28. junij 2017

Obisk domače Ciglerjeve jame

Nedelja, 18.6.2017

Ciglerjeva jama je med Topolšičani dobro poznana. Marsikdo zna povedati, da je kot otrok lazil po njej in tako doživel svoj prvi stik z jamskim okoljem. Mnoge od njih je to tako očaralo, da še sedaj lep del svojega prostega časa preživijo v podzemlju.

Kot topolški klub Podlasice smatramo Ciglerjevo jamo za svojo domačo, »matično« jamo. Ker se je v zadnjih dveh letih članstvo okrepilo z močnim podmladkom, nam je postalo že kar malo nerodno, da še niso bili v Ciglerjevi jami.

Ob besedah Petre, predsednice krajevne skupnosti Topolšica, da v Ciglerjevo jamo bi pa res rada kdaj šla, pa je zadeva dobila dodatni pogon, saj smo začutili, da se med domačini poraja želja po obisku te očem skrite lepotice.

Tako se je število prijavljenih na akcijo iz dneva v dan večalo in na to nedeljsko jutro se nas je pred jamo zbralo vsega kar 16! Katja, Goran in Peter so delali družbo Maksu in so ostali zunaj, pozdraviti jih je prišel tudi Rok. Ostali pa smo se napotili jami naproti.

Kar se mi zdi pomembno izpostaviti, je, da je kar 5 udeležencev prvič jamarilo. Šlo jim je odlično in čestitke za njihovo odločitev! Morda smo koga od njih tudi okužili s tem zanimivim hobijem in se nam bo pridružil v nadaljnjih dogajanjih.

Zelo sem ponosna tudi, da sta se akciji pridružila dva naša »veteranska« člana! Boris in Peter, bila sta v veliko pomoč in želim si, da se pridružita še večkrat, saj ni ponos kluba le v pridobivanju novih članov, ampak tudi v ohranjanju starih!

Jama je zanimivo sestavljena in ima zahtevnejše dele. Vhodni del je kar malo kompleksen, v obliki dvojnega S zahteva, da se »zlomiš« in med premagovanjem tega rova še lepo curlja po tebi. Nato sledi 4-metrsko brezno, kjer smo za to priložnost naredili varovalno sidrišče.

Potem z meandrskim plezanjem premagamo 2-metrsko stopnjo in se po »tušu« spustimo v spodnji rov, ki nas vodi skozi zasigane dele v baročno kamrico, kjer smo naredili kratko pavzo in nekaj fotografij ter se po isti poti vrnili nazaj.

Nazaj grede smo bili že precej bolj pogumni in marsikdo je brezno premagal brez varovanja ali pa je varovanje služilo le »za občutek«. Za hojo po jamah so naši novinci hitro pridobili občutek in moram priznati, da so pravi talenti.

Po prihodu iz jame nas je zunaj že čakalo nekaj »tekočega kruha«, ki je žejnim ustom prijetno prijal ob vročem nedeljskem opoldnevu. Sledil je, kot se spodobi, jamarski krst za vse, ki so se prvič jamarsko udejstvovali.

Za zaključek lahko povem, da je za nami čudovita akcija, dan smo preživeli v super družbi in v prelepi jami, na katero smo lahko ponosni.

Jamarili smo: Slavko Hostnik, Boris Brusnjak, Petra Lipičnik, Matevž in Grega Menih, Simon Araus, Jaka Stropnik, Dejan Kotnik, Alenka in Grega Jelen, Uroš Cestnik, Maks Petrič, Goran Stojanović, Katarina Kotnik, Peter Robida, Rok Kvas in jaz.

Zapisala: Lea; Foto: Slavko Hostnik in Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar