14 september 2018

Rupe na Lomu



29.08.2018, sreda.

Nad Topolšico se dviga hrib Lom s strmim pobočjem in razgledom po Šaleški dolini. Našim starejšim članom pa so se prav tukaj odkrivale domače jame, ki jih je na celotnem hribu Lom okoli 15. Veliko so raziskovali in največja in najdaljša tukaj je še vedno Ciglerjeva jama nad Topolšico s 176 metri dolžine in 70 metri globine. Mogoče se kje skriva še kakšna, eno na novo sva že registrirala s Simonom pozimi z imenom Jama v grapi pod Lomom.
Namen smo imeli, da si danes pogledamo rupe. Najprej smo se odpeljali do zapuščene kmetije, tam parkirali avto in nadaljevali peš po gozdni cesti. Od gozdne ceste zaviješ v gozd in moral bi se znajti pred rupo. Ker je veliko podrtih dreves in vegetacija zelo bujna, smo hodili gor in dol in iskali vhod v Danelovo rupo. Čeprav ima velik vhod, smo se dobro oznojili, ko je Simon le našel vhod. Vhod je velika udornica, ki je že dobro zaraščena. Za vstop ne potrebuješ vrvi, saj lahko ob podrtem drevesu hodiš in prideš na dno udornice. Udornica je odmaknjena od ljudi, zato je tudi čista in v njej ni smeti. Veliko udornic namreč služi ljudem za smetišče in s tem posledično se onesnaži voda. Ven je pobegnila samo kuna in komarji so nas oropali za nekaj mililitrov krvi. Dno udornice je kup posutega kamenja, ki se nato na vsako stran spušča v dve razpoki. Najdaljša razpoka se nadaljuje v meander, ki se spušča in konča z ožino. Zadaj se sliši prostor, če vržeš kamen. Ampak ovinek od meandra ne omogoča pokukati naprej. Mogoče je samo nadaljevanje razpoke, ki se zopet zoži. Tilen je lahko pobral nekaj kosti od živali. Danelova rupa je bila registrirana leta 2010, ko sta jo registrirala Slavko in Boris, njena dolžina je 31 metrov in globoka je 10 metrov.
Po ogledu smo se vrnili nazaj na gozdno cesto, po kateri smo šli nato še malo nižje in kmalu prišli do Vodovnikove rupe na Lomu. Večji vhod in se odpira tik ob cesti. Domačinom je dobro znana jama. Gre za tektonsko razpoko, po kateri se je razvila jama. Je že bogato zasigana, ker pa je dosegljiva človeškim rokam, je tudi že malo izropana tega jamskega okrasja. Smeti ni bilo, ker jih je že Simon odnesel ven ob svojem prvem obisku te jame. Ko prideš v osrčje jame, se lahko napreduje nižje po razpoki, ki se obrne nazaj proti izhodu. Ker je tam bolj ozek del, je vanj zlezel samo Tilen, ki je prave dimenzije za take štose.


Notri je kamrica, ki pa je na koncu posuta in ni preveč upanja za nadaljevanje, saj bi bilo potrebno veliko izkopati. Nato je še Tilen s pomočjo splezal na konec jame, ki je najbolj zasigan. Po ogledu smo se vrnili k avtom in se odpeljali malo nižje.
Po ogledu smo se vrnili nazaj na gozdno cesto, po kateri smo šli nato še malo nižje in kmalu prišli do Vodovnikove rupe na Lomu. Večji vhod in se odpira tik ob cesti. Domačinom je dobro znana jama. Gre za tektonsko razpoko, po kateri se je razvila jama. Je že bogato zasigana, ker pa je dosegljiva človeškim rokam, je tudi že malo izropana tega jamskega okrasja. Smeti ni bilo, ker jih je že Simon odnesel ven ob svojem prvem obisku te jame. Ko prideš v osrčje jame, se lahko napreduje nižje po razpoki, ki se obrne nazaj proti izhodu. Ker je tam bolj ozek del, je vanj zlezel samo Tilen, ki je prave dimenzije za take štose. Notri je kamrica, ki pa je na koncu posuta in ni preveč upanja za nadaljevanje, saj bi bilo potrebno veliko izkopati. Nato je še Tilen s pomočjo splezal na konec jame, ki je najbolj zasigan. Po ogledu smo se vrnili k avtom in se odpeljali malo nižje.
Ko je dosegel dno, pa je že ponosno zavpil »fraj« in že sem mu sledil. Na koncu smo v dobro vidni razpoki, ki je že tudi lepo zasigana. Ker je vhod blizu ceste, so ljudje notri namesto kovancev za srečo zmetali nekaj smeti. Tilen je prebrskal za vsemi pasjimi lobanjami in najlepšo odnesel domov. Pobral je še lučko, ki jo je doma poskušal usposobiti, ampak ni delovala dolgo. Toliko se je še prižgala, da je bilo veselja in potem je umrla. Tudi v tej jami nadaljevanja ni preveč očitnega. Veliko bi bilo potrebno kopati. Je pa zanimivo brezno za začetnike, da premagajo svoje prve globinske metre. Nazaj gor je Tilnu šlo odlično, tisti mešani občutki so se stabilizirali in ko je stopil na gozdna tla, se mu je že risal nasmešek po novi zmagi. Kraški svet na Lomu je zanimiv in lep in zanimivo se je bilo sprehoditi po teh treh rupah na Lomu.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Tilen Podkrižnik

Ni komentarjev:

Objavite komentar