24 september 2018

Uničevalka kombinezonov - Rumelnova jama



19.09.2018, sreda.

Vhod v Rumelnovo jamo se je odprl med miniranjem ceste.

Prvopristopniki, člani ŠJKPT, so v njej verjetno večkrat zakleli, ampak jih je gnala radovednost naprej. Izmerili so 64 metrov poligona v dokaj vodoravni jami, saj globina jame znaša samo 3 metre. Verjetno je še kdo potisnil nos vanjo, ampak so ga ožine, tiste, ki so okrašene s karfijolcami, ustavile in podile na svetlo. Ja, jama je vodoravna, ampak ozka že od vhoda naprej. Tudi Simon je bil v njej v začetku zime, ampak so ga karfijole zaustavile in je rajši umaknil svoje telo pred bolečino.
Sedaj, ko pregledujemo jame v okolici Šoštanja, smo rekli, da gremo pogledati to ozko čudo narave. Jaz sem zadaj še malo slikal, ko sta Simon in Tilen plazila naprej. Tilen je bil spredaj in se je malo čudil, kje so ožine. Kmalu sem prišel pred prvi del, kjer se ožina okrasi z lepimi karfijolami in raznimi roglji, ki so mi že lepo načele kombinezon, pa še začetek ni bil mimo. Simon je pokazal na obvoz, kamor je zlezel Tilen. Prvem poskusu mi noga ni sledila in je ostala zadaj, zataknjena v rovu. Malo naprej in nazaj in ni šlo. Tilen se je že skoraj dolgočasil, ko sem se zvijal sem in tja. Mojega vprašanja, če se spredaj rov kaj razširi, nekako ni razumel, saj kar je nam ozko, njemu, ki je malo večji od ročnega žemarja ali za nejamarje velik za dva čevapčiča, je marsikje avtocesta. Je rekel, naj pridem pogledati in bom že videl, saj težko oceni za take slone, kot smo mi. Predvsem pa me je gnala radovednost, kot verjetno tudi prvopristopnike, da sem rinil naprej. Počasi mi je uspelo obrniti telo skozi vse roglje in zlezel sem v obvoz, ki se je prelepo zasigal.



Simona nisem prepričal, da ni tako hudo, saj me je lahko kar nekaj časa opazoval, kako sem trpel med zvijanjem. Zato se je razumno umaknil nazaj in se že pri tem dodobra namučil.
Obvoz je nekako bil prehoden in na koncu zlezeš nazaj v glavni rov. Tu so dimenzije vsaj za trenutek bolj prijazne. Tilen je že kot miš iz moke smuknil naprej, jaz pa sem počakal Simona, da je prinesel merilni komplet in potem sem šel gledat, kam je zlezel Tilen. Ležal sem na trebuhu, gledal ožino in Tilna. Tu pa res ne bo šlo. Vseeno potisnem glavo notri in že se zatika. Snamem čelado, ki je neprimerna za ožine, vse podam Tilnu naprej in spet poskusim. Zabašem se notri, kot preveliki kos mesa v flajšmašino in posledično vse obstane. Hrbet se je zataknil. Tilen je posvetil in ocenil, kje me drži in reče, naj se vrnem, kar je lažje reči kot storiti. Vzame kamen, malo potolče rogelj in nekako mi uspe se zriniti naprej. Ko dam čelado na glavo, z obrazom, obrnjenim v tla diham in čakam, da Tilen gre naprej. Nato krik, naj sledim.
Pogledam in gor in vidim še hujšo ožino. No, ni bila tako ozka, ampak polna karfijol in rogljev. Ne, tu pa ne bo šlo. Ampak zopet tisto govorjenje, da jama gre naprej in da se razširi in da so stene bolj gladke, pa se le odločim za napredovanje. Čelado že prej podam naprej in se zbašem med vse te mučilne roglje. Kombinezon se trga, jaz rinem, dokler se nisem obesil na rogelj in ni šlo ne naprej ne nazaj. Tilen je zlezel do mene, mi pomagal strgano tkanino reševati iz vseh rogljev. Ne vem, kako dolgo je trajalo, ampak nekako sem se prerinil skozi. Ta ožina je dobesedno trgala gate. Od moje obleke ni skoraj ostalo nič. Naprej se je odprl res lep rovček, ki pa se je, hvala bogu, po 10 metrih zožil še celo za Tilna.
Vzela sva merilnik in šla preveriti, če smo prišli kaj dalje od naših starejših članov. V tem udobnem rovčku sem nekako obrnil svoj život in poskušal pozabiti na vse ožine, ki me čakajo na poti nazaj. Tako sem se počasi vračal s cmokom v grlu. Tilen je smuknil skozi in čakal, da sem mu dal čelado. In se je začelo: zatikanje in zvoki trganja kombinezona. Zopet sem rabil pomoč, da mi je odmikal zataknjeno tkanino, ki se še ni hotela strgati. Nato še ena ožina in tam sem lahko malo zadihal, da sem preživel. Mali nadobudnež bo rabil nekoga istega, kot je on, da mu sledi, ker jaz sem čisto predimenzioniran. Simon se je medtem zavil v astrofolijo, toliko sem rabil, da sem se plazi čez ožine, da je skoraj zmrznil. Ko premagaš vrnitev iz obvoza na glavni rov, si delno rešen. Še čakajo ožine, da prideš ven, zato se ne smeš prej potolažiti, da si zmagal. Zmagaš, ko potisneš glavo ven iz jame.
Zunaj je že bila trda tema. Od naju s Simonom je blago kar viselo. Kombinezon sem lahko vrgel samo v smeti. Ena težjih jam, ki jih imamo tukaj. Če kdo potrebuje izziv, mu z veseljem pokažemo vhod, v notranjosti pa nima kam zgrešiti. Slavko nam je povedal, da je, ko so jamo raziskovali Matjaž Kovač prišel ven čisto krvav in vse je viselo iz njega. Takšen je stal ob cesti in ko je mimo pripeljal naključen avto, je samo pritisnil po gasu, da je zbežal od teh čudakov.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar