor z veliko novimi jamami in predvsem dobro družbo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Gregi, Žiga