5. tabor na Čemšeniški planini

17-19.12.2021, vikend

 

Prišel je čas za tradicionalni 5. zimski tabor na Čemšeniški planini. Ti tabori so znani po krofih, ki se jih najemo za zajtrk, sladico in večerjo. Tokrat pa so poleg krofov bile na mizi še torte, saj sta Uroš in Lea praznovala. Tako smo že v petek zvečer s polnimi trebuščki zaspali v toplem vikendu. Zjutraj smo nabrali opremo in se počasi odpravili proti vrhu Čemšeniške planine. Pot je bila ledena, tako smo počasi korakali proti vrhu. Na poti smo še pokukali v dihalnik Krušna peč, ki še čaka, da ga raziščemo. Sedaj je bil močno predihan. Na planinskem domu smo pogasili žejo in spoznali sestro od Anžičevega kužka – reševalno psičko z imenom Rina. Kako je mali svet. Naš današnji cilj - dihalnik Melanijina luknja je bil zopet predihan in močan, topel prepih se je vil iz jame. Izmenično smo kopali in prestavljali kamne iz jame. Kamnina tukaj ni tipična, gre namreč za nekakšen dolomit in kremen, zato je delo prav posebno. Kot bi rov razstavljal in po plasteh jemal ven. Čeprav je bilo sončno, je malo zazeblo, zato smo si zakurili ogenj. Lepo smo večali luknjo in sledili prepihu, ki res intenzivno piha iz luknje. Iz luknje smo zmetali že kar pošteno količino kamnov.

Prvotno smo za nedeljo imeli v načrtu obisk Jelenovega roga in odkopavanje v razpoki na trenutnem dnu. Ko smo pa ob zaključku večera stali ob ognju in kovali načrte za nedeljo, smo se demokratično in enotno odločili, da naslednji dan raje nadaljujemo v Melanijini luknji, Jelenov rog pa pustimo za naslednji tabor. Tako smo orodje pustili v luknji in se že v mraku vrnili do Uroševega vikenda. Tam sta nam zakonca Stropnik pripravila topel obrok, najedli smo se tort in ostalih dobrot. Večerni čas smo si krajšali z družabnimi igrami.

Nedelja je bila toplejša, tako je bilo prav prijetno sedeti ob luknji in čakati na kamne, ki so prihajali iz jame. Prodrli smo skozi prvo oviro in za njo se je pokazal zaviti rov, v katerega trenutno še ni mogoče spraviti telesa. Kljub temu vidimo prelom, kateremu slediti in iz njega močno piha. Tokrat so delali Lea, Tilen in Teja, z Velesom niti nisva prišla na vrsto, da bi kaj kopala. Saj ne, da bi imela kaj proti, ker je bilo vreme res prijetno. Seveda pa sem imel veliko dela, saj je veliko pohodnikov šlo mimo in sem moral opravljati piar in vsakemu razložiti, kdo smo in kaj delamo. Naš napredek sta prišla pogledati še Gregi in Alenka. Tako smo bili prijetna druščina na Čemšeniški planini. Kako pa bo z jamo, kdaj nas bo spustila naprej in razkrila, od kod prihaja ta topli prepih pa verjetno izvemo na naslednjim taboru.

Jamarili smo: Uroš, Teja, Tilen, Valerija, Janko, Gregi, Alenka, Lea, Veles in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks, Tilen...

Obisk Logarčka

12.12.2021, nedelja

Da si vzamemo malo odmora od raziskav, se nekajkrat na leto odpravimo tudi na ogled kakšne jame drugod po Sloveniji. Že dolgo smo imeli v mislih jamo Logarček. Nekateri naši člani so jo v preteklosti že obiskali, večini pa je bila povsem nova. Seveda nas je privlačila tudi misel na človeške ribice, ki jih na Štajerskem ne premoremo. Pa sprehod v podzemlju pod železniško progo je tudi nekaj nevsakdanjega.

Tako smo se zbrali v nedeljo zjutraj na Vranskem in se odpravili proti Lazam pri Logatcu, kjer sta se nam pridružila še Risto, ki se je poslužil vožnje z vlakom ter Irena. Pisana 10-glava družba se je odpravila na pot proti jami, ki smo jo brez težav našli. Pot je bilo sicer potrebno gaziti, a je bil ravno zaradi snega in mraza zunaj spust v toplo jamo toliko bolj prijeten.

V Vhodni dvorani smo pozdravili varuha jame, ki mu nismo znali določiti vrste. Nato smo po Severnem rokavu nadaljevali vse do Pasaže, kjer nas je presenetil visok vodostaj, saj je bilo nadaljevanje zalito in prehod ni bil možen. Tako smo se na tem mestu obrnili in si ogledali še Južni rokav.

Mateja nas je opozorila na zanimiv pojav pri jezercu, kjer se je svetloba pod posebnim kotom odbijala od vode in na stropu tvorila čudovit odsev. Tam smo si privoščili nekaj minut meditacije in tišine.

Veles je svoje minute meditacije doživel v blatni luži pod breznom, kjer je glasbeno, likovno in kiparsko ustvarjal z blatom. Logarček je Velesov posebni dosežek. Ni sicer prvo brezno, ki ga je obiskal - pred tem je že obiskal jamo Kofce na Veliki planini, kjer je vhodno brezno odprto in bil je tudi v nadaljevanju, kjer se je potrebno spustiti nižje v notranjost jame. Tako mu ni bilo novo, da je visel atiju Maksu za pasom, kot ena velika transportka z nogami in rokami. Pri svojih skoraj 4 letih je obiskal že veliko jam, v Logarčku pa je res užival, kljub temu, da so se človeške ribice skrile v druge dele jame, saj jih med našim obiskom nismo videli.

Na površje smo se vračali ob sončnem zahodu in tik preden bi pričel pritiskati mraz. Ob toplem čaju smo se preoblekli in čakala nas je še pot domov. V Logarčka se pa še kdaj vrnemo, da izpolnimo obljubo človeškim ribicam.

Naslednji vikend nas čaka tradicionalni zimski tabor na Čemšeniški planini. Baje bo nekdo tudi dal za torto, bomo videli in brali o tem v katerem od naslednjih prispevkov.

Zapisala: Lea; Foto: Risto Sovčev, Irena Hren, Lea