28. junij 2017

Dan za Savinjo

Petek, 8.6.2017

Na povabilo Zavoda za varstvo narave na območju Celja smo bili povabljeni na prireditev Dan za Savinjo. Skupaj z jamarskim klubom Črni galeb Prebold smo se odzvali vabilu. Pripravili smo predstavitev za osnovnošolske otroke iz šol Luče, Rečica ob Savinji, Nazarje in Mozirje, ter za vse obiskovalce, ki so želeli spoznati jamarje in njihovo dejavnost.

Seznanili smo jih z jamarstvom na splošno, jamarsko opremo, JZS in njihovimi službami, kot so reševalna služba, varstvo jam, kataster in vsem, kar spada zraven. Predstavljalo se je tudi Snežno jamo in Veternico. Otroci in učiteljice so z velikim navdušenjem poslušali našo predstavitev, hrati pa so na veliko postavljali vprašanja. Pokazali smo jim veliko slik, kar je otroke zelo pritegnilo, za nagrado pa smo jim razdelili pobarvanke z motivom na temo jamarstva, da so jih lahko pobarvali.

Tako smo jim približali jamarstvo, jim pokazali, kaj počnemo in jih seznanili, da je v njihovi bližini veliko jam, ki čakajo na nove raziskovalce, da jih raziščejo.

Zapisala: Valerija Petrič; Foto: Valerija Petrič

Obisk domače Ciglerjeve jame

Nedelja, 18.6.2017

Ciglerjeva jama je med Topolšičani dobro poznana. Marsikdo zna povedati, da je kot otrok lazil po njej in tako doživel svoj prvi stik z jamskim okoljem. Mnoge od njih je to tako očaralo, da še sedaj lep del svojega prostega časa preživijo v podzemlju.

Kot topolški klub Podlasice smatramo Ciglerjevo jamo za svojo domačo, »matično« jamo. Ker se je v zadnjih dveh letih članstvo okrepilo z močnim podmladkom, nam je postalo že kar malo nerodno, da še niso bili v Ciglerjevi jami.

Ob besedah Petre, predsednice krajevne skupnosti Topolšica, da v Ciglerjevo jamo bi pa res rada kdaj šla, pa je zadeva dobila dodatni pogon, saj smo začutili, da se med domačini poraja želja po obisku te očem skrite lepotice.

Tako se je število prijavljenih na akcijo iz dneva v dan večalo in na to nedeljsko jutro se nas je pred jamo zbralo vsega kar 16! Katja, Goran in Peter so delali družbo Maksu in so ostali zunaj, pozdraviti jih je prišel tudi Rok. Ostali pa smo se napotili jami naproti.

Kar se mi zdi pomembno izpostaviti, je, da je kar 5 udeležencev prvič jamarilo. Šlo jim je odlično in čestitke za njihovo odločitev! Morda smo koga od njih tudi okužili s tem zanimivim hobijem in se nam bo pridružil v nadaljnjih dogajanjih.

Zelo sem ponosna tudi, da sta se akciji pridružila dva naša »veteranska« člana! Boris in Peter, bila sta v veliko pomoč in želim si, da se pridružita še večkrat, saj ni ponos kluba le v pridobivanju novih članov, ampak tudi v ohranjanju starih!

Jama je zanimivo sestavljena in ima zahtevnejše dele. Vhodni del je kar malo kompleksen, v obliki dvojnega S zahteva, da se »zlomiš« in med premagovanjem tega rova še lepo curlja po tebi. Nato sledi 4-metrsko brezno, kjer smo za to priložnost naredili varovalno sidrišče.

Potem z meandrskim plezanjem premagamo 2-metrsko stopnjo in se po »tušu« spustimo v spodnji rov, ki nas vodi skozi zasigane dele v baročno kamrico, kjer smo naredili kratko pavzo in nekaj fotografij ter se po isti poti vrnili nazaj.

Nazaj grede smo bili že precej bolj pogumni in marsikdo je brezno premagal brez varovanja ali pa je varovanje služilo le »za občutek«. Za hojo po jamah so naši novinci hitro pridobili občutek in moram priznati, da so pravi talenti.

Po prihodu iz jame nas je zunaj že čakalo nekaj »tekočega kruha«, ki je žejnim ustom prijetno prijal ob vročem nedeljskem opoldnevu. Sledil je, kot se spodobi, jamarski krst za vse, ki so se prvič jamarsko udejstvovali.

Za zaključek lahko povem, da je za nami čudovita akcija, dan smo preživeli v super družbi in v prelepi jami, na katero smo lahko ponosni.

Jamarili smo: Slavko Hostnik, Boris Brusnjak, Petra Lipičnik, Matevž in Grega Menih, Simon Araus, Jaka Stropnik, Dejan Kotnik, Alenka in Grega Jelen, Uroš Cestnik, Maks Petrič, Goran Stojanović, Katarina Kotnik, Peter Robida, Rok Kvas in jaz.

Zapisala: Lea; Foto: Slavko Hostnik in Lea

24. junij 2017

Nova moč se oblikuje

4.6.2017 in 17.6.2017

Mesec junij bo za nas v lepem spominu v tem, da smo se nadgradili s tremi pripravniki jamarji in tremi novimi jamarji. Za začetek jamarske poti je potrebno najprej, da te nekdo navduši za jamarstvo. Nato, da se to navdušenje spravi v glavo in če nadaljuješ s sprehajanjem po podzemlju, se pa lahko naredi, da ti vse pride v srce.

V nedeljo (4.6.2017) smo imeli meddruštvene izpite. Zbrali so se kandidati iz treh klubov: Gorenja vas, Prebold in Topolšica. Vreme je bilo sončno in močno je segrevalo steno, kjer so visele vrvi in čakale, da pridejo kandidati in pokažejo, kaj so odnesli med treningi in obiskovanjem jam. Iz štajerskega so bili trije. Spomnim se njihovih prvih korakov, ko so prišli med nas in previdno začeli vohljati, kaj se nam dogaja, da rinemo v te črne luknje.

Žiga je začel obiskovati jame, ko je imel 11 let. Zelo mali suhi fantič, radoveden in pogumen In s temi lastnostmi smo premagovali temne prostore z njegovim bratom Filipom, ki je izpit za pripravnika že naredil in sedaj čaka, da dopolni 18 let in naredi še jamarja. Tako je Žiga skoraj vsak vikend preživel v jami in na zadnjem prvomajskem taboru že raziskoval na globini -300 metrov in je res v odlični formi.

Nato še Gregi. V jamarijo ga je spravila sestra in z njo sta se sprva sama podajala v skrivnostno Veternico. Prve korake po vrvi je delal pred Petačevo jamo. Lepo je poslušal, srkal znanje in počasi tipal jamarsko pot. Ko smo lani poleti raziskovali v Treh vhodih v visokogorskem breznu, kjer se na nadmorski višini 1900 metrov spustiš v jamo, čemur sledi res velika jama. Tu se je prvič srečal z vrvjo in z brezni, kjer je moral hitro izpiliti znanje. Nato je šel skoraj na vsako akcijo in hitro napredoval v formo dobrega raziskovalca, na katerega se lahko zaneseš.

Matevža je navdušil stric Slavko Štakne, naš starejši član. Peljal ga je v Ciglerjevo jamo in ga okužil. Nato je z nami poiskal kontakt preko Jerice. Z nami je prvič šel v Veternico in raziskoval rove, ki se poveže v Križišče več smeri. Poimenovali smo jih Menihovi rovi, po njegovem priimku, ker je bil prvič z nami in mu je plazenje skozi ozke rove in plezanje kamina bilo kar izziv. Res je bilo, da ga je takrat Lea preganjala po jami in ubogi Matevž ni mogel reči, da ne more iti. Naslednjič se je že spuščal v Brezno dveh lobanj na globino -60 metrov. Tam je moral že razmišljati, kako ta oprema funkcionira. Nato je prihajal redno na treninge, kjer je hitro preklopil iz alpinistične, ki mu je bila bolj poznana, na jamarsko tehniko.

Tako so v Florjanu Žiga, Matevž in Gregi uspešno opravili meddruštvene izpite za pripravnika jamarja. Ko sem opazoval dogajanje na poligonu, sem jih skoraj izgubil izpred oči, tako hitro so šli skozi. sedaj pa čakajo, da gremo že v kakšno jamo, kajti tam je naša veselica.

Po uspešno opravljenih meddruštvenih izpitih za jamarske pripravnike nas je čakal še en prijeten dogodek. Tako je, ti dnevi so za nas precej zapolnjeni in veseli smo, da imamo toliko nadobudnih in aktivnih starih in novih članov, da smo lahko včasih na dveh ali celo treh lokacijah hkrati. Tako sta Slavko in Lea popoldne pridno predstavljala in zastopala Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica na Metuljevih dnevih v Topolšici. Metuljevi dnevi so vsakoletna krajevna prireditev, na kateri se predstavimo društva, ki delujemo v Topolšici.

Letos je za spremembo potekala pri gasilskem domu. Našo stojnico ste lahko našli v prijetni senčki, vendar tokrat ne pod košato lipo, temveč v eni izmed garaž, kjer smo prikazali opremo, ki jo jamarji uporabljamo pri premagovanju brezen, najmlajši pa so se zabavali z barvanjem pobarvank z jamsko tematiko. Po videnem je bila večini najbolj všeč ravno podlasica, ko jih je zmanjkalo, pa so postali zanimivi tudi različni netopirčki, človeške ribice in seveda »minion« jamar! Za tiste bolj radovedne je bil na voljo jamarski kviz, vse pa smo povabili tudi na prijetno ohladitev v Snežno jamo, če jih bo poletna vročina kakšno soboto ali nedeljo preveč mučila.

V soboto, 17.6.2017, pa so drugi že malo bolj izkušeni odšli opravljati izpit za jamarja. Tu je bilo potrebno več znanja, več ur preživeti na vrvi in razmišljati o snemanju poškodovanca, kjer se ti od začetka vse zapentlja in ti zmede um. Ampak počasi se je stopnjevalo znanje in nadgrajevalo. Nato je prišel čas, da gremo v Kočevski Rog, kjer imajo Novomeščani bivak. Tam v jami Stropnica so bili izpiti in kar nekaj nas je tja prišlo že en dan prej, tako da smo se nekateri na novo spoznali, z drugimi pa utrdili stara prijateljstva.

Naslednje jutro je sledilo malo treme in skrbi, kako bo, še enkrat kontrola opreme in transportk, če je v njih res vse, kar bodo odslej potrebovali na svoji poti, preden jih prekontrolira inštruktor. Nato pa proti poligonu, kjer je bilo središče dogajanja. Kolikor sem opazoval, so vsi tam švicali in se trudili očarati inštruktorje s svojim znanjem. Dan je mineval, vsi so krožili, iskali naslednjo točko, kjer so lahko pokazali željeno. Tudi jaz sem si oddahnil, ko sem videl, da imajo Alenka, Lea in Goran vse podpise in da so pokazali, da vedo, za kaj se gre. Več o njihovih podvigih se pa že tako bere na blogu in govori po Štajerski.

Čestitke vsem!

Zapisal/a: Lea in Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Slavko Hostnik