23 november 2021

Hribrska zijalka v Hudi peči

14.11.2021, nedelja

Na to zijalko nas je opozoril Miha, ko je pregledoval planinske karte. Opazil je, da je zijalka vrisana na načrtu, v katastru je pa ni. Alenka je nato opravila v začetku jeseni 2020 ogledno turo, da je si nagledala, kje je izhodišče. Nato pa nekako nismo našli časa, da gremo poiskati samo zijalko. Tako nas je čakala vse do novembra 2021. Vreme je bilo jesensko muhasto. Napoved je na začetku kazala na lep vikend, nato se je spremenila v 4 kapljice in nazadnje v samo meglo. Tako, kot so vremenarji brcali v meglo, smo tudi mi v nedeljo brcnili naše korake v vlažno meglo. Naša pot se je pričela pri izhodišču za Solčavsko tiso, ki že 900 let raste na Hribru pri lepi domačiji, ki obnovljena priča o davnem življenju ljudi, ki so živeli v tem kotičku Slovenije. Od tise smo nato lovili smer in po gozdni vlaki sledili cevi za vodo. Ni dolgo trajala hoja po cesti, ko smo zavili v hrib. Megla je bila tik nad našimi glavami, kapljic pa ni bilo. Tam smo iskali markacijo za markacijo. Kolena so škripala pod naklonom poti, pravi »kniebiesser«. Počasi smo se vzpenjali do melišča. Ko smo premagali melišče, pa je pot potekala po robu pečine. Za varovanje je napeljana zajla. Ker so bile skale mokre, smo previdno stopali in kmalu smo zagledal velik vhod v Hribrsko zijalko v Hudi peči. Če bi bilo vreme lepo, bi se zijalka videla že z odseka ceste pri Solčavi. Če ne bi bilo megle, bi tudi mi imeli lep razgled v dolino.

Najprej na vhodu opazimo poskusni odkop iz leta 1935, ki ga je opravil profesor dr. Srečko Brodar. Relativno blizu, vsaj po zračni razdalji, se nahaja namreč znamenita Potočka zijalka, kar je arheologom vzbujalo zanimanje. Rezultata ni bilo, le koščice orla in nekaj drugih manjših živali. Kaže, da je bil dostop pretežak za staroselce.

Z Alenko sva se lotila merjenja. Namerila sva 40 metrov poligona. Sama zijalka je dolga 30 metrov, zajela pa sva še dva stranska rova. V enem opazimo lepe ponvice in po stropu jamsko mleko. Tudi siga se lepo odlaga. Na samem vhodu opazimo nekaj kapnikov, ki pa jih je zunanji vpliv že dobro načel. Jama ima en kamin, do katerega bi se bilo treba povzpeti in tam se vidi rov, ki mogoče odpelje kam naprej. Gregi je naše početje snemal z dronom. Rajko pa je vzel vzorce sedimentov, da razišče, če je notri kakšna žival, predvsem polžki. Po opravljanjem raziskovanju smo se previdno spustili preko jeklenic. Nižje smo preverili še en vhod, ki pa se je izkazal za prekratko jamo. Sklenili smo, da se še vrnemo na ta lep teren, saj lahko Hude peči še skrivajo jame. Pri avtih je le pričelo rositi. V Solčavi na pijači smo sklenili akcijo in premlevali še kar nekaj jamarskih tem.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Rajko, Lea in Gregor

13 november 2021

Počerenski slap v dolini Gračnice

Že pred časom mi je Maks Petrič dejal, da je obiskal Počerenski slap in da je izjemno lep. Kar zastrigel sem z ušesi, kot vedno, kadar slišim o lepotah slovenskih voda.

Nato sem zaradi težav s pljuči nekoliko pozabil na Maksovo povabilo za omenjen slap. Sredi oktobra 2021 sva se zopet slišala in omenil je, do bo konec tedna lep in da bi lahko šla na foto potep. Vedel sem, da bom moral v ponedeljek, 25. 10. 2021, na Golnik v bolnišnico, zato sem malce okleval. Ker si nisem hotel popolnoma zapreti vrat, sem mu dejal, da se slišiva čez nekaj dni. Kljub temu da je bila nedelja, sem se odločil za izlet, kar sem sporočil tudi Maksu. Dogovorila sva se, da pride po mene ob 10. uri. Prepričan sem bil, da bova sama, toda temu ni bilo tako.

Iz Šempetra smo krenili kar s tremi avtomobili. Prvi postanek smo imeli pri gostilni Draksler v Tremarjih. Pri čaju sem malce kramljal z Jankom in Ristom, slednji se nam nato pri raziskovanju in fotografiranju doline Gračnice ni pridružil. Sledila je vožnja do Laškega, kjer je še vedno bil zaprt glavni most, tako da smo se morali odpeljati malce naprej, kjer so pred kratkim odprli nov most. Od tam pelje ena cesta v Marija Gradec in naprej na Vrh nad Laškim, kamor smo bili namenjeni tudi mi, druga pa v Laško. Maksu sem omenil, da te kraje nekoliko poznam, saj tod vodi Pot XIV. divizije, o kateri sem napisal knjigo. Spust v dolino Gračnice je bil hitro za nami in veselil sem se sinje modrega neba, ki je bil nad nami. Drevesa so bila jesensko obarvana in pokrajina je bila pravljično lepa. Nato smo prevozili Jurklošter s samostanom, malce kasneje smo videli slap pri Marofu. Ker je pred kratkim deževalo, sem se bal visokih voda, ki se nahajajo pri tolmunu pod slapom. Pri malem parkirišču ob cesti za Počerenski slap smo pustili jeklene konjičke in se peš spustili do lepotca doline Gračnice. Res je, da se je Maks sprva mislil zapeljati povsem do slapu, a si je zaradi vlažnega terena premislil.

Prvi pogled na slap je bil sila spodbuden, kajti vode je bilo ravno prav. S sabo smo imeli dva čolna, prvi je bil namenjen spodnjemu tolmunu, drugi pa zgornjemu. Ker sem imel škornje, za katere se moram zahvaliti Maksu in Leji, me ni skrbelo, kako bom prišel v bližino zgornjega tolmuna. Mladina se je nato vozila s čolnom po spodnjem tolmunu, starejši pa smo se povzpeli k zgornjemu. Jamarski kolegi so mi pomagali tovoriti fotografsko opremo do ploščadi, od koder lahko prideš skozi luknjo do zgornjega tolmuna. Skoraj celotna jamarska ekspedicija se je nato podredila mojemu fotografiranju. Ambient je res prekrasen, tako da ga pogosto obiskujejo fotografi, popotniki in ribiči. Maks mi je dejal, da je konec marca plaval v zgornjem tolmunu in da je bila voda zelo osvežilna, tudi tokrat je imela komaj 8 stopinj. Kolega je najprej sam prečil do tolmuna skozi luknjo. V vodi je našel stojišče, od koder sem lahko nato fotografiral. Da pa je prišlo do tega, je bilo potrebno napeti vrv, tako smo lahko varno prenesli fotografsko opremo, ki ni poceni. Fotoaparat in objektiv skupaj staneta skoraj 10.000 €. Tudi ko sem sam prečil do stojišča, sem videl, da so skale zelo spolzke. Poleg Maksa so mi pri tem pomagali Gregi, Janko in Valerija. Pozabiti ne smem, da si je Gregi nadel neoprensko oblačilo in je zato lahko plaval po tolmunih. Videl sem, da mu je voda v zgornjem tolmunu segala do prsi. Zame je bilo pomembno, da mi je lahko poziral, kjer sem si želel. Prepričan sem, da takšnih jamarskih posnetkov pri Počerenskem slapu zagotovo ni nastalo veliko. Presenetil me je Sebastjan, ki je splezal okoli gladkega stebra, da mi je lahko malce poziral. Plezal je v dokaj tesnih kavbojkah in bos, kar tudi ni običajno. Žal zaradi visoke vode nisem mogel do stojišča, od koder bi lahko fotografiral slap skozi luknjo. Dejal sem si, morda kdaj drugič, ob kakšni drugi priložnosti. Nato je sledil transport opreme skozi luknjo na ploščad. Drugi del fotografiranja je bil namenjen Mateji, ki je šla s čolnom v zgornji tolmun. Najprej si je morala sposoditi Valerijine škornje, kolegi so nato napihnili čoln in romantična vožnja se je lahko pričela. Pred meditiranjem mi je pozirala kot kakšna znana manekenka iz Pariza, če se malo pošalim.

Lahko rečem, da smo vložili kar nekaj truda za dokaj nenavadne posnetke pri zgornjem tolmunu. Sledilo je fotografiranje Gregija, ki mi je poziral pri zgornjem slapu. Ne znam si predstavljati, kako bi brez ustrezne opreme lahko toliko časa vztrajal na enem mestu, ko je slap tekel nanj. Nato sva se prestavila k spodnjemu slapu, ki je nekoliko višji, tudi tu je pozerstvo opravil z odliko. Zanimivo je bilo njegovo spuščanje po vodi, kar poznamo iz soteskanja v Posočju ali od kod drugod.

Počasi se je naša skupina zbrala pri spodnjem velikem tolmunu, da sem lahko napravil še kakšen skupinski posnetek, nato smo krenili proti avtomobilom. Pri povratku smo se še nekoliko ustavili pri samostanu pri Jurkloštru. Maks mi je dejal, da je na pokopališču pokopana Veronika Deseniška, toda njenega groba nisem našel. Videl sem nekaj zelo starih grobov iz konca 19. stoletja, kjer so predvsem izstopali nagrobni spomeniki. Sebastjana je bolj pritegnil gotski stolp na samostanu, ki je povsem iz konteksta. Kaj kmalu ko smo zapustili Jurklošter in se namenili proti Vrhu nad Laškim, je Maks opazil vhod v jamo, ki je bil kar ob cesti. Kolegu se pozna »poklicna deformacija jamarja«, da je pozoren na takšne odprtine. Napravil sem nekaj posnetkov, Maks pa je jamo na hitro izmeril. Zanimivo je bilo opazovati krožne sledi in nekaj na pol izklesanih okroglih kamnov, ki so nakazovali, da bi iz njih nastali mlinski kamni. Ker smo želeli o jami izvedeti nekoliko več, smo se zapeljali do prve kmetije. Domačin nam je dejal, da so tam res nekoč klesali mlinska kolesa, zato je jama umetna, kar se je čez čas izkazalo, da temu ni povsem tako.

Do doma se nato nismo več ustavljali, kajti moral sem se pripraviti na »krompirjeve počitnice«, ki naj bi jih preživel na Golniku. Sklenil sem, če mi bo res lepo, bom podaljšal bivanje še za kakšen dan ali dva na kliniki. Ker sem vedel, kam se podajam in kakšno bo moje poslanstvo, mi je bil omenjen fotografski izlet z jamarskimi kolegi zelo drag. S tem sem si nekoliko napolnil baterije, da sem kasneje lahko laže prenašal »gorenjsko« klimo.

Maks in tovarišija, hvala vam za čudovit dan.

Jama mlinskih kamnov
Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat