17-19.12.2021, vikend
Prišel je čas za tradicionalni 5. zimski tabor na Čemšeniški planini. Ti tabori so znani po krofih, ki se jih najemo za zajtrk, sladico in večerjo. Tokrat pa so poleg krofov bile na mizi še torte, saj sta Uroš in Lea praznovala. Tako smo že v petek zvečer s polnimi trebuščki zaspali v toplem vikendu. Zjutraj smo nabrali opremo in se počasi odpravili proti vrhu Čemšeniške planine. Pot je bila ledena, tako smo počasi korakali proti vrhu. Na poti smo še pokukali v dihalnik Krušna peč, ki še čaka, da ga raziščemo. Sedaj je bil močno predihan. Na planinskem domu smo pogasili žejo in spoznali sestro od Anžičevega kužka – reševalno psičko z imenom Rina. Kako je mali svet. Naš današnji cilj - dihalnik Melanijina luknja je bil zopet predihan in močan, topel prepih se je vil iz jame. Izmenično smo kopali in prestavljali kamne iz jame. Kamnina tukaj ni tipična, gre namreč za nekakšen dolomit in kremen, zato je delo prav posebno. Kot bi rov razstavljal in po plasteh jemal ven. Čeprav je bilo sončno, je malo zazeblo, zato smo si zakurili ogenj. Lepo smo večali luknjo in sledili prepihu, ki res intenzivno piha iz luknje. Iz luknje smo zmetali že kar pošteno količino kamnov.
Prvotno smo za nedeljo imeli v načrtu obisk Jelenovega roga in odkopavanje v razpoki na trenutnem dnu. Ko smo pa ob zaključku večera stali ob ognju in kovali načrte za nedeljo, smo se demokratično in enotno odločili, da naslednji dan raje nadaljujemo v Melanijini luknji, Jelenov rog pa pustimo za naslednji tabor. Tako smo orodje pustili v luknji in se že v mraku vrnili do Uroševega vikenda. Tam sta nam zakonca Stropnik pripravila topel obrok, najedli smo se tort in ostalih dobrot. Večerni čas smo si krajšali z družabnimi igrami.
Nedelja je bila toplejša, tako je bilo prav prijetno sedeti ob luknji in čakati na kamne, ki so prihajali iz jame. Prodrli smo skozi prvo oviro in za njo se je pokazal zaviti rov, v katerega trenutno še ni mogoče spraviti telesa. Kljub temu vidimo prelom, kateremu slediti in iz njega močno piha. Tokrat so delali Lea, Tilen in Teja, z Velesom niti nisva prišla na vrsto, da bi kaj kopala. Saj ne, da bi imela kaj proti, ker je bilo vreme res prijetno. Seveda pa sem imel veliko dela, saj je veliko pohodnikov šlo mimo in sem moral opravljati piar in vsakemu razložiti, kdo smo in kaj delamo. Naš napredek sta prišla pogledati še Gregi in Alenka. Tako smo bili prijetna druščina na Čemšeniški planini. Kako pa bo z jamo, kdaj nas bo spustila naprej in razkrila, od kod prihaja ta topli prepih pa verjetno izvemo na naslednjim taboru.
Jamarili smo: Uroš, Teja, Tilen, Valerija, Janko, Gregi, Alenka, Lea, Veles in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar