30 januar 2022

Jamska savna in še samo za ovinek

Nedelja, 23. januar 2022

V zimskem času najraje gremo v Jamsko savno. Jama leži na pobočju Slomnika in iz nje zelo toplo piha. Temu prepihu vztrajno sledimo že od leta 2016. Tokratni obisk je bil že osmi v jami. Tokrat smo se meandra lotili z udarnim kladivom. To odločitev smo sprejeli, ker so stene meandra obložene z zemljo in kamni, ki smo jih na prejšnji akciji čistili na roke. Lea se je takrat najbolj trudila, ampak smo videli, da najboljše, da se posodobimo.

Tako je Risto pripravil agregat in srečali smo se v Celju, kjer smo bili deležni odličnega jutranjega zajtrka izpod rok Jožice in Ristota. Ko smo se polni organskega goriva v svojih želodcih odpeljali do gostilne Hochkraut, kjer parkiramo avte. Nato smo se naložili in zagrizli v hrib proti jami. Počasi smo sopihali v hrib in najmlajša fanta sta nam omogočala počitek, ko sta morala pogledati vsaki vlak, ki je v dolini šel mimo. Teo je še skrbno preštel vse vagone. Še sreča za nas, da je bilo veliko vlakov, da smo lahko počivali. Risto je pred jamo že zakuril ogenj.

Kar hitro smo pripravili opremo in Lea je že smuknila v levi krak, kjer smo trenutno najdalj prišli po meandru. Delo z udarnim kladivom je prišlo zelo prav, saj je po 2 urah neprekinjenega dela naredila 4-krat toliko, kot na zadnji akciji z rokami. Prišla je ven s krvavimi členki, kot da se bi stepla z jamo. Tilen je med tem delal v desnem kraku, kjer tudi piha. Tudi tu je precej ozko, ampak smo kljub temu na vsaki akciji bližje, da se prične meandru slediti vodoravno.

Med tem pa sta Teo in Veles prišla vsake toliko malo pokukati v jamo. Teo je treniral, kako se znajde v ozkem meandru in vsakič, ko je prišel v levi krak je prišel za meter globlje v notranjost. In vsakič se je veselil svojega napredka. Risto pa je skrbel za ogenj, kjer so se kmalu prekle klobase in penice.

Ko smo se že ustrašili, da bo Lea prodrla na drugi strani sveta ven, je prišla iz jame. Tako sva še s Tilnom izmenično širila. Ampak Lea je postavila preveliko normo dela in še čas se je iztekel. Tako smo zadovoljni, da smo napredovali za tri metre, kar je lep začetek leta z raziskavami v Jamski savni. Upamo, da čimprej še izvedemo podobno akcijo, da pokukamo za ovinek, kaj se skriva in ali se bo le kaj razširilo.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: ŠJKPT

22 januar 2022

Podlasice v Križni jami

Nedelja, 16. januar 2022

Ko dočakaš zrela leta ne moreš mimo lepih spominov. Ti so vezani na ljudi in jame. Posebni mesto ima Križna jama in Tomaž Planina v glavni vlogi! Stal nam je ob strani, ko so nas iz sosednjega kluba osirali po JZS. Vesel sem bil, ko me je Lojze Troha popravil, da ni on ampak Tomaž odkril Nove Križne jame. Ker si ni lastil tujega dela! Vesel sem bil tudi, ko sem odkril izjavo Lojzeta v Jamarju, da sem ga v Križno prvič peljal jaz. Ni me zatajil. Ni me izbrisal in to je pošteno ! Lepo je ko vidiš, da si peljal v jamo pravega človeka.

Ko sem ga klical se je vzel čas za nas in strokovno. Bilo je zelo zanimivo.Prijavilo se je 35 ljudi in to je bilo preveč. Redukcija na zahtevo vodnika ni bila lahka! Tudi čoln je zdržal, ker so Podlasice vitka bitja.

Seveda ne smemo mimo arheoloških najdb, ki so osupljive in In zame skrivnostne. V dolgih letih je bilo tudi marsikaj uničenega ampak verjamem, da se skriva še veliko neznanega. Hvala Lojze !

Zapisal: Risto Sovčev; Foto: Franci Horvat

09 januar 2022

Prepletenka in Bršljanček

Slovenščina | English

24.12.2021, petek

Vhod v Jamo stare device
Prepletenka - vhod

Na inventuri sva s Tilnom ugotavljala, kako bi izpeljala zadnjo akcijo v letu 2021. Najprej sva se dogovorila za kopanje v Dihalniku Keramika. Nato pa sva si premislila in se odločila, da greva še poiskati nekaj novih jam. V dopoldanskem času je uspelo, da sva z Ristom šla v Jamo stare device, ki smo jo kopali na prvomajskem taboru in takrat sva jo s Kaiem merila, saj se je pob učil meriti. Ampak odkopanih delov še nismo izmerili. Tako sva šla potegniti tri vizure, da zaključimo z meritvami in oddamo zapisnike v kataster. Tam, kjer smo kopali, prepiha danes ni bilo. Tako gre najverjetneje za kolaps vhodne stene vhodnega brezna. S tem sva tudi izključila jamo iz raziskovanja, saj imamo tu bolj perspektivne jame, iz katerih bolj piha. Izkupiček je bil 12 metrov dolžine jame.

Popoldne istega dne sva s Tilnom odšla v sotesko Bečovnice. Tam smo pred časom registrirali jami Sirova luknja in Meander plazeče korenine. Že dolgo pa sta v tej soteski registrirani Rumelnova jama in Partizanska jama. Začela sva na začetku soteske, kjer sva kar kmalu zagledala zanimiv vhod. Ko sva prišla do njega, sva videla, da gre za vodoravno jamo z zelo nizkim stropom, ki pa je napolnjena s smetmi. Po tleh je bilo polno steklovine, ki je otežila raziskovanje. Najprej sva pospravila steklo, da se je Tilen lahko ulegel v jamo in izmeril severni del jame. Nato pa je zlezel v rov pri stranskem vhodu, ki se poveže z večjim vhodom. Tam se je ustavil pred breznom, v katerega ni mogel, saj sta ga ovirali dve skali. Brezno pa je prostorno.

Ker je raziskovanje trenutno nemogoče, vsaj dokler ne umaknemo smeti, sva brezno pustila za drugič in pomerila, kar sva lahko. Glede na običaje v naši dolini sva bila skoraj vesela, da tokrat nismo naleteli na klavne odpadke, ampak stare gospodinjske odpadke, s katerimi se je nekdo moral pošteno potrudit, da jih prinesel gor in nato nametal v jamo. Potem sva smuknila še malo naokrog vsak po svoji poti. Pri Rumelnovi jami sva prišla skupaj. Tam sem se trudil vzeti koordinate in ni šlo. Potem sva hitela naprej in gledala v skale s ceste, saj se je počasi že mračilo. Pri eni skali je kazalo na nekaj sumljivega. Tilen je odvrgel nahrbtnik in šel v izvidnico.

Ni dolgo trajalo, ko je zaklical: »Maksi, prinesi stvari, tukaj je jama!«. Zlezel je v luknjo in se hitro vrnil nazaj, da naj se oblečem in greva skupaj notri, saj jama ni tako mala. Tako sem tudi jaz smuknil v jamo in v manjši kamrici v meander, ki se je pod pravim kotom lomil v drugi meander. Tam je zgledalo, da se stvar zapre. Ampak je Tilen rekel, da kar naj grem pogledat. Tako sem se zbasal naprej in se znašel v kamrici. Meander se je v ozkih dimenzijah nadaljeval le na začetku je bil preozek za vstop.

Okoli mene je bilo polno iztrebkov, ki niso preveč lepo dišali. Takoj mi je postalo jasno, zakaj me je Tilen poslal naprej in da naj jaz merim, on pa bo pisal. Nimaš kaj, tečajniki se hitreje učijo, kot bi si mislil in kmalu te prerastejo in porinejo v drek. Tako sem hitel z merjenjem, da sem čimprej zapustil toaleto neznane živali. Namerila sva 22 metrov poligona in 5 metrov globine. Ko sva pokukala ven, je bila že tema. Tako smo zaključili leto z novimi jamami v matični občini Šoštanj, kot smo leto tudi začeli z novo jamo v občini Šoštanj.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks, Risto